Menu Item
"Lepotica iz vrtca" je bil naslov, ki je krasil legendarno jugoslovansko revijo Start, potem ko je leta 1972 Nina Gazibara kot vzgojiteljica postala miss Slovenije, nato pa še druga spremljevalka miss Jugoslavije. Temu je sledila osupljivo dolga, skoraj tridesetletna manekenska kariera. Nina, ki jo še vedno krasita eleganca in značilen paž, zase pravi, da je živela lepo in polno življenje. In da je dobro, da se staramo počasi.
Z legendarno slovensko manekenko Nino Gazibara smo se dobili ob Šobčevem bajerju. Rojena Beograjčanka, ki je mladost preživela v Ljubljani, se je po upokojitvi namreč preselila na Jesenice in na Gorenjskem odkrila nešteto kotičkov za sprehajanje. Šobec ji je eden ljubših.
V skoraj uro dolgem klepetu nas je popeljala skozi svojo kariero, ki se je sicer začela v vrtcu, nadaljevala pa na modnih pistah in neštetih snemanjih. Slikovito je orisala, zakaj so morale biti manekenke nekoč med modnimi revijami precej spretne in celo dobre plesalke, ter se v spominu sprehodila v sedemdeseta leta, ko je “dišalo po svobodi” …
Ko brskamo za vašim imenom, ste najpogosteje opisani kot legenda slovenskega manekenstva. Kako pa bi se opisali vi – kdo je Nina?
Nikoli nimam ničesar posebnega povedati. Pri nas slave ni, so samo znani ljudje. Dokler se po cesti lahko sprehajaš mirno in okoli tebe ni trum ljudi ter paparacev, je življenje še normalno. Sama sem kot manekenka začela delati 1971, do takrat pa sem predvsem delala kot statistka pri raznih oddajah in filmih. A neke slave nisem nikoli občutila – tudi danes lahko grem normalno v trgovino, tu pa tam kdo zašepeta: “A ni to Nina?” To je pa tudi vse.
Torej bi rekli, da je Nina, ki jo je spoznala javnost, enaka Nini za štirimi stenami?
Ja, moje življenje je bilo čisto normalno. Poznam ogromno ljudi, ki se ukvarjajo s šovbiznisom, in vsi smo doma normalni. Ljudje vidijo zvezde v svetu, njihove vile s po desetimi sobanami, pa osebne kuharje, trenerje, čistilke … Tega pri nas ni. Ženske smo same skrbele za otroke, pa kuhale in čistile, tako kot vse druge. Mi imamo le drugačen urnik, ne delamo od takrat do takrat, ampak tudi za konec tedna, med prazniki, kadarkoli.
Kako so vas kot manekenko odkrili in kdaj ste se odločili, da pustite delo vzgojiteljice? Sprva tega namreč niste želeli.
Mene je opazil Stane Jerko, ki je bil takrat eden najbolj dejavnih in znanih modnih fotografov. Rekel mi je, naj pridem na poskusno slikanje, češ da sem “luštna”, ampak da niso vsi fotogenični. So ženske, ki so v naravi lepe, na fotografijah pa nič ne dajo od sebe.
Takrat sem spoznala tudi Tofa (Toneta Fornezzija, op. a.) in Staneta Sumraka ter druge režiserje. Zorica Pesek je iz Italije prinesla tečaj manekenstva, Tof in Aleksander Lucu pa sta mi rekla, naj se ga udeležim, da imam te gibe, mehkobo. To je zaradi baleta, ki sem ga kot deklica plesala tri leta, kar mi je pri slikanjih in hoji zelo pomagalo. Še vedno sem bila šolarka, vzgojiteljska šola je takrat namreč trajala pet let, zato sem povedala, da nimam denarja. Rekla sta, da bosta uredila slikanje za Anteno in da si bom s tem honorarjem plačala tečaj. To prvo fotografijo imam še danes, bila je reklama za dezodorant ali nekaj podobnega, v njej pa nosim dolgo, modro lasuljo s “šiškami”.
Potem sem že v prvem letu imela toliko snemanj, da mi je ravnateljica vrtca rekla, naj se odločim, ali bom ostala v službi ali pa jo pustila. Nisem mogla namreč oditi dve uri prej ali priti dve uri pozneje.
Nekaj let ste se otepali tega, da bi šli na tekmovanje za miss Slovenije. Kaj vas je prepričalo?
O tem nikoli nisem razmišljala, niti se nisem sama prijavila. Leta 1972 so ljudje iz Beograda prišli na naš modni sejem, saj je bilo prijav iz Slovenije na tekmovanje zelo malo, pa tudi tista dekleta niso bila ravno primerna. Tako so nas nekaj pobrali na sejmu – jaz sem postala druga spremljevalka miss Jugoslavije. Potem sem začela dobivati ponudbe v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Skopju in tudi izven Jugoslavije.
Ko ste postali miss Slovenije, ste za nagrado prejeli zlato uro in barvni televizor.
Ja, pa nisem imela kaj veliko gledati. Barvnega programa je bilo zelo malo, nekaj risank in tu pa tam kaj zvečer. Ta televizor sem imela kakšnih 25 ali 30 let, preden je šel od hiše. Potem je bil zvok slab in slika ni bila več čista, je pa dolgo zdržal.
Sami ste omenili, da ste gibe prinesli iz baleta. Kdo pa vas je naučil drugih stvari, vas podučil o poslu?
O biznisu nihče nič. Na tečaju pa so nas učili higiene, na primer britja, saj je takrat že veljalo, da ženske z dlakami ne bodo hodile okrog. Učili so nas tudi, kako je treba paziti na stvari, saj jih je treba vrniti v tovarno ali trgovino, pa tega, kako se obleči, da ne umažeš oblačila s šminko – z ruto čez obraz. Pa tudi kako se postaviti na fotografiranju. Sicer pa je veliko odvisno od tebe. Učila sem veliko deklet in nekaj imaš pač v sebi, vsega se ne da naučiti.
Kasneje v sedemdesetih letih so bile zelo popularne modne revije, ki pa so bile drugačne kot danes – izhodi so bili v skupinah. Navaditi si se moral na prostor, treba je bilo “popolniti” širino na odru.
Naučiti si se moral koreografije, pri 20 izhodih je bilo deset različnih koreografij. To je bilo veliko težje, saj si moral narediti tudi kakšne plesne gibe. Če pa si jih pozabil, si se moral znajti in vklopiti, ne pa obstati. Ko ti je nekaj padlo na tla, si hitro pobral, se nasmehnil in šel naprej. Vse je potekalo zelo hitro, kličejo te za naslednji izhod, ko se šele vrneš. Pri tem smo se dekleta razlikovala, saj nekatera nikoli niso usvojila plesnih gibov. Več dela smo dobila tista, ki smo to obvladala.
Danes je to veliko veliko lažje. Dekleta hodijo posamezno, ne nosijo kovčkov. Mi smo imeli v rokah vse, od torb do nahrbtnikov in dežnikov, ob tem pa si se moral še sleči. Tega smo se učili na tečaju, kako sleči plašč, paziti, da to storiš elegantno. Najprej osvobodiš ramena, nato ga spustiš dol in daš čez roko. Eventualno potem snameš kapo in šal, z vsem tem v rokah pa slečeš še sako.
Ste imeli raje modne revije kot snemanja?
Da, raje, saj se to dogaja v živo, kot radi rečejo igralci, snemanja pa se ponavljajo in vlečejo. Naredila sem ogromno televizijskih reklam, rečejo, da bo nekaj trajalo tri, štiri ure, potem pa traja ves dan. Ure, ure, preden se kaj posname. Reklama, ki traja od 12 do 24 sekund, se lahko snema tudi dva do tri dni.
Pa fotografi, ste s katerim še posebej radi delali?
Veliko sem jih spoznala, tako v tujini kot pri nas. V Zagrebu sem ogromno delala z Ivanom Balićem Cobro, pri nas je bil seveda najbolj aktiven Stane Jerko.
Omenili ste že, da ste kljub poklicu živeli popolnoma normalno. Kako pa ste usklajevali delo in družinsko življenje, je bilo kdaj težko ob teh res specifičnih urnikih?
Urniki so specifični, a dela nimaš vse leto. Tako kot učitelji v šolah, ki imajo poleti več prostega časa, igralci, ko ne snemajo, pevci, ko nimajo turnej … Pri nas je bilo največ dela jeseni, začelo se je konec avgusta, decembra pa se je zaključilo s predstavitvijo večernih oblek. Potem do konca februarja ni bilo nič. Nato se je začela pomlad, ampak dela je bilo manj kot pozimi. Tudi julija in avgusta ni bilo nič, razen če si šel na turnejo po obali, iz hotela v hotel. To je trajalo približno en mesec.
Delo si lahko sprejel ali ne. Jaz dve ali tri leta po tem, ko sem imela otroka, nisem toliko delala, pazila sem, da nisem bila veliko od doma. Največ je bilo pet dni v času sejma. A takrat si imel po deset revij na dan, čez dan manjše revije, zvečer pa velike. Ker si imel toliko revij, vsaka pa je bila plačana, se je izplačalo biti odsoten pet dni, saj sem s tem dobila več denarja, kot da bi sprejemala posamezna dela in izgubila veliko več časa.
“Ko sem šla prvič delat v Rim, leta 1976, so bila pri nas fotografiranja še zelo statična. Hlače so morale biti ravne, prt je moral biti poravnan, tudi mi smo bili trdi, da ne bi ničesar zmečkali. Samo nekaj let pozneje so začeli snemati zelo sproščeno, v gibanju. V Italiji smo že takrat ‘našminkane’ snemale v večernih oblekah v tipični italijanski restavraciji s kockastimi prti, ampak najprej smo morale pojesti kosilo. Vse je ostalo na mizi, morali smo samo paziti, da nismo poškodovali oblačil, ko smo se naslanjali na mizo. Debelo sem gledala, češ, po kosilu bomo delali, ja, kako? V sedemdesetih letih se je marsikaj v treh, štirih letih obrnilo hitreje, kot se je prej v desetletju.”
V intervjujih ste večkrat rekli, da so bila sedemdeseta leta za vas najlepša. Da je dišalo po svobodi. Zakaj je bilo tako lepo?
Ja. Za ta posel nismo vsi ustvarjeni. Nekdo rad potuje, se druži, nekdo pa ne. Moja mama je bila v življenju trikrat v gledališču, nekajkrat v kinu in enkrat na koncertu, ko sem jo peljala na Julia Iglesiasa v Halo Tivoli. Morja ni prenesla, bilo ji je prevroče. To je ta stara garnitura, povojna, ni bila navajena izletov in počitnic. Jaz pa sem bila čisto drugačna, rada sem imela družbo. Še danes grem vsaj na 10 koncertov letno, na revije, na dogodke, zato mi je bilo to delo pisano na kožo. Potovanje, spoznavanje novih ljudi in kulture. Službeno in zasebno sem videla pol sveta. Moja mama je samo rekla: “Oh, ne bi, pa da mi plačaš.” Ampak ni vse za vsakega.
Ni pa isto, če si za vedno v neki vasi ali majhnem mestu. S potovanjem po svetu se ogromno naučiš izven šole, vse to je življenje.
Vaša manekenska kariera je trajala zelo dolgo …
Od tega sem živela do 55. leta. Res je, da sem bila vmes trikrat v drugih službah, v zadnji sem bila deset let, do pokoja. Delala sem v trgovini, na gospodarski zbornici sem morala opraviti izpit za prodajalko in poslovodkinjo. Trgovina z oblačili, trgovina s kozmetiko … Ostala sem povezana z modo. Ko sem se želela vrniti v vrtec, so mi rekli, da je minilo že toliko let, da bi morala praktično vse izpite narediti na novo, pa tudi prakso. Nato sem se normalno upokojila, z delovno sobo in starostjo.
