Eden ključnih razlogov, da sem se po več kot dvajsetih letih odločil prekiniti s poročanjem iz vojn, je bilo – ob staljenem pogumu, povečanem občutku odgovornosti, ubitih ali ugrabljenih prijateljih in nepovratno zapolnjeni kapaciteti za človeško trpljenje – dejstvo, da se nobena večja vojna, ki se je začela po 11. septembru 2001 (hitro se približuje okrogla obletnica tragičnega dogodka, ki je preusmeril tok zgodovine), še ni končala.
Živimo namreč v času večnih vojn, vojn brez konca. Afganistan. Irak. Sirija. Libija. Jemen. Somalija. Gaza. Demokratična republika Kongo. Darfur. Južni Sudan. Še bi lahko našteval. Žal.
Za mojo generacijo (proti)vojnih poročevalcev, ki se je na bojiščih morala soočiti z veliko prelomnico in se znašla v obdobju asimetričnega bojevanja, odsotnosti frontnih črt, prevlade paravojaških akterjev in strahotno naraščajočega, celo institucionaliziranega sovraštva do novinarstva in novinarjev, zaradi česa smo postali ena izmed prvih tarč številnih vojska, milic in zasebnih varnostnih podjetij, iz dneva v dan bolj pomembnega igralca modernih konfliktov, je to dejstvo globoko frustrirajoče in boleče, saj naše delo zaradi ničnega vpliva ob koncu temačnega dneva spreminja v – ego safari.
Vprašanj o smislu je bilo, vzporedno z občutkom, da je moje (naše) delo namenjeno le samo sebi, zategadelj vedno več. In to niso bila vprašanja brez odgovorov. Nasprotno. Odgovori so bili – vključujoč krike iz podzavesti – jasni in glasni. Dovolj je bilo, ker je bilo premalo neposrednega učinka. Dovolj je bilo, ker je poročanje iz vojn danes bolj nevarno kot kadar koli v zgodovini (novinarstva).
Dovolj je bilo, ker je v javnosti v času diktature (a)socialnih medijev in toksične cirkulacije naphanih mnenj, za katerimi ne stoji niti kanček znanja, vedenja, terenske izkušnje, empatije, razumevanja, humanizma, profesionalne veščine (kaj šele novinarske etike), odgovornosti, razmisleka ali/in osebnostnega poguma, zavladala popolna apatija do dogodkov zunaj (dobesedno) omejenega radija osebnih interesov, ki jo poganja odsotnost kakršnega koli občutka za bolečino drugega.
Živimo namreč v času takšnih ali drugačnih selfijev, odvisnosti od lastne (največkrat lažne) podobe, ki je že prerasla v kolektivno narcisoidno motnjo. Niso le korporacije in politike tiste, ki krojijo (parajo) naša življenja: z lahkotnim in v skrajno nevarno območje (začasnega) udobja usidranim pristajanjem na
odsotnost osredinjenja, pozornosti in čuječnosti je javnost nadvse aktivna (so)igralka razpada družbenega tkiva in tudi razkroja človekovih pravic.
Zato sem se kot novinar in tudi pisec knjig v zadnjih letih neštetokrat vprašal, če se sploh še splača investirati (beri: tvegati) v javnost, v družbo, v … človeštvo. Še posebej ob strahotnem odnosu Evrope in Slovenije, mojih dveh domovin, do beguncev in migrantov, katerih zgodb se dodobra zaznamovale mojo profesionalno in osebno pot, in preko katerih sem (do)končno spoznal, da opisovanje posledic in tragedij niti slučajno ni dovolj. Potreben je – nujen – neposreden angažma. Direktna pomoč. Vse ostalo v najboljšem primeru meji na mrhovinarstvo.
Nekje obstaja meja. Fizična, dušna, profesionalna, etična, eksistencialna, esencialna. Sam sem si jo začrtal po povratku iz iraškega Mosula, kjer sem spremljal obračun iraških (večinoma šiitskih) in kurdskih sil s samooklicano Islamsko državo, katere razvoj in rast bi bilo mogoče v zgodnji fazi preprečiti že z eno samo usklajeno mednarodno vojaško akcijo.
Cinizem popolnega uničevanja, ničvrednost življenja, neskončnost sovraštva, bipolarna motnja geopolitike in globoko v osebno in profesionalno identiteto zažrt vonj po smrti, sta, ob nekaj bližnjih srečanjih z morebitnim prehitrim koncem, pospešila mojo “upokojitev”.
Toda novinar sem vse življenje – od svojega šestnajstega leta. Letos mineva trideset let od prvih objavljenih člankov. Nisem se mogel kar ustaviti. Nisem mogel, nisem smel – končati. A sprejel sem več zaobljub hkrati. Ne le nič več poročanja iz vojn, pač pa tudi nič več le opisovanja posledic; ne glede na prisotnost konteksta. Odločil sem se za tako imenovano konstruktivno novinarstvo, ki družbi, politiki, gospodarstvu in, predvsem, posamezniku ponuja rešitve, odgovore in celo priročnik na ključna vprašanja našega časa. In – to je seveda osebno mnenje – ključno vprašanja našega časa in čas, ki prihaja v pospešenem posnetku, je podnebna kriza.
Rezultat takšnega pristopa je bila knjiga Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti, ki je pred letom dni izšla pri založbi UMco. Nič, kar sem počel pred tem, ni niti približno naletelo na tako pozitiven, da, konstruktiven, da, konkreten odziv. Ne doma ne v tujini. Dobil sem dokaz, da se splača. Da tam zunaj obstaja množica motiviranih, razgledanih, navdahnjenih ljudi, ki so pripravljeni delovati v imenu celega razreda. In, povsem oportunistično, dobil sem (silovit) motiv za nadaljevanje svoje novinarske poti.
Le da na drugi frontni črti. Boj s podnebno krizo je namreč vojna. Vojna, ki smo jo sami priklicali nadse. Vojna, ki bo prav tako kot vojne, ki so se začele v 21. stoletju, večna. A način, kako jo bomo bojevali, bo odločal o tem, ali bomo kot človeštvo do smrti živeli, ali umirali.
Tu predčasna upokojitev ne bo mogoča.
**
Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.