Menu Item
Že več let sunkovito narašča število estetskih posegov. Zadnje čase so vse bolj priljubljeni manj invazivni posegi, kot je uporaba polnil ali botoksa, ki pa niso nič bolj nedolžni, je v intervjuju za N1 opozoril plastični in estetski kirurg Peter Zorman. Z njim smo se med drugim pogovarjali o vplivu družbenih omrežij na lepotne standarde, nižanje starostne meje pri lepotnih operacijah, pa tudi, zakaj v tujih državah posodabljajo zakonodajo na tem področju, v Sloveniji pa je sploh ni.
Število estetskih posegov po podatkih mednarodnega združenja estetskih kirurgov vsako leto narašča – ali vse večjo priljubljenost opažate tudi sami?
Američani so redki, ki vodijo statistiko kirurških in nekirurških estetskih posegov, v Sloveniji registra, v katerem bi beležili te posege, nimamo. O porastu zato vsi govorimo bolj na pamet. Če torej po občutku ocenim stanje v Sloveniji, postajajo posegi vse bolj sprejemljivi in tudi kolegi pravijo, da imajo vse več dela.
Število opravljenih estetskih posegov je odvisno od številnih dejavnikov, porast estetske kirurgije je samo eden od njih. Normalno je na primer, da imajo dobri kirurgi več pacientov.
Bi se vam zdela uvedba registra smiselna tudi v Sloveniji?
Register ni tako bistven, prej bi bilo smiselno uvesti veliko drugih stvari. Če bi se kljub temu najprej lotili registra, bi se lahko na podlagi zbranih številk odločili, ali je treba uvesti tudi regulacijo. Nasploh bi imeli z registrom tudi boljši nadzor nad tem, kdo dela, kaj dela, kje dela in tako naprej.
Kaj pa bi bilo dobro urediti še pred registrom?
Sporne posege – gre za nekaj deset posegov, pri katerih ni točno jasno, kdo jih lahko počne ter kakšna specializacija, znanja in dovoljenja so potrebni za njihovo izvajanje. Predvsem bi morali uvesti nadzorni organ, ki ne bi nadzoroval estetskih kirurgov, ampak druge, ki izvajajo te posege brez dovoljenj. S tem bi najbolj zaščitili paciente. To manjka.
Kdo so ti drugi, ki izvajajo estetske posege?
Estetski kirurgi vidimo in slišimo veliko stvari. O tem težko povem kaj več, lahko pa spomnim na primere, ki jih javnost pozna – da frizerji delajo posege z botoksom, v trgovinah delajo polnila. Tudi sami lahko najdete nepravilnosti, če malo pobrskate po družbenih omrežjih. To je divji zahod.
Moramo pa razumeti, da se za regulacijo vedno skrivajo določeni vzgibi – nekateri želijo z njo ustvariti monopol, drugi pa želijo resnično pomagati pacientom. Obe stvari sta v igri. Vsi sicer rečejo, da bi radi pomagali pacientom, jaz pa sem že 20 let v estetski kirurgiji in vem, da je vmes tudi želja po monopolu.
V Sloveniji se je o zakonski regulaciji estetske kirurgije nazadnje zares govorilo leta 2010 in 2011, v sklopu zdravstvene reforme, ko je ministrstvo vodil Dorjan Marušič. Kljub temu pa sprememb na tem področju v Sloveniji še danes ni.
Regulacije ni. V Slovenskem združenju plastičnih, rekonstrukcijskih in estetskih kirurgov se že nekaj časa trudimo, da bi uredili področje.
Za zaščito pacientov bi bilo dobro, da bi estetske posege delali samo tisti, ki imajo ustrezno specializacijo. Za estetsko kirurgijo se tudi ve, kdo jo ima. V Sloveniji in v tujini je dovolj klinik za izobrazbo specializantov. Seveda pa ni prav, da je plastična, estetska in rekonstrukcijska kirurgija naš monopol. Za specialista maksilofacialne kirurgije je normalno, da opravlja tudi estetske posege na obrazu, za specialista otorinolaringologa, da estetsko korigira nos, uhlje … Ni pa prav, da abdominalni kirurg operira obraz ali dojke.
Na strateškem svetu za zdravstvo, kjer pripravljajo novo zdravstveno reformo, so za N1 povedali, da dodatne zakonodaje na področju estetske kirurgije, kljub porastu v priljubljenosti, ne načrtujejo. Pravijo, da bo področje uredil nadzor kakovosti in da se o estetski kirurgiji niso niti pogovarjali. Predsednik strateškega sveta Erik Brecelj je ob tem poudaril, da je klinik dovolj in da je pacient sam odgovoren za to, komu bo zaupal poseg na svojem telesu. Kaj menite o tem, je res vsa odgovornost pacientova?
Tako je. Pacienti lahko gredo, kamorkoli želijo. Lahko gredo k preverjenim in izobraženim kirurgom ali pa se odločijo, da bodo zaupali marketinškim potegavščinam, ki jih vidijo na družbenih omrežjih. Regulacije namreč ni niti na področju oglaševanja estetskih posegov. Ogromno je ponarejenih oglasov s ponarejenimi fotografijami, ki na nepošten način vabijo stranke na svoja vrata. V tem kontekstu je zelo zanimivo, da je bilo pred 15 leti kljub manjši količini informacij manj pacientov, ki so se odločili za poseg pri dvomljivih kirurgih. Danes se o tem stalno govori, imamo kredibilne in dostopne informacije, pa je tega več. Ljudje iščejo bližnjice, ki se po navadi ne izkažejo za pametno odločitev.
Najpogostejši lepotni poseg na svetu leta 2022 je bila liposukcija, kirurgi so jih skupaj opravili več kot 2,3 milijona, v poročilu navaja Mednarodno združenje estetskih kirurgov.
“Neuresničljive želje niso taka izjema”
S kakšnimi pričakovanji pacienti pridejo v ordinacijo?
Večinoma imajo pacienti relativno realna pričakovanja. Se pa povečuje delež tistih z nerealnimi pričakovanji, ki jih zgradijo zaradi družbenih omrežij. Zaradi omrežij pacienti menijo, da je telo glina in da se lahko prosto oblikuje. Ampak ne da se z vsakim telesom narediti vsega, daleč od tega. Zaradi družbenih omrežij nekateri to težko razumejo. Ko estetska kirurgija še ni bila tako razširjena na družbenih omrežjih, je bilo tega manj.
Kako pogosto pride k vam pacient z neuresničljivo željo?
Vsak dan, neuresničljive želje niso taka izjema. Zadnje čase so spet popularni majhni nosovi z Instagrama, ki jih pacienti naredijo s filtri in oblikovalniki slik. Stranke včasih težko razumejo, da majhen nos pomeni oteženo dihanje in da je nekje meja. Včasih jih tudi oteženo dihanje ne odvrne od želje po majhnem nosu.
Nekajkrat na leto pa pridejo tudi pacienti z neverjetnimi željami, da bi imel škratja ušesa ali razpolovljen jezik.
Ste kdaj kakšnemu pacientu rekli, da ga ne morete operirati?
Če ugotoviš, da ne moreš ugoditi pacientovim pričakovanjem, ga je treba odkloniti. Razlogi za odklonitev pa so različni – ali ni primeren kandidat, ali si želi nemogoče, ali kirurg ni usposobljen za to. Pomembno je, da se estetski kirurgi pri delu zavedamo cilja. Ta je, da je pacient zadovoljen.
Kdaj odklonite poseg?
Če ocenim, da poseg ne bo prinesel sreče in zadovoljstva, ga odklonim. To se zgodi kar pogosto, nekajkrat na mesec.
“Kirurg, ki to počne, ne ravna etično”
Zadnje čase so popularni predvsem polnila in botoks, ki pomagajo pri ohranjanju mladostnega videza. Govori pa se tudi, da je z njimi dobro začeti, ko gub še ni, celo pred 25. letom, in da gre za manjše posege.
To niso manjši posegi. So manj invazivni posegi, ki pa kljub temu lahko naredijo veliko škode. Lahko jo vidite, ko hodite po ulicah. Gre za čisto neumnost in marketinški trik, ki želi mlada dekleta napeljati v nekaj, česar resnično ne potrebujejo.
Tudi med manj invazivnimi posegi so razlike. Polnila na primer ne vplivajo na staranje kože in samo nadomestijo volumen, botoks pa po drugi strani omrtviči mišico in omili nastanek globljih gub. Oboje pa se praviloma začne uporabljati, ko se pojavijo znaki staranja. Začeti s takimi posegi prej je velika neumnost in kirurg, ki to počne, ne ravna etično. Očitno je, da se tudi pacienti ne zavedajo, kaj vse gre lahko pri estetskih posegih narobe. Kljub temu da gre za manj invazivne posege, so zapleti lahko zelo resni. Sicer so izjemno redki, ampak lahko tudi usodni, če niso primerno obravnavani.
“Prekomerna uporaba polnil meče slabo luč na vsa polnila, češ če se bomo odločili za polnila, bomo imeli račje ustnice. Daleč od tega. Pri večini žensk polnil sploh ne opazite. Opazite tiste, ki ga imajo preveč,” pravi Zorman.
Kaj menite glede omejitve, da se manj invazivni posegi z botoksom in s polnili ne sme opravljati pri osebah, mlajših od 18 let, kot na primer načrtujejo v Veliki Britaniji?
Veliko posegov naredim tudi pri otrocih, saj tudi nekatere mladoletne osebe potrebujejo estetski poseg. Korekcijo štrlečih uhljev na primer opravimo pred vstopom v šolo, imam tudi 15 in 16 let stare pacientke, ki zaradi prirojenih nepravilnosti potrebujejo korekcijo nosu, dojk.
Meje med estetsko, rekonstruktivno in plastično kirurgijo so zelo zabrisane. Težko je vedeti, kdaj gre res samo za estetsko težavo. Jasno je, da se povsem estetskih regulacij na mladoletnih ne izvaja, ampak hude prirojene nepravilnosti popravimo tudi pred 18. letom. Botoks za estetske namene pa se pred 25. letom zagotovo ne uporablja.
Ali enkratna uporaba polnil pomeni, da je treba stanje stalno vzdrževati?
Ker polnila začasno zabrišejo znake staranja, na samo staranje pa ne vplivajo, se telo pod polnili stara, kot bi se sicer – pod vplivi genetike, okolja in življenjskih navad. Ko nehamo uporabljati polnila, se pokažejo enaki znaki staranja, kot bi se sicer.
Velik problem nastane ob prekomerni uporabi polnil. Ko se polnila absorbirajo – danes namreč ne uporabljamo več trajnih polnil – se tkiva navadno vrnejo nazaj. Če pa tkivo s prekomerno uporabo polnil vse bolj raztezamo, postane raztegnjeno in vse bolj visi. Za postavitev tkiva tja, kjer ga želimo imeti, je treba vsakič uporabiti več polnila, in tako se pojavijo napihnjeni obrazi.
Pacienti ne razumejo, da je končni rezultat odvisen od razmerja med polnilom in telesom. Malo verjetno je, da bodo velike ustnice pri osebi, ki ima v osnovi zelo take ustnice videti naravno.
Kaj pa premikanje polnil po obrazu? Je to stranski učinek?
Spet odvisno od količine. Če je polnila preveč, lahko migrira. Premiki polnila se pojavijo tudi zaradi injiciranja v napačno plast kože ali pa nepravilne nege po posegu. Pri primerni količini polnila in ustreznem posegu je migracija zelo redka.
Po podatkih mednarodnega združenja estetskih kirurgov se je med letom 2018 in 2022 število nekirurških lepotnih posegov povečalo za 57,8 odstotka. V poročilu za leto 2022, v katerem so zajeli podatke 90 držav, so ugotovili 11,2-odstotni medletni porast kirurških in nekirurških lepotnih posegov.
Vrednostne sodbe ljudi silijo v posege, ki si jih ne želijo
O lepoti se ne govori samo na družbenih, ampak tudi tradicionalnih medijih. Pogovor ob tem pogosto nanese na različne tehnike pomlajevanja – med njimi na primer obrazno jogo in masaže obraza, estetski posegi pa se včasih ob tem tudi prekrivajo.
Pri vsaki stvari je treba biti odkrit, kaj dejansko naredi. Omenili ste obrazno jogo – ta je verjetno čudovita za sprostitev, da pa bo dvignila obrazne strukture, ki so se čez leta spustile, je pa čista izmišljotina. To so tako drobne mišice, da tudi njihovo ojačanje nima učinka na prostornino.
Kaj je notranja in zunanja lepota, naj presodi vsak sam. Kirurgi nismo poklicani, da sodimo o tem, zakaj je nekomu pomembno, kako je videti, nekomu drugemu pa ne. Kot družba ne smemo soditi, ali je nekdo zanemarjen, če ne hodi na botoks. Oziroma ali je neprivlačen, če ima zategnjeno čelo od botoksa.
Ni prav, da imamo vrednostne sodbe, ker te ljudi silijo v posege, ki si jih sami ne želijo in se jim ne zdijo potrebni.
O katerem estetskem posegu pa v javnosti kroži največ nepravilnih informacij?
O face liftu. Ljudje velikokrat pridejo z napačno predstavo, da face lift pomeni napihnjen obraz. Tudi na splošno je veliko nepravilnih informacij glede kirurgije obraza. Vsi mislijo, da je napihnjen obraz operiran obraz. Pa ne drži. Face lift je poseg, ki tkiva dvigne tja, kjer so bila. Traja več ur in ima določen čas okrevanja. Polnila pa so relativno hiter, enostaven in minimalno invaziven poseg.
Na ulici vidimo veliko število napihnjenih obrazov, prevelikih ustnic, ustnih kotičkov, ki režejo v lica, oči postanejo majhne zaradi napihnjenih lic. Vsi menijo, da bodo taki zapustili plastičnega kirurga. Ljudje sodijo naše delo po napakah, ker sledi dobre kirurške roke dolgoročno niso vidne.
Verjetno se tudi kandidati, ko se vidijo z drugačnimi potezami oziroma delom telesa, težko navadijo na spremembe?
Se, na to jih je treba vnaprej opozoriti, predvsem pri operaciji nosu, ki je centralen del obraza. Kljub temu da je operiran nos perfektno oblikovan in se lepo zaceli, ga lahko pacient ne sprejme in se težko navadi nanj.
Ste imeli kakšen primer, pri katerem se je pacient po operaciji odločil za vrnitev operiranega dela telesa v prvotno stanje. Na primer, da si je pacientka premislila glede prsnih vsadkov?
Povrnitev je praktično nemogoča. Če ne drugega, ostane brazgotina, ki je ni mogoče skriti. Se pa zgodi. Več operacij, kot narediš, več je napak – napak zato, ker če si operacijo dobro opravil in si z njo zadovoljen, pacient pa ne, je to slabo. Nastala je napaka v komunikaciji, pri kirurškem delu je zelo pomemben psihološki vidik, da ti kot kirurg oceniš, ali lahko tvoje delo zadosti pričakovanjem pacienta.
V estetski kirurgiji ste že skoraj 20 let, vmes ste znanje nabirali tudi v ZDA in na Švedskem. Bi lahko primerjali delo v slovenskem sistemu in tujini?
Lahko primerjam samo estetsko kirurgijo, saj se vsi kirurgi srečujemo s podobnimi situacijami. Vsi srečujemo paciente z velikimi pričakovanji, paciente, ki jih silijo v posege, paciente, ki želijo s posegom ugoditi nekomu drugemu, s prezahtevnimi pacienti, s pacienti, ki so preveč natančni, iščejo nepomembne nepravilnosti in ne razumejo, da telo ni glina.
Povsod je podobno, tudi sam način dela je podoben, bolj se razlikujejo prakse med kirurgi. So pa v tujini stvari bolj regulirane. Bolj se ve, kdo kaj počne, kdo za kaj odgovarja, sploh na Švedskem je zaradi novega zakona veliko manj dvomljivih praks.
“Nove” tehnike, ki niso nove: včasih prenos maščobe, danes buttlift
Prej ste rekli, da ste kirurgi včasih uporabljali trajne vsadke, na primer silikon, in da je danes drugače. Kako je danes z vpeljevanjem novih tehnik?
Nove tehnike so zelo redke, spet gre za marketing. Recimo samo polnila – prsni vsadki so iz 60. let prejšnjega stoletja, facelift iz prvih let 20. stoletja. Tehnika je še danes zelo podobna, enako je pri liposukciji, ki je več desetletij star poseg. Ampak včasih so temu rekli prenos maščobe, danes pa temu rečemo brazilian buttlift.
Tudi naprav za liposukcijo je na stotine, a ko jih primerjamo, ugotovimo, da razlike med njimi skoraj ni. Ker so naprave drage, je jasno, da zanje naredijo veliko reklamo in jo poskušajo predstaviti kot revolucionarno. Meni se to zdi precej nepošteno.
Kako pa je z uporabo novih materialov?
Pri materialih je podobno, med njimi so manjše razlike, s katerimi se podjetja oddaljijo od konkurence. Drastičnih možnosti za freestyle ni (smeh). Regulacija je sicer boljša, saj mora vsak novi material dobiti certifikat.
Med kariero ste poučevali tudi na medicinski fakulteti. Kaj bi danes svetovali mladim kirurgom?
Pri kirurgiji je pomembna samo ena stvar. Ne pomagajo predpisi in izobrazba, sam moraš imeti željo do učenja, predvsem pa odgovornost do pacienta. Pri etičnem delovanju so pomembne stvari, ki jih pridobiš z leti, ki ti jih privzgojijo starši. Če nimaš tega, ti nič ne more pomagati.
Česa si v poklicu želite več in česa manj?
Če bo tako, kot je, bo v redu. Hvaležen sem, da imam možnost opravljati delo, ki ga opravljam, hvaležen sem, da sem lahko prišel do take izobrazbe, da sem imel priložnost veliko delati in veliko stvari videti. Svoje delo vidim kot darilo, iskanja preprek pa ne maram, saj nanje ne moremo vedno vplivati. Bolj pomemben je naš odziv, ko se prikažejo.