Kako ste kot nekdo, ki se je pravzaprav preživljal z lepoto, sprejeli staranje?
Dobro je, da se staramo počasi, da se to ne zgodi čez noč, da se imaš čas privajati. Vsako leto opazuješ, da se ti delajo gubice, da nimaš moči v rokah, da nisi tako hiter, da ti manj uspe narediti. Kar sem včasih naredila v pol dneva, danes delam ves dan. Dobro je, da gre ta proces počasi. Govorim o ženskah, saj težje sprejemajo staranje kot moški.
Težava je, če si preveč zasvojen s korekcijami obraza in telesa. Staranje moraš sprejeti, ker je smešno in čudno, da pri osemdesetih letih nimaš gub. Vidiš pri igralkah, stara je 80, pa je bolj ravna kot jaz.
Imam pa očitno dobre gene, rediti sem se začela šele v menopavzi, celulit se mi je pojavil po petdesetem letu. Prej sem lahko jedla karkoli, potem pa sem bila celo na dietah, a ni pomagalo (nasmeh).
Ko sem rodila, so me že en mesec po porodu klicali iz Lisce. Snemala sem v spodnjem perilu, rekla sem, da sem debela, pa so rekli: “Ne, malo več prsi imaš.”
Zdite se zadovoljni z življenjem, ki ste ga živeli, in zadovoljni z življenjem, ki ga živite zdaj.
Imela sem zelo lepo življenje. Seveda se zgodijo tudi neugodne stvari, kdo umre, problemi s prijatelji in te prizadene, tudi ločitev spada med stresne stvari. A temu smo vsi podvrženi. Če pa vzamem svoje življenje generalno, tudi v otroštvu – čeprav so bili moji ločeni, sem imela vso ljubezen obeh. Nismo imeli veliko, ne igrač ne denarja. To se je popravilo šele po letu 1965, ko smo se preselili v Ljubljano. Imeli smo pralni stroj in toplo vodo, ki je bila vseskozi na razpolago. Televizija, telefon, avtomobil … Samo življenje se je izboljšalo v sedemdesetih letih, potem je spet bila kriza, par-nepar, stvari ni bilo, hodili smo v Avstrijo in Italijo.
A v življenju sem veliko več preživela in doživela kot sin. Danes so ljudje tako zaposleni, da komaj utegnejo kam na izlet, dopust … Mi smo imeli veliko več prostega časa. Starši so prišli domov ob dveh, pol treh, ne ob petih. Skupaj smo kosili, večerja ni bila glavni obrok, tako kot v Ameriki. Nam je bilo to nepojmljivo, da se vse dogaja zvečer, otroke vidiš dve, tri ure, potem pa gredo spat. Mi smo bili pol dneva skupaj. Zdaj pa smo vsi v tem.
Kakšen pa je po vašem recept za življenje, ki ste ga živeli?
Da si ob pravem času na pravem mestu, da te nekdo opazi in ti ponudi priložnost. Nekaj sreče, pa tudi od tebe je odvisno, kako se znaš vklopiti. Odvisno je tudi od časa, v sedemdesetih letih so bile na primer zelo priljubljene Švedinje oziroma takšen tip žensk, blond. Moški so morali biti malo starejši, natrenirani, da so bili videti možati.
V manekenstvu lepota ni ključna, vedno so delali tudi tisti, ki so nekaj dali na svojem obrazu. Tu ne gre za izbor miss.
Počasi se vključuje vse. Nismo vsi lepi na svetu, nismo vsi suhi in visoki. Ta tip, ki se nam vsiljuje, ni življenjski. Osemdeset odstotkov ljudi na svetu ne spada v to skupino – lepo, dolgo, suho, krasno. To se z leti spreminja, počasi (v modi, op. a.) vidimo tudi močnejše, manj lepe, tako kot je res v življenju. Ampak stalno se nam nekaj vsiljuje, zdaj so moderne velike prsi, zdaj velika usta, zdaj se popravljajo zadnje plati … To je spet nenaravno. Ampak vedno bo tako.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje