V kanadskem mestecu Lytton v Britanski Kolumbiji, ki leži na zahodu države, kjer so poletja po navadi sveža in nadvse prijetna, so prvega julija namerili – za Kanado – rekordno temperaturo: 49,6 stopinje Celzija. Še isti dan je mestece, iz katerega so ljudje, nenadni podnebni begunci, množično bežali, zajel inferno. Lepe vasi so lepo gorele. Ljudje pa so umirali v peklenskih mukah.
To ni bil klasičen gozdni požar. Vse prej kot to. Nad Lyttonom in velikim delom skrajno pregrete in presušene kanadske pacifiške obale so se namreč razvnele silovite suhe nevihte. Da, suhe nevihte: z neba so proti tlom kot rakete švigale strele (v enem dnevu kar 700.000!), ki so zažigale in požigale vse pred seboj. Le v nekaj urah je od Lyttona ostalo le pogorišče. Kar 90 odstotkov mesteca se je spremenilo v pepel in prah. V tednu dni je zaradi ekstremne vročine (samo) v Kanadi umrlo več kot 500 ljudi: to so žrtve podnebne krize, ki je uničujoče, a predvidljivo hitro postala – stanje.
Da, distopična (ne le) podnebna prihodnost je zdaj. Da, podnebne spremembe, neposredna posledica neustavljivega človeškega pohlepa in neomejene omejenosti kot take, z brutalno silo udrihajo že tudi tam, kjer so se ljudje še predvčerajšnjim, dan predvčerajšnjim, počutili varno, celo nedotakljivo. Na globalnem severu, izvoru glavnine izpustov toplogrednih plinov v ozračju. Da, denimo v Kanadi, eni najbolj rudarskih in naftnih držav, katere podjetja po globalnem jugu – od Demokratične republike Kongo do Indonezije – že desetletja nekaznovano in brez omejitev pustošijo naravo in človeška življenja.
Nobenih dvomov ni, da bo le še huje – da se bo podnebna kriza stopnjevala in da bo življenje za več milijard ljudi v naslednjih desetletjih postalo neznosno. Stotine milijonov ljudi z vseh koncev Zemlje bodo – desetine so že – prisiljene v beg: kot iz vojn. To bo, med drugim, spremenilo tudi (geo)politično in, seveda, varnostno podobo sveta, “kot smo ga poznali”. Ne pozabimo: večina vojn in konfliktov že danes poteka tam, kjer je najbolj vroče in suho (Sahel, Bližnji vzhod, severna Afrika, Afriški rog, deli Osrednje Azije) in kjer so posledice globalnega segrevanja najbolj brutalne.
To so tudi podnebne vojne: o tem sem se ničkolikokrat prepričal na lastne oči. Od genocida v Darfurju do večne vojne v Siriji. Od afganistanskega Helmanda do sunitskega trikotnika v Iraku. Od somalijskih obmorskih puščav do uničenega pragozda na severovzhodu Demokratične republike Kongo. Od begunskih taborišč na meji med Malijem in Mavretanijo do celostne kataklizme v Jemnu. Podnebna katastrofa na pogon iz sekunde v sekundo bolj radikaliziranega sramu, občutka krivde in vesti osvobojenega antropocena – s popolno odsotnostjo samorefleksije človeštva – rekordno hitro krči tudi biotsko raznovrstnost, izvaja množične ekocide in podaljšuje spisek kritično ogroženih živalskih (in rastlinskih) vrst.
Kljub vsaj približno obetavnim premikom v tistem delu sveta, ki si finančno (čeprav s polno vrečo sveže natisnjenega, “helikopterskega” denarja) lahko privoščijo zeleno preobrazbo (denimo Green New Deal v Združenih držav in zeleni in podnebni dogovor v Evropski uniji), je težko, skoraj nemogoče upati, da nam bo uspelo doseči cilje pariškega podnebnega dogovora (omejitev rasti povprečnih temperatur na 1,5 stopinje Celzija do leta 2050), ali do, denimo, leta 2050 v EU postati ogljično nevtralna družba.
V Sloveniji, kjer temperature rastejo hitreje od globalnega povprečja in kjer politične elite – starši pač morajo verjeti v svoje otroke – še naprej verjamejo v TEŠ 6, zločin proti človečnosti in okolju, bo dosega omenjenih ciljev še tolikanj težja. Bodimo natančnejši – nemogoča. Tako ali drugače fosilne oblasti konec koncev niso sposobne razglasiti niti podnebne krize – izrednega stanja, torej. V ukvarjanju s preteklostjo in bivanju v (pra)zgodovini seveda ni prostora za ključne teme prihodnosti; sedanjosti. To je, med drugim, strahotno nepravično do mlajših generacij, ki bodo plačale najvišjo ceno tistih generacij, ki so tako udobno in brezbrižno – nekonsekvenčno – živele na pogon fosilnih goriv. Za otroke gre, mar ne?
Na (ne le) domačem terenu je še vedno prisoten občutek, da so podnebne spremembe nekaj eksotičnega. Nekaj, kar se, za božjo voljo, morda dogaja nekomu drugemu. Nekaj docela oddaljenega in, posledično, nekaj, kar nas preprosto ne zadeva.
Veliki ameriški psiholog Daniel Kahneman ima za naš aroganten, ignorantski in zanikajoče-odvračilen odnos do podnebnih sprememb zelo jasno razlago. Po njegovem mnenju človek ni evolucijsko omrežen za grožnje, ki niso neposredne in takojšnje, zato taljenje ledenikov na Arktiki in, denimo, gozdne požare v Avstraliji spremlja skoraj kot posebne učinke, kot spektakel. V Kahnemanovi razlagi, v kateri lahko intelektualno len posameznik najde “genetski alibi” za svojo pasivnost, je mogoče najti tudi odgovor na vprašanje, zakaj se je največ pozitivnih, delujočih praks v boju s podnebnimi spremembami, ki sem jih popisal v svoji zadnji knjigi Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, razvilo tam, kjer so se lokalne skupnosti že soočile z brutalnimi posledicami strahotno hitro spreminjajočega se podnebja. Ker jim drugega ni preostalo. Ker so dobile udarec naravnost v obraz.
Ker je naslednja podoba, ki se pojavi iz (pod)zavesti, podoba padajočega moža (“The Falling Man”), ki se je 11. septembra 2001 v begu pred ognjem in rušenjem pognal skozi okno enega izmed padajočih dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku.
Če se kot človeštvo že danes skupaj ne odločimo za celostno in celovito (re)akcijo, bomo že jutri skakali skozi okna.
To ni metafora.
**
Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje