Menu ItemRobert Swan je prvi človek, ki je šel peš na južni in severni pol. Pred več kot tridesetimi leti, ko je Nasa odkrila ozonsko luknjo, se je sprehodil točno pod njo in na lastni koži grobo občutil posledice. Na celini, ki ga je fizično in psihično zlomila, preoblikovala in opolnomočila, je našel navdih za nadaljnje delo. S Fundacijo 2041 se trudi za ohranitev Antarktike kot edinega nedotaknjenega kontinenta.
Antarktika je edinstveno ozemlje: kontinent je s posebno pogodbo označen za območje miru in znanosti. Pogodba o Antarktiki je bila sklenjena leta 1959, Slovenija jo je podpisala leta 2019. Čez 20 let bo potekel poseben moratorij na izkoriščanje naravnih virov Antarktike. Prav to najbolj skrbi našega sogovornika.
Robert Swan je veleposlanik dobre volje Združenih narodov za mlade, častnik reda britanskega imperija, predavatelj, predvsem pa navdih mladim, politikom in podjetnikom po svetu, ki svoje življenje posveča ohranjanju nedotakljivosti južnega pola. Pravi, da bi lahko včasih tudi obupal, a se nikoli ne bo predal, tako zelo pomembno je to. Z njim smo se pogovarjali med njegovim obiskom v Sloveniji, kjer ga gosti ameriška gospodarska zbornica AmCham.
Gospod Swan, ste prvi človek, ki je prehodil severni in južni tečaj. Prvič ste bili tam pred 30 leti. Nam lahko opišete to pot, kakšna je bila, kaj se je dogajalo z vašim telesom med to ekstremno potjo?
Po navadi rečem, da sem prvi človek v zgodovini, ki je šel peš na oba tečaja, in v veliko pogledih je precej nesmiselno iti peš na oba tečaja. Zato sem v svojem življenju poskusil to osmisliti. Zelo težko je hoditi do obeh polov. Pot je dolga: 900 milj peš (približno 1.448 kilometrov) do južnega pola, velike Antarktike. To, da prehodiš do severnega pola, pa pomeni 700 milj (okoli 1.126 kilometrov) hoje po zamrznjenem, ledenem oceanu.
Da, že v osnovi je težko. Kraj sam, oba kraja te želita ubiti. Vsak dan, ko si tam, te želi ubiti. Če to pozabiš, se ne boš vrnil domov.
Brez drugih oblik življenja smo hodili pod ozonsko luknjo na južni pol, kar je spremenilo barvo mojih oči, zažgalo moj obraz, to je nekaj, česar nismo pričakovali. Na severnem polu se je stalil ledeni pokrov in smo se skoraj utopili. Razmere so težke že same po sebi, ko pa dodate še elemente podnebnih sprememb in sprememb, ki smo jih ljudje povzročili na planetu, je bilo delo res težaško.
Če vam približam, kako zelo, sem na južnem polu izgubil 33 kilogramov v 70 dneh, in že to pove, kako težko je bilo, ampak nam je uspelo.
Obe celini torej lahko zlomita človeka, slečeta. Kako se počutite, ko vidite, kako ju uničujemo ljudje? Kako spremljate preobrazbo severnega in južnega pola v preteklih 30 letih?
Ti kraji so iz ledu. Pri nič stopinjah led ostane led. Dodajte pol stopinje in led se stali. Zdaj je zelo vznemirjujoče iti na severni pol, saj tja ne moreš več peš, kot smo lahko pred tridesetimi leti. Enostavno ni več ledu. Na južnem polu, kamor gremo vsako leto, pa vidimo, kako se ogromni deli celine spreminjajo. Ogromno ledu, ki se zliva z Antarktike, in ob tem si rečeš: se to zares dogaja?!
Res uničujemo te kraje in predstavljajo nam grožnjo, ampak moj cilj zadnjih 30 let je bil, da zagotovim, da imamo dovolj modrosti, da pustimo en kraj – Antarktiko – pri miru. Nihče si je ne lasti, in menim, da bi kot celina morala ostati zemlja namenjena znanosti in miru.
Zato se na vso moč trudim, da bi nam ostal en kraj, ki ga ne uničimo, kot to počnemo povsod drugod po svetu. Menim, da moramo res reči dovolj in pustiti Antarktiko pri miru.
Zelo je lepa, a tudi nevarna
Je to sploh še mogoče? Pravite, da je to kraj poln upanja. Je še tako? Poleg tega je Antarktika mnogim daleč od oči, in zato daleč od srca.
Antarktika je res daleč, a ne pozabimo, kje smo vsi skupaj. Smo ljudje na enem planetu v vesolju, ki se nadaljuje v nedogled. Prijatelji iz Nase nam bodo rekli, da je res dolga pot, preden tam kogarkoli najdeš. Antarktika je daleč od osrednje Evrope, je na dnu sveta, ampak vsi smo na enem planetu, in to moramo začutiti vsi.
Čeprav je Antarktika lepa, je zelo nevarna. Nam. Če na njej stalimo ledene pokrove, se bo gladina morja po svetu dvignila za približno 300 metrov. To pomeni konec igre. Za večino od nas. Da, to je nevaren kraj, in mislim, da se moramo tega zavedati. Srednja Evropa, ZDA, Anglija … vsi s svojimi ravnanji vplivamo na to, kako prizadeta sta severni in južni pol. Sem pa poln upanja, ker menim, da lahko ohranimo Antarktiko na dva načina.
Prvi je, da zberemo skupaj ljudi, ki jo želijo ohraniti. Če zberemo dovolj ljudi, ki si jo želijo ohraniti, bodo politiki poslušali iz lastnih interesov. Druga rešitev pa je, da se razvijemo v okoljsko zavedno skupnost, ki surovin, ki jih ponujata Antarktika in Arktika, sploh ne bo več potrebovala. Upanje vidim v svetu obnovljivih virov energije. Tako da se čez 20 let, če jih bomo imeli dovolj, finančno niti ne bo več obrestovalo izkoriščati naravnih virov Antarktike.
Stavite na mlade, pravite, da lahko svet spreminjajo na bolje. Kako vidite mlade v Sloveniji, ki so se pred nekaj meseci v ogromnem številu udeležili referenduma o vodah?
To lahko koga tudi potre. A nekdo, ki je danes star 20 let, jih bo dopolnil 40, ko bomo odločali o prihodnosti Antarktike. Moja osebna misija torej temelji na tem, da mlademu človeku, ki je zdaj star med 15 in 25 let, predam idejo o rešitvi Antarktike. Mogoče bodo čez 20 let na položajih, ki jim bodo omogočali izvajanje sprememb. To je moja osebna perspektiva. Čeprav včasih to težko razumemo, a mladi se bodo postarali.
Poleg tega so mladi zelo jezni zaradi stanja planeta, ki so ga zakrivile moje in prejšnje generacije. Ne obsojam jih. Popolnoma razumem njihovo jezo in to, da ne zaupajo institucijam, podjetjem, nikomur.
Če bi se midva zdaj pogovarjala v moji hiši v Kaliforniji, bi bil ta pogovor drugačen, ker bi bila obkrožena z dimom. Ko sem odhajal v Slovenijo, je bil gozdni požar tri kilometre stran od moje hiše. K sreči so ga pogasili in moja hiša še vedno stoji.
Mladi imajo pravico biti jezni, ampak če pogledate poročila in poslušate izjemne ljudi, kot je David Attenborough, imamo samo še deset let, da naredimo velike spremembe. Kar pomeni, da si ne moremo privoščiti samo jeze, ker nas ta ne bo pripeljala nikamor. Kar moramo storiti, je, da mlade navdahnemo in jim rečemo, da so lahko jezni, ampak navdahniti jih moramo za aktivno iskanje rešitev.
Rad bi rekel ljudem, posebej v Sloveniji, da je pri vas res udobno. Slovenija je res zelena, gozdni požari vam ne ogrožajo hiš. Ne še. Ampak to se bo zgodilo. Mladi imate dolžnost narediti spremembe, ki bodo na droben način spremenile vse, kar se dogaja s preostankom planeta.
Ne skrivajte se, misleč, da majhne spremembe ne dosežejo ničesar, ker se prav s tem spreminja ljudi. Pokažite iniciativo, recite, jaz delam to in to, in ljudje bodo sledili. Razumem jezo in nezaupanje, ampak nimamo več časa za to.
Slovenija je lahko zgled drugim
Omenili ste, da smo geografsko privilegirani.
Da, zelo.
Živimo v zeleni državi, ne čutimo še toliko posledic podnebnih sprememb, se pa vsi spomnimo divjanja poplav na severu Evrope, ampak vedno pridemo do politike. Še vedno smo fosilna družba in transformacija zahteva veliko.
Res je, ampak vas je le dva milijona. Veliko težje je spreobrniti 200 milijonov ljudi. Potreben je čas. Ne moreš kar obrniti ladje in reči, da se mora vse napajati iz obnovljivih virov. Verjetno je pri vas mogoče vpeljati spremembe hitreje kot drugod, ker morate združili razmišljanja in ravnanja le dveh milijonov ljudi.
Resnično mislim, da ste lahko drugim državam zgled premikanja stvari naprej. Če politiki niso pravi ljudje za to, ne pozabite, da vaš glas šteje. Izkoristite ga na volitvah. Težko je, ampak verjamem, da bi lahko naredili več, kot delate. Ljudje bi lahko rekli, da je s politiki težko in da nihče ne bo poslušal. Vendar vztrajajte.
Kaj pa bi rekli tistim politikom, ki ne želijo sprememb?
Ljudje ne maramo sprememb. Človek se mora biti sposoben vprašati, kje želimo biti čez deset let. Če to niso pravi ljudje, si zapomnite, da so politiki tam samo zato, ker smo jih izvolili. Nismo v diktaturi, ampak demokraciji, kajne?
Mladi ljudje morajo še vedno, kot ste omenili, kazati svojo voljo, ker kot sem rekel, mladi se postarajo. Morajo izvoliti prave ljudi in ne obupati. Politiki, ki morda mislijo, da bo vse ostalo isto, bodo odšli.
Treba je pokazati tudi razloge za spremembe. Okolijski aktivisti pogosto ne znajo argumentirati, zakaj. Govorijo, da se je treba znebiti premoga, treba se je znebiti tega in onega, ampak zakaj, je zelo pomembno vprašanje. Pogosto so razmere nemogoče, ampak tukaj smo, v vaši deželi, pogovarjamo se o odgovornosti za naš planet.
Pred 20 leti ni bilo konferenc s takšnimi temami. Torej, napredek je.
Negativa nikogar ne navdihuje
Ampak prav to. Pogovarjamo se na konferencah, na terenu pa zmanjkuje časa.
Da, in ko sem stal na ledenem pokrovu na severnem polu, ko se je led talil pod mojimi nogami, je bilo vse skupaj videti brezupno. Ampak ljudje smo kar dobri pri preživljanju. Nisem raziskovalec, nisem okoljevarstvenik, nedvomno sem preneumen, da bi bil znanstvenik, ampak mi gre preživetje kar dobro od rok. Imam upanje, ker moramo imeti upanje. Kakšen bo učinek, če nekdo kot jaz postane črnogled?
Negativnost nikogar ne navdihuje. Zato moram ohranjati tak pogled, moram imeti zgodbe, ki vlivajo upanje, mlade z Balkana moram iz Slovenije peljati na Antarktiko, da bodo lahko še oni polni upanja za svoje generacije. Vse se vrti okoli upanja in navdihovanja mladih z besedami: res ste navdahnjeni z ohranjanjem okolja, ampak ali tudi sami to počnete?
Kaj v svojem življenju počnete vi? Kako napolnite svoj telefon – ga samo vtaknete v vtičnice? Kaj pa sončne celice? Gre za spoznanje, da ne moremo sedeti na dveh stolih.
Ljudje porabijo veliko časa za telefone. Se zavedajo, da to v resnici pomeni, da je nekje ogromen podatkovni center, ki porablja veliko energije, zato da lahko oddajajo v živo?
Mladim je treba reči, da delajo dobro, ampak da so lahko še boljši. Prišel je trenutek, ko imamo samo še deset let, potem pa lahko stvari uidejo izpod nadzora. Čez deset let ne bo konca sveta, ampak imamo le še deset let za uvajanje sprememb. To je moje sporočilo za mlade. Najprej poglejte sebe, potem druge.
Zgorele so mi oči, obraz mi je odpadel
Ste po 30 letih izobraževanja mladih, voditeljev, podjetnikov, zadovoljni s tem, kar ste premaknili?
Niti ne. Počutim se, kot da mi je spodletelo. Borim se na vso moč in težko je ohranjati motivacijo, včasih se vprašam, zakaj to počnem. Ampak tej misli ne dovolim, da me pogosto prevzame. Razmišljam, kakšne so možnosti. Pred 30 leti sem hodil pod ozonsko luknjo na južnem polu. Oči so mi zgorele, obraz mi je odpadel.
Brez ozonskega plašča na planetu ne bi nič raslo. To je veliko resnejša grožnja za naše preživetje kot podnebne spremembe, ampak nekaj let pozneje so se vse vlade srečale brez kakšnega velikega govora in vse so podpisale montrealski protokol, ki je prepovedal rabo CFC-plinov, ki so povzročali težave, in 30 let pozneje se luknja popravlja. Trajalo bo še kakšnih sto let, da se zapre, ampak to kaže, da nekaj lahko dosežemo.
Menim, da je lahko trud, ki ga vlagamo v Antarktiko, uspešen. Če tega ne bi verjel, bi šel jokat na zapuščen otok. Obupal bi, ampak to ni v mojem značaju. Trudim se po najboljših močeh. Verjamem, da mladi danes dojemajo. Kot sem rekel, mladi se bodo postarali, in ko se bodo starali, upam, da jih sistem ne bo posrkal in da bodo lahko živeli drugače. Tega, na kakšnem planetu bodo živeli, ko bodo stari, pa si ne upam napovedati.
Torej, če rešimo Antarktiko, rešimo svet?
To ste dobro povzeli. Če ne moremo rešiti Antarktike, ki je last vseh nas, in dovolimo pohlepu, da prevlada, smo zavozili. In v tem primeru ne bo veliko upanja za prihodnost. Če pa Antarktiko dojamemo kot naravni rezervat, območje znanosti in miru in jo pustimo pri miru, pa je to upanje za našo in vse prihodnje generacije. Da prihodnje generacije ne bodo rekle, da so bedaki iz preteklosti sicer videli in vedeli vse, ampak so bili tako pohlepni, da Antarktike niso rešili.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje