Menu Item
Žan Papič je v naš studio prišel slaba dva tedna po premieri stand up komedije "Fejmiči: Sama sta najboljša", ki sta jo ustvarila z Gašperjem Bergantom. Čeprav zase pravi, da je človek laik in ne mesija, ki bi lahko dajal nasvete za življenje, lahko iz (precej resnega) pogovora s komikom, ki je tudi poet, potegnete marsikaj. In ugotovite, da navsezadnje, čeprav je poti mnogo, vsi hodimo na isti hrib.
Z Žanom sva se spontano (in potem še dogovorno) kar tikala. Čeprav sva se pogovarjala pod včasih zaslepljujočimi lučmi našega studia, se je formalnost vikanja zdela odveč. Ne le, da bi lahko približno isti čas obiskovala srednjo šolo, tudi pogovor je zajadral v filozofske, precej osebne vode.
Kraševc, nekdanji nogometaš, pesnik, komik, pa tudi voditelj, vse to on je. Predvsem pa človek, ki priznava, da nič ne ve, in človek, ki ima rad ljudi – tudi tiste, ki mislijo, da vedo vse.
Upam, da te ne spravim v eksistencialno krizo že na začetku. Kdo je Žan, če izvzamemo vse vloge, ki upravičujejo ta in vse ostale intervjuje – komik, voditelj, podkaster?
Stvari, ki jih delam, so različne ceste, na katerih vozim. Vozim pa vedno sebe, tako da sem vedno jaz. Sem zelo zvedav človek, iščoč svojo lastno resnico.
Mislim, da ultimativna resnica ne obstaja, vsak ima svojo in svoj svet, ki ga doživlja. Poskušam se pripeljati do tega, da bi ga doživljal čim lepše in vem, da je to na meni. Delam na tem, da si bom svoj film čim lepše projiciral in užival v njem.
Zdi se mi, da smo si vsi dokaj podobni, hodimo na isti hrib, ampak vsak s svoje strani. Vsa ta leta v bistvu iščem pripadnost družbi, v kateri živim, hočem biti enak in se čutiti povezan z njo. Družbeno pričakovano vedenje in norme me zadovoljujejo in jih iščem tudi sam. Nočem biti nekaj posebnega ali drugačnega.
Oznaka, ki si si jo sam pripel v Metropolitan podkastu, je, da “če si kaj, si Kraševec”. Kako vidiš to regionalno pripadnost Slovencev, za katero se včasih zdi, da jo še močneje čutimo kot nacionalno? Zakaj misliš, da se tako označujemo?
Zato, ker tu živimo. To, da se imaš ti za Korošico in jaz za Kraševca, se mi zdi zelo logično. Ko stopim ven v Sežani, vidim kamen, teran in pršut sta na mizi, in je zelo jasno, da me to, kar vidim vsak dan, determinira.
Medtem ko je nacionalna identiteta bolj “konstruktna”, naučena skozi neke simbole, ki jih učijo v šoli, in jih ne doživljaš na dnevni bazi. Triglava nisem videl skoraj nikoli v življenju, nisem niti bil na njem. Očitno tudi nisem izpolnil svoje državljanske dolžnosti. Ampak nacionalne identitete ne doživljamo na dnevni bazi. Omejimo se na to, kar vidimo, in to doživljamo. Daleč od oči, daleč od srca, regionalnost pa je tukaj, doma.
Človeška omejenost se mi zdi nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi, da znotraj nje plavaš in uživaš ter ne iščeš brezmejne omejenosti. Ker se izgubiš.
Sam si omenil plavanje. V življenju delaš res veliko stvari, pa se pri kateri od njih počutiš najbolj kot riba v vodi?
Vse variira, kot utripa srce, utripa tudi življenje. Obdobja so različna. Ko pride jesen, postaneš malo melanholičen in ti sede biti sam doma ter pisati, poleti si bolj razigran in raziskuješ.
Pozimi rad delam v gledališčih, ker je toplo, ker je smeh, večja intima, zgodi se večji naboj … V vsakem obdobju poskušam maksimalno uživati in v vsaki stvari najti nekaj, kar me pelje, kar me motivira.
