Boštjan Videmšek: Vojna proti civilizaciji

Kolumne 11. Sep. 202106:004 komentarji
Delite:
Boštjan Videmšek
Foto: Denis Sadiković/N1

30. avgusta ob 23.59 po afganistanskem času je generalmajor Chris Donhaue, poveljnik legendarne 82. zračne divizije (82nd Airborne Division), v skoraj popolni temi čez zapornico vstopil na vojaško transportno letalo C-17. Kmalu zatem je letalo odletelo iz Kabula. Generalmajor Donhaue uradno velja za zadnjega ameriškega vojaka, "za zadnji par škornjev", kot se reče v ameriškem vojaškem žargonu, ki je zapustil Afganistan.

Le nekaj minut potem, ko je s kabulskega letališča, kjer smo lahko po prihodu – vrnitvi – talibanov v afganistansko prestolnico spremljali strahovito tragične prizore, poletelo še zadnje ameriško evakuacijsko letalo, se je nad Kabulom, vajenim vseh vrst detonacij, razleglo silovito streljanje. Talibani in njihovi (številni) privrženci so bučno proslavili ameriško-koalicijski patetični, a obenem dobesedno zgodovinski umik = poraz.

Talibanski voditelji so – fanatično opogumljeni z mednarodno legitimnostjo, ki jim jo je kot nekakšen bianko ček za vrnitev na (absolutno) oblast podelil lanskoletni mirovni sporazum z Združenimi državami, podkrepila pa zelo jasna (ne le) politična podpora Pekinga in Moskve – vzneseno govorili o veliki zmagi, neodvisnosti, suverenosti, pregonu okupatorjev. Upravičeno.

In žal tako prekleto predvidljivo.

***

Na soncu je termometer kazal krepko čez 50 stopinj Celzija. V Garmširu (garm-šir: tam, kjer je vroče) je bilo tako neznosno vroče in suho, da so muhe letele le še proti očem, kjer je bilo kanček vlage. Enota ameriških marincev, prva, ki se je po Vietnamu s helikoptersko-padalskim desantom prebila na bojišče, se je v bojni formaciji sredi dneva prebijala po prašni cesti, znani po podstavljenih bombah, ki so med samooklicano vojno proti terorju, vojno terorja, praktično postale del vojne folklore.

Sredi Helmanda, ki so ga že tedaj, poleti 2008, skoraj v celoti nadzorovali talibani, bi lahko počilo in udarilo kadarkoli. Ker pokalo in udarjalo je ves čas. Ameriški marinci, med njimi jih veliko še ni dopolnilo niti starosti, pri kateri bi lahko v domačem baru naročili pivo (21 let), so patruljirali v nemogočih razmerah. Njihov edini motiv je bilo preživetje. Posamično in “ekipno”. Vsak dan je bil strašen, morda zadnji. Spali so – tudi midva s fotografom Juretom Erženom – na prostem. V spalni vreči. Noči in noči. Je prebijalo tišino. Sence brez esence. Le poveljujočim častnikom, tudi njim izredno mladim, se je vsaj približno svitalo, zakaj so tam, kjer so.

V peklu.

V peklu, ki ga je njihov prihod za obubožano, od vojn in brutalnih “življenjskih” razmer izčrpano lokalno prebivalstvo, ki so ga marinci v slogu Kurtzove maksime “Iztrebite vse divjake!” (Joseph Conrad, Srce teme) obravnavali kot grožnjo samo po sebi, naredil še bolj peklenskega – v dvajsetih letih okupacije je umrlo skoraj 250.000 Afganistancev in Afganistank. Zakaj? Za kaj?

V peklu, v katerem je bilo vsakomur, ki ga je obiskal, absolutno jasno, da se v tej vojni, še zdaleč ne le vojni s talibani, še zdaleč ne le okupacijski vojni, še zdaleč ne le vojni kot take, nikakor – in nikoli – ne da zmagati. Ne, ta vojna se ni začela, da bi se končala. Začela se je, da bi trajala, da bi podaljšala staro: vojna v Afganistanu namreč traja, s kratkim postankom v času prve talibanske vladavine (1996–2001) že skoraj 42 let. In njen od druge talibanske vladavine razglašen konec meji na … duhovičenje.

V peklu, ki se je s prestavitvijo ameriško-koalicijskega fokusa na Irak (2003), na največjo geostrateško katastrofo moderne zgodovine, še zaostril: okupacijske sile so s svojim agresivnim vedenjem in mankom osredotočenosti, s svojim spodbujanjem korupcije in notranjih napetosti, s svojim cenenim imperializmom, s popolnim nepoznavanjem zgodovine, kulture in geopolitike, z uničujočo in do obisti abotno – in nepovratno padlo logiko izvažanja demokracije (z bombami) Afganistanu vzele še tisto drobno priložnost za postavitev na lastne noge, ki se je morda, le morda pojavila po padcu prvega talibanskega režima novembra 2001.

V peklu, v katerem je odraščal Zaki Anwari, reprezentant mladinske afganistanske nogometne reprezentance, ki se je, izdan od lažnih osvoboditeljev, v begu pred talibanskim maščevanjem 16. avgusta oprijel za krilo ameriškega transportnega letala in z njega omahnil v smrt. V smrt, v kateri se je simbolno srečal s Padajočim človekom (The Falling Man, Don DeLillo), ki se je 11. septembra 2001, točno pred dvajsetimi leti, s skokom skozi okno iz goreče in rušeče se stolpnice Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku vrgel v gotovo smrt, smrt vsiljene izbire: izbrano vsiljeno smrt.

***

Vojna proti terorju, vojna terorja, produkt ameriških neokonservativnih katolibanskih elit, je nepovratno ranila svet. Razbila je Bližnji vzhod, omogočila (raz)rast skrajnih islamističnih skupin na čelu s samooklicano Islamsko državo, enega od otrok ameriško-koalicijskih intervencijskih vojn, ustvarila kolone beguncev, popolnoma razrahljala (ne le) regionalno družbeno tkivo, vzela skoraj milijon življenj, močno pospešila – vnaprej napisana zgodba – geostrateški zaton Zahoda, popolnoma onečastila univerzalni koncept človekovih pravic in svoboščin, sprožila hudo erozijo mednarodnih institucij (in konvencij) na čelu z zdaj že popolnoma impotentnimi Združenimi narodi in mednarodnim pravom, poskrbela za ponoven vzpon totalitarnih tendenc in režimov (tudi znotraj Evropske unije), vzela upanje milijonom ljudem in uničila življenja desetinam milijonov, znova legitimizirala rasizem, šovinizem in ksenofobijo ter močno načela civilizacijo kot tako.

Tudi Slovenija je bila del te vojne, vojne terorja. Vojne proti civilizaciji. In Slovenija je z odločitvijo vlade, da iz Afganistana dovoli priti petim ljudem z družinami, ki so sodelovali s Slovensko vojsko, svojo misijo zaključila v slogu jedra vojne terorja.

To je bilo, je in bo – popolno razčlovečenje.

**

Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.

Komentari

Vaš komentar