Ob nedavnih prizorih, ki smo jih prek vseprisotnega medijskega očesa lahko spremljali iz Afganistana, se povprečnemu zahodnemu opazovalcu, kamor se tokrat tudi mi – glede na lego te obupane dežele – mirno uvrščamo, porajajo predvsem občutki sočustvovanja in zgražanja. Sočustvovanja z domačini, ki so naenkrat prepuščeni srednjeveški hordi vaških bojevnikov, in obenem zgražanja nad prihajajočo/obstoječo represijo, uperjeno predvsem proti ženskam te azijske države. A vseeno si ob tem lahko zastavimo nekaj preprostih, pa tudi neprijetnih vprašanj.
Recimo, kakšna je bila naša vloga v še do nedavnega aktivnih mirovnih misijah? Smo bili tam kot dobri ljudje ali kot slabi? Smo sploh vedeli, zakaj smo tam?
V svoji kratki zgodovini Slovenci doslej nismo znali kazati bogve kako velikih osvajalsko-kolonialističnih teženj. Tako majhen popek pač težko cveti na široko, in verjetno je v podtalni podzavesti slehernega od nas usidrano, da čezmejnih apetitov nima smisla preveč izkazovati. Mogoče ima svoje posledice tudi dejstvo, da smo jih v preteklosti že večkrat dobili po prstih, ko so nas zalotili v škatli z ozemeljskimi piškoti. Recimo pri koroškem plebiscitu in pa kasneje ob koncu druge svetovne vojne pri amputaciji Trsta z zaledjem. Seveda smo bili tu in tam tudi uspešni, na primer ob Maistrovem zasegu nekoč pretežno nemškega Maribora, a kar je naše, je menda naše, mar ne? Sploh pa ob majhnosti naš mladi narod bremeni tudi izkušnja večne spremenljivosti, ki je posledica dejstva, da smo v zadnjih dobrih stotih letih zamenjali vsaj štiri države, če še nisem kakšne pozabil.
Morda zato ne preseneča, da smo ob nedavnih madžarskih hegemonističnih razglasih o veliki Madžarski opazovali le kislo nasmihanje vladajoče klike, ki je nekako podobno kot škof Rožman in njegovi med drugo svetovno vojno v tem videla predvsem finančno maziljenje požrešne severne sosede, o morebitnih posledicah v stilu madžarščine kot prvega jezika v šolah vse do obronkov Maribora pa pozicijski politiki nekako niso želeli na glas razmišljati.
Kakorkoli, narod s tako trhlo zgodovino in še bolj trhlo zunanjo politiko z nekega globalnega vidika očitno deluje ranljivo in (recimo za Madžare) tudi vabljivo. Zato se zdi skoraj neverjetno, da bi začel sam kazati apetite po tujem.
A pomislimo še enkrat, tokrat z možgani nekih od nas zelo oddaljenih ljudi, ki živijo pod gorovjem Hindukuš.
Slovenija je namreč članica Nata. Deloma zaradi zavedanja o svoji ranljivosti in majhnosti, deloma pa tudi ugleda in vtisa pomembnosti, ki jih taka zavezništva prinašajo, je pred leti ob vprašanju, ali bomo sodelovali v tej globalno gledano največji meddržavni vojaški formaciji, referendumsko dahnila ‘da’. Bodimo iskreni: seveda smo vsi bolj mirni, če vemo, da veliki severnoatlantski medved pazi na nas, a kot sem že zapisal v zadnji kolumni, nič ne pride zastonj. Posledice neke odločitve se zdaj dvigujejo na plano. Kot del globalne vojaške korporacije smo tako Slovenci hočeš nočeš privolili v obuvanje ‘mirovno misijskih’ škornjev, ki pa so le leporečenje.
Bili smo del zavojevalske misije.
Biti okupator je za nas, priznajmo si, nekaj novega. Grenka pilula, vsekakor, a smo jo z žlahtnimi besedami in dobrimi nameni politiki, pa tudi mediji in navsezadnje tudi narod precej lahkotno prebavili. Nekje na Daljnem vzhodu smo tako kot del superiorne rase izkazovali dobrohotnost pretežno plemenskemu prebivalstvu. Učili smo jih, da je terorizem slab in da potrebujejo močno vojsko, da se bodo terorju verskih fanatikov lahko uprli. Prinašali smo jim naš način življenja, skupaj s coca-colo in McDonaldsom, jih učili našega razmišljanja, še bolj pa smo vsem korporativnim paravojaškim organizacijam ter dobaviteljem vojaške, obvojaške, logistične in verjetno še kakšne opreme odprli vrata do njihovih bogastev, sredstev in resursov. Postavili smo jim nam všečnega vladarja, ki je bil spreten na mednarodnem parketu, predvsem pa je dajal vtis, da je nekdo, ki razume predvsem nas in pa sebe ter svoje najožje, precej manj pa preostalih osemintrideset milijonov ljudi v svoji državi. Svojo nenačelnost je vsekakor podkrepil z bliskovitim predajanjem države, kronal pa s pobegom na varno (menda s polnimi kovčki ameriškega denarja).
A vsakega rajanja je enkrat konec. Afganistanskemu narodu se je zgodil – narod. Pred tem pa se mu je zgodilo brezvladje, ki je postalo zelo očitno po objavi ameriške namere, da državo zapusti. Tu se seveda postavi naslednje neprijetno vprašanje: ali so ostale članice Nata, tudi z nami, tako nepomembne pri odločanju o svojih potezah, da samo slepo sledijo ameriškim interesom in kavbojski retoriki?
Dejstvo je, da je “mirovna misija” že zdavnaj zašla v slepo ulico. Morda je bil začetni namen posredovanja mednarodnih vojaških sil še upravičen, pač z namenom izkoreninjenja Al Kajde in iskanja Osame bin Ladna, a že zdavnaj bi za opolnomočenje afganistanskega naroda vlogo morale prevzeti organizacije, ki bi pomagale pri postavljanju civilne države, torej šolstva, zdravstva, skrbele za izobrazbo, opismenjevanje ljudi in njihovo razgledanost. Tudi v kontekstu islama, ki je tam doma, tako kot pri nas katolicizem. Ker tega seveda ni bilo, tudi ne preseneča, da so talibani z neverjetno lahkoto prevzemali celotne regije te pretežno ruralne države.
Lahko bi celo rekli, da bi državi precej bolje delo, če bi se zahodni moški umaknili in prepustili delo zahodnim (ali še bolje vzhodnim) ženskam. Te bi verjetno naredile precej več za ta narod, kot so fantje v uniformah. A testosteron je bil prevelik in obveljala je beseda vojaka. Zato je toliko bolj cinično zgražanje nad grozodejstvi, ki jih bodo talibani (morda) izvajali nad svojimi ženskami in drugače mislečimi.
Krivda je namreč predvsem na naši strani. Tudi slovenski.
Podobno oholo je tudi sprenevedanje in zgražanje ob dogajanju na kabulskem letališču, kamor beži vse, kar je bilo v zadnjih dvajsetih letih ‘okuženo’ z našimi civilizacijskimi normami. Priznajmo si, precej lažje nam je, če kažemo s prstom na nemarne, bradate in neizobražene razcapance s kalašnikovi čez ramo, se smejimo njihovem odkrivanju playstationa in fitnesnaprav, a to je le krinka za neprijetno zavedanje, da smo še kako sokrivi za krvavo letališko manifestacijo našega popolnega debakla v operacijah z zvenečimi imeni, kot sta Mednarodna asistenca in Odločna podpora.
Je pa v Afganistanu precej ljudi precej zaslužilo. Vsaj s te plati so bile operacije uspešne. In nedvomno je kje na svetu že kakšna nova država, kamor bomo zahodni fantje lahko šli prodajat naš vselej vroč izvozni artikel – mir.
**
Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!