Kar čudno je … Ne, da je čudno vprašanje, ampak imam čudne občutke, saj ti trenutno ne morem dati enoznačnega odgovora. Če bi me vprašala spomladi, bi rekel, da sem rad na odru kot stand up komik, pozimi raje igram neke vloge, like. Zdaj sem v obdobju, v katerem sem okej s tem, da sem jaz. Rad se sprehajam in voham ta jesenski gozd. Ampak to je butast odgovor, to vsak rad dela. In to ni delo, to je moje življenje.
Če ostaneva pri delih identitete oziroma oznakah, kdo si bil, kdo si, si bil v nekem obdobju svojega življenja tudi nogometaš. Če sem malo groba, ni veliko nogometašev, ki so tudi poeti oziroma obratno. Me pa vseeno zanima, kaj ti je dal nogomet?
Nogomet je še vedno pomemben zame, spremljam ga, predstavlja mi zabavo. Spoznal sem ogromno ljudi, s katerimi sem še danes prijatelj, in kamorkoli pridem, poznam nekega fuzbalerja.
Všeč mi je tudi nogometna slačilnica, ki je dokaz, da lahko različni ljudje shajajo skupaj. V slačilnici ene nogometne ekipe, tudi v Sloveniji, najdeš Latinoameričane, Afričane, muslimane, katoličane … in funkcionira. Se mi zdi, da če fuzbalerji zmorejo, bi tudi svet moral biti sposoben “sfurat” skupaj.
Sicer so nekateri fuzbalerji verbalno res omejeni, ampak njihova razsežnost dojemanja sveta se mi zdi kar široka. Kaj vse sprejemajo, kaj vse dojemajo. Hkrati pa so neverjetno sposobni pri obvladovanju prostora in žoge, zdijo se mi umetniki na svoj način. Najdeš tudi poete v gibanju na igrišču.
Sam šport mi je dal ogromno delovnih navad in vztrajnost, pa tudi da sem fizično sposoben prenesti veliko za enega komika. Disciplina, disciplina se mi zdi kar pomembna. Z leti sem jo vedno bolj sposoben vzdrževati.
Tu je tudi skupnost, delovanje v skupini, ker v nogometu ne moreš igrati sam. Pa način komunikacije, tudi neverbalne. Zdelo se mi je res dobro, ko sem v Sežani nekaj časa igral z bratrancem, in sva komunicirala samo s pogledi, točno sva vedela, kaj bo kdo naredil. Ta način povezovanja je zelo lep. Veš, da pripadaš, veš, da se razumeš.
Čeprav si z nogometom še vedno povezan, si se na neki točki odločil, da z njim ne boš več nadaljeval.
Že od desetega leta v Sloveniji veliko treniramo, vsi želijo biti naslednji Ronaldinho ali Messi. V resnici pa bi se morali samo igrati bosi do dvanajstega leta. Ko je treba resno delati, si že prenasičen – do osemnajstega leta si naredil toliko treningov, da te že mine. Od šestnajstega do dvajsetega leta sem treniral tudi po dvakrat na dan, kar je absolutno preveč. Spomnim se, da če sem zbolel in nisem bil na treningu teden ali dva, sem potem letel po igrišču od motivacije in želje. Drugače pa sem bil utrujen.
Pri osemnajstih letih, ko nastopi odločitev, ali boš igral rekreativno ali resno, sem precenil, da nisem dovolj dober, da bi uspel. Moraš vedeti, vsak nogometaš se vidi v Real Madridu ali Barceloni. Jaz pa nisem dovolj dober ne za Stuttgart ne za klop kluba Tabor Sežana. To soočenje z realnostjo oziroma s samim sabo je kar težko. Ti pa nogomet tudi v tretji ali četrti ligi vzame veliko časa, moraš trenirati, moraš igrati. Raje sem se odločil, da s tem neham, kot da nekaj delam na pol oziroma sem v tem slab.
Želel sem najti nekaj, kar bom lahko delal tudi po tridesetem ali štiridesetem letu. Dosti nogometašev, ko konča svojo kariero, se znajde v črni luknji – kaj pa zdaj? In tega nisem želel. Želel sem, da ko pridem v ta leta, šele začnem cveteti, obirati sadove svojega dela in živeti najlepša leta, ne pa, da se moram znova preizpraševati, kaj bom delal v življenju.
Lani si izdal svojo prvo pesniško zbirko Steklena glava. Večkrat si povedal, da rad pišeš, da vseskozi pišeš … Je v načrtu tudi knjiga?
Pol knjige je v resnici že napisane. Pišem o svoji izkušnji pred odhodom na psihiatrijo, ker je dogajalo na polno.
Pišem tudi gledališke igre – Fantovščina, predstava Fejmiči: Sama sta najboljša, vse to smo si sami napisali. Sem soavtor predstave Nikoli ni prepozno, v kateri igra Mojca Fatur, bil sem soscenarist oddaje Kaj dogaja, ko jo je še vodil Jonas (Žnidaršič, op. a.). Pisati stvari in potem gledati ljudi, ki govorijo tvoje besede, je kar zabavno.
Medij mi v bistvu ni pomemben, vedno izražam sebe.
S tem, kako deluje kreativnost, se ljudje dosti ukvarjajo. Kako jo ti doživljaš – ali iz tebe kar vre, čutiš nujo, da ustvarjaš, ali kdaj pride prej “to moram naredit, ampak ne vem, od kod bom to potegnil”?
Oboje. Ko si mulec, iz tebe vre in samo pišeš. Na začetku si v tem v bistvu kar slab, saj nimaš veščin. Podobno kot s kuhanjem – rad bi kuhal, ampak se moraš naprej naučiti rezati čebulo. Zrežeš sto kilogramov čebule, in ko se tega naučiš ter želiš skuhati nekaj resnega, že znaš vihteti nož.
Podobno je s stvarmi, ki sem jih počel sam. Veliko sem proizvajal, dosti je bilo tudi slabega – še vedno delam slabe stvari, ampak jih poskušam ne pokazati.
Včasih je tudi nuja. Pri Nikoli ni prepozno sem bil izzvan, da stvari dostavim do določenega roka. Takrat se zadeve lotiš bolj strukturirano, vprašaš se, kdo je ta lik, kaj hoče povedati, kaj je njegova motivacija, kaj imamo doslej, kam želimo priti …
Ko želim sam nekaj povedati, se vprašam, kaj res hočem, imam sploh mnenje o tem, čutim to zadevo ali ne. Potem dam ven, kar čutim, in poskusim to narediti še malo bolj smešno. Če delam komedijo, se ljudje morajo smejati (smeh).
Za Stekleno glavo si rekel, da si jo izdal za Žana iz preteklosti. Lepo je pobožati otroka, ki je nekoč bil. Kakšen je bil ta osnovnošolski, srednješolski Žan?
Malo mi je žal zase iz preteklosti, da nisem bolj izražal sebe, svojega notranjega počutja in svojih strahov. Dolgo sem živel z nekimi strahovi, z dejansko paranojo. Strah pred tem, da bom zaspal in se zjutraj ne bom zbudil. Takšni banalni strahovi, ampak sem jih doživljal na dnevni bazi … in s tem kar živel. Veliko stvari nisem delil, s samim sabo pa sem imel nočne bitke. Zjutraj sem vstal, kot da sem bil na fronti celo noč. Bilo je kar naporno, saj sem stvari videl veliko hujše, kot so dejansko bile.
Bolj sem se obremenjeval, kot bi bilo treba, saj se na koncu vse razplete in reši. To me dandanes pomirja in zato mi je veliko lepše, ves pritisk znam obvladovati in preceniti oziroma relativizirati, da me ne sesuje.
Ni važno, ali si berač ali si kralj, tvoja notranja čustvena realnost je takšna, kot je. Tako, kot se doživljaš, tako pač je, ne glede na tvoje gmotno stanje. Tako da malo obžalujem, da tega nisem znal komunicirati. Ampak pač nisem znal. Zdaj znam in mi je veliko lepše, boljše. Tega Žana iz preteklosti večkrat objamem in rečem: “Saj si bil v redu, kaj pa češ”.
Ko se spomnim na otroštvo, imam seveda tudi lepe spomine, sploh to dejstvo, da celo življenje lahko po mestu hodiš mirno in nate nobeden ne strelja, nobeden te ne napade. Pa še dejstvo, da nisem ženska, ker se mi zdi, da dekle na poti od službe do doma sliši kar ene par neprimernih opazk. Ker jih jaz ne dajem, se mi zdi, da tega ni, a ko govorim s prijateljicami, vidim, da se to še vedno dogaja, še vedno so debili.
Imaš še vedno “bom sam” odnos do življenja? Tvoja mama je enkrat namreč za Planet TV povedala, da je bil to v otroštvu tvoj zelo pogost stavek.
Sem še vedno zelo samostojen in sam, v končni fazi živim sam in moram veliko enih stvari delati sam (nasmeh).
Pri projektih sem se navadil delegacije dela in prepustiti nekatere stvari ljudem, ki jih znajo narediti boljše, kot jih znam sam, jim zaupati ter dati čas in prostor. So pa še vedno ene stvari, za katere je boljše, da jih naredim sam. Ampak temu se poskušam izogibati, ker zakaj bi potem potreboval ekipo? Pa tudi “fajn” je imeti dobro ekipo, umetnost jo je zbrati okoli sebe.
Stvari spustiti iz rok in zaupati je prav tako umetnost. Tega se učim, da nimam vsega pod kontrolo, da nisem v konstantni tenziji, kako bo. Ker na koncu se vse naredi, zato moraš ta strah spustiti in ti je veliko lepše.
Sam si omenil, da pišeš knjigo o obdobju pred odhodom na psihiatrijo, v eni izmed pesmi v zbirki Steklena glava pišeš “Depra, odjebi”. Kako bi nekomu, ki tega ne pozna, pa bi si želel, da razume, opisal, kaj se ti je dogajalo?
Šele zdaj se zavedam, kako nerazumljivo je to za normalnega ali zdravega človeka. Še vedno sicer ne razumem, ali je to, kar sem doživljal, bolezen, neko stanje ali občutek, za to niti nisem poklican in nisem strokovnjak. Znam pa to zdaj bolje verbalizirati.
V bistvu se mi zdi neverjetno, kako slabo znamo v resnici komunicirati. Jezik, ki smo ga razvili in s katerim komuniciramo – pa ne govorim o slovenščini ali angleščini – da zelo skopo informacijo v primerjavi s tem, kar sporočamo neverbalno ali energijsko. Vseeno pa nam ta način, ki smo ga razvili, poenostavi sporazumevanje.
Zdaj, ko nisem več tako paranoičen in sem veliko bolj miren, šele vidim … Včasih sem imel na primer težave spati v sobi, ki je bila preveč steklena. Bal sem se, da bi kdo prišel noter, in nisem zaspal celo noč. Zdaj razumem, kako moj brat, ki mi je gensko kar podoben, tega ni mogel razumeti. Ker tega nikoli ni doživel in mu je seveda bilo banalno ter smešno.
“Pač zaspiš, kje je težava?”, tebe pa ’pere’ na polno. Težko je to razumeti. Mogoče razumeš, kar govorim, a se ti zdi nepredstavljivo. Empatičnost je kar težavna in jo je na tej ravni težko doseči. Moraš pa biti toliko razumevajoč, da si rečeš – nekdo to doživlja drugače od mene, jaz tega ne razumem, ampak razumem, da on to tako doživlja.
Včasih sem tudi sam mislil, da lahko vse razumem, ampak sem prišel v situacije, ko nisem. Ampak sprejmem, da ne razumem in da je realnost nekoga drugega očitno tako drugačna, da je meni nedojemljiva. Zaradi tega pa ne mislim, da je z njim ali z mano kaj narobe, tako pač je. Različni smo si, treba je samo sprejeti, da so nekateri bolj občutljivi, drugi manj, nekaterim je pomembno nekaj, drugim nekaj drugega.
Kako zdaj skrbiš zase, da se ne potisneš več čez rob?
Včasih sem rad iz prve povedal, kaj vse počnem, da se imam boljše, a zdaj sem malo bolj previden. Ko povem, kaj vse delam, je to za nekoga prevelik pritisk. Ampak do tega, kjer sem danes, sem prišel postopoma, hkrati pa je vse to dobro zame in ni nujno, da bo dobro za nekoga drugega.
Ultimativnih resnic in ultimativne prave poti ni. Vsak mora najti pravo zase in zaupati sebi. Ne smemo več iskati mesij, ki nas bodo iz nečesa potegnili, ampak moramo krmilo prijeti v roke in barko, na kateri smo, voziti sami. Zavedati se moramo, da nas nihče drug ne bo tako dobro razumel, kot se sami, nihče ne bo tako dobro razumel, kako čutimo, kot mi sami. Zato je zelo pomembno, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in svoje občutke.
Konkretno sam delam dihalne vaje dvakrat na dan, meditiram dvakrat na dan. In spet – za ljudi, ki imajo predispozicijo shizofrenije, se odsvetuje meditacijo. Tako da ni vse za vsakogar. Vsak dan poskušam narediti 10.000 korakov ali več, poskušal pa sem si urediti tudi prehrano. S hrano dejansko ustvarjamo svojo hormonsko sliko in posledično tudi kemijo v glavi. Res lahko vplivamo na to, kako se bomo počutili, in to je dejansko bolj v naših rokah, kot si sami mislimo. Splača se, ni pa lahko niti preprosto.
Od kod izhaja tvoja potreba, da stopiš pred ljudi in jih nasmejiš? Pogosto se govori o komikih, ki da v sebi nosijo veliko neke žalosti, otožnosti. Se ti zdi, da to drži, morda samo želiš, da se ljudje dobro počutijo, morda čutiš potrebo po dokazovanju …
Odgovor ni enoznačen. V prvi vrsti gre zagotovo za ekshibicionizem in iskanje potrditve družbe. Konstantno preverjaš sebe – če se ti smejijo in ploskajo, dobiš to potrditev. Hkrati to popravlja tvojo hormonsko sliko in ti “pumpa” ego.
Kar se tiče žalosti, je humor obrambni mehanizem oziroma način razreševanja nekih situacij. Po drugi strani je tudi najbolj blag vhod v človeško zavest oziroma da prideš do ljudi.
Sem pa včasih mislil, da če bom kdaj v redu, ne bom več smešen. Smo se pa že z več komiki pogovarjali, da ni tako. Lahko si v redu in še vedno smešen. Ta strah, da bom s svojo dobro psihološko sliko pokvaril svoj biznis model … ni več strahu. Vse se da, če se hoče, in ni pravil, vse kombinacije so možne.
“Po eni strani se me vse dotakne, po drugi strani pa sem stroj,” si nekoč izjavil. V kakšnem smislu si stroj, kje je ta dvojnost, občutljivost in stroj?
Stroj sem v smislu, da sem sposoben vse dojeti in iti preko tega. Tudi vse novice iz sveta, ki res niso lepe, pa to kar zmoreš poriniti na stran. Otroci umirajo – “whatever, zdaj grem na pizzo”. Ampak ob tem načinu, kako nam vsiljujejo informacije, si moraš zgraditi svoj balonček.
Ker sem tako občutljiv, se izklopim – veliko prehitro. Moje čustveno življenje je zaradi tega kar oteženo, ker potem niti majhne stvari ne pridejo do mene, saj se varnostno izklopim. Drugače bi me verjetno pokopalo. Žalosti na svetu je vsak dan toliko, da bi lahko umrl od nje, ampak hkrati je tudi toliko veselja in lepih trenutkov. Biti moraš sam svoj selektor vsebin in se zavarovati, da se počutiš dobro. In če se da, pomagati še drugim.
Zdaj se učim, večam svoj čustveni bazen. Da bom notri lahko natočil več kot samo za vodo do gležnjev.
Govorila sva že o predstavi Fejmiči – sama sta najboljša, ki jo imata z Gašperjem Bergantom. Kaj v tvojem življenju pomeni tako kreativno prijateljstvo? V opisu predstave sta označena kot diametralno nasprotna človeka, hkrati pa očitno zelo dobro sodelujeta.
Ker sva oba komika, sva si kar podobna. Se mi zdi, da tako kot je homo sapiens, je tudi komik. Se mi zdi, da je prav druga človeška vrsta. Povsod, kjer si, tudi če bi bilo milijon ljudi, bi ti rad našel enega komika, da bi lahko z njim opazoval množico in komentiral, se pogovarjal in iskal šale.
Z Bergantom si takoj, ko pride kriza v svetu – ali bombardiranje ali masovni poboji – začneva govoriti šale. Ker je to tako občutljivo, da ne zmoreš prenesti informacije. Nato pa duhovičiš, da predelaš, ker je tako hudo.
In res, ja, z Bergantom sva si zelo nasprotna, ampak nekako uspevava, saj drug drugemu dajeva prostor. Spoštujeva, da je vsak drugačen in da s tem ni nič narobe. Pomagava si – zdaj, ko jih je zalilo gor v Lučah, sva šla, smo premetali pesek izpred dvorišča in pomagali sosedom.
Ne glede na to, kaj človek verjame in katero politično opcijo voli, nima veze. Na koncu dneva smo še vedno ljudje, ki iščemo neko pripadnost, želimo biti ljubljeni in se imeti dobro. Rajši na teh rečeh iščem soljudi, s katerimi vztrajam in doživljam svet, na katerem sem v tem časovnem obdobju, kakor da bi iskal razlike in gradil zidove. Tega res ne potrebujem in nočem več.
Čisto na začetku si omenil, da ti družbene norme in pričakovanja ne predstavljajo težave. Kako jim hkrati slediti in živeti avtentično življenje? Da si to, kar si, in se ne preveč oziraš na mnenja drugih.
S tem sem se kar obremenjeval. Hotel sem biti tako zelo avtentičen, da sem iskal drugačno pot, samo da ne bi šel po eni, na kateri je že nekdo bil. Ampak ni važno, kje jaz hodim, važno je, kaj ob tem doživljam znotraj sebe. Včasih sem preveč stvari preziral, ne vem, se poročiti ali imeti družino – “eh, vsak ima že družino”. Ampak ti boš to doživljal na čisto svoj prvovrsten, svojevrsten način. Tako da se obremenjevati s tem, da je to nekdo že delal – pa kaj potem! Tebi bo dogajalo, in če tebi dogaja, greš po tej poti.
Bolj kot to, da hočem biti drugačen ali iskati drugačne poti, hočem biti še bolj jaz. Hočem poslušati sebe in iskati tisto, kar me vozi in mi povzroča lepe občutke.
Življenje je v resnici zelo enostavno, bolj, kot kompliciramo, bolj se zapletemo. Potem se tako zapleteš, da se spotakneš. In je škoda. Kot bi rekla La Toya – “jaz ne razmišljam, jaz samo grem”. Po vseh filozofih, ki sem jih prebral, me na koncu vodi misel La Toye. Slava ji.
Zase praviš, da si človek laik. Kako shajaš v današnjem svetu, ko smo en dan strokovnjaki za vojno v Izraelu in Gazi, drugi dan smo epidemiologi?
Moje vodilo je bilo vedno “ne vem”, tudi ko sem šel v Avstralijo, sem imel stand up z naslovom “Ne vem, kam grem”. Ker je to edino, kar sem vedel – da nimam pojma. Vem, da nič ne vem.
Razumem, zakaj ljudje to počnejo, ljudje, ki hočejo imeti mnenje o vsem, nočejo razočarati in nočejo pokazati, da nimajo pojma. Iščejo potrditev in sprejemanje od drugih. Po drugi strani se mi spet zdi, da preveč kompliciramo – vojna v Ukrajini ali Izraelu, na koncu trpi človek. In mene ne zanima, ali je ta človek musliman, katolik ali Jud, ne želim, da se mu godi slabo. Škoda se mi zdi, da se ne povežemo na bolj človeški ravni. Smo bitja, ki bijemo in iščemo svoj prostor pod soncem, hočemo se imeti dobro.
Človek laik se mi zdi lepa opredelitev. Ker nisem profesionalec, če bi vedel, bi prišel ven s knjigo kot nek mesija in povedal “tako se živi, tako morate delati”. Človek sem in ne vem, kako vse to gre. Delam po občutku.
Imeti mnenje o vsem, ja, poznam dosti takih ljudi. Tudi delam z enim takim človekom, ki vse ve in ima mnenje o vsem (smeh). Ampak razumem, da ta potreba izvira iz tega, da želi impresionirati in noče razočarati. Iz te strani se mi zdi zelo romantično in lepo od nekoga, da v bistvu išče to. Ga pač objameš in mu daš potrditev, da je super. In potem se to mnenje konča.
V intervjuju za Story si rekel, da si v nekem trenutku čakal, da bo tvoja priložnost potrkala na vrata. Racionalno vemo, da tako ne gre, ampak koliko stvari se v življenju vseeno zgodi, ko se morajo, in koliko je aktivnega iskanja, lovljenja tega, kar si želiš?
Imaš želje in hočeš nekaj delati. In če to res hočeš delati, potem delaj. Ne glede na to, ali je komercialno uspešno in ali za tem stoji neki biznis model. Naj bo ljubiteljsko, dokler ne boš dovolj dober oziroma dokler ne bo povpraševanje po tebi tako veliko, da boš lahko od tega živel. Ampak ne bo se zgodilo samo od sebe, treba je delati. In delo se mi zdi nekaj lepega, nekaj, kar povezuje vse Slovence. In če delaš, si spoštovan.
Nič se ne zgodi samo od sebe. Rahlo verjamem v afirmacijo in pošiljanje želj v vesolje. Če delaš in si tam, bo nekdo morda izbral tebe. Če pa te tam ne bo, bo možnost zelo majhna ali nična.
Dosti ljudi reče “jaz bi tudi pisal knjige, ampak nimam tega fotelja, nimam te tipkovnice, nimam te sobe, v kateri bi bilo vse obdano s knjigami in bi dišalo po knjigah, jaz pa bi lahko pisal”. In potem nekdo reče “Imaš list papirja? Imaš! Imaš kemik? Imaš! Potem pa piši.”
Ko iščemo priložnosti oziroma razmišljamo o tem, ali nam jih družba ali vesolje ponuja, moramo biti toliko iskreni do sebe, da se vprašamo – ali to res hočem? Ker če se dovolj preizprašuješ, boš videl, ali to zares hočeš ti ali je to samo neka želja, ker je ta stvar družbeno cenjena. In ker si tudi sam želiš biti družbeno cenjen, ker meniš, da zdaj nisi. Moraš biti pošten sam do sebe.
Če ne veš, kaj hočeš, pomaga, da eliminiraš tisto, česar nočeš. Pritisk pade s tebe, ker se ti zdi, da si s tem nekaj naredil. Ko to narediš, si lahko strokovnjak oziroma uspešen čisto na vsakem področju. Ali v gobarskem društvu ali kot advokat ali kot nekdo, ki čisti čevlje, pleše. V tem si lahko dober ali slab, lahko delaš veliko ali malo.
Priložnosti prihajajo, na nas pa je, ali jih bomo vzeli oziroma si jih ustvarili sami in bomo tam. In ko bo velika priložnost prišla, boš nanjo pripravljen, ker si prej toliko delal. Imaš veščine in izkušnje, da stopiš v te škornje in zakorakaš v blato.
In kaj si zdaj želiš ti?
Še naprej hoditi po poti, na kateri zdaj hodim. Želim si ustvarjati v gledališču, nekoč posneti film … Ideja, kaj in kako, še ni zmaterializirana, vem, da moram na poti do tja nabrati še kar nekaj izkušenj. Ko bo prišla ta priložnost, bom dovolj pripravljen nanjo.
Všeč mi je pisati za druge, celo lažje mi je kot zase, ker jih vidim. Sebe ne vidiš na tak način, kot te vidi družba, vsi vidimo sebe malo boljše. Ampak to je evolucijsko in je super, da je tako, ker drugače ne bi bili tu, kjer smo.
In ni mi težava deliti svojega znanja. Opazil sem, da nihče ne more biti takšen, kot sem jaz, tudi jaz ne morem biti takšen, kot so drugi. Če dam svoje delo nekomu drugemu, da ga naredi identično, ga bo že s svojo pojavo in načinom naredil totalno drugače. Odločil sem se, da bodo moje izkušnje in znanje “open source”, vse bom delil. S tem tudi meni ljudje stvari lažje povedo in se medsebojno bogatimo. Na tak način bom delal še naprej.
Iskal bom srečo – ta se spreminja skozi življenjska obdobja. Nekaj, kar me zdaj pelje, me ne bo peljalo čez pet let in me ni peljalo pred petimi leti. Konstantno se moraš preizpraševati, iskati svoj prostor pod soncem in stvari, ki ti dajo dober občutek. Hodil bom, iskoč dobre občutke.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje