Franjo H. Naji: Uporniki brez razloga (in njihovi botri)

Kolumne 02. Okt. 202106:00 > 28. Sep. 2021 12:271 komentar
Delite:
Franjo Husam Naji
Foto: Miloš Vujinović/BOBO

Ta kolumna je bila sprva namenjena predvsem proticepilcem. Ob izgredih pred parlamentom sem se namreč spomnil filma iz naslova in obenem naslova iz filma ter se ga odločil prilepiti porastu nerazumljive egoistične duše-brez-brižnosti, s katero se v pandemičnih časih spopadamo. Verjamem, da tudi nisem bil prvi, ki je prišel na to idejo. Kar preveč se ponuja, in tudi komentatorjev in komentarjev je v teh časih veliko. Preveč, še posebej tistih nepotrebnih in nepoklicanih.

Čeprav, časi so novi, moderni in dostopnost do bralcev ali somišljenikov še nikoli ni bila lažja kot v času štetja lajkov, nelektoriranih zapisov in teflonskih zapisov o pravicah, resnicah, uporu in svobodi. O egoizmu, na kratko.

Čeprav ima uporništvo dolgo zgodovino, je v svetovnem merilu šele z eksplozijo filma dobilo dodatno konotacijo. Ta ima kot končni učinek predvsem marketinško noto. Zadevo so torej v hollywoodskih studiih lepo zapakirali in nam jo všečno prodali. In kdo bi bil boljši za prodajo kot James Dean: deček – moški z vihravo pričesko, pobešeno cigareto na preveliki spodnji ustnici, v rdečem blazerju in zavihanih petstoenkah. Dean je bil idealen za prikaz zmedenega najstnika, celo tako idealen, da je kljub precej očitni vlogi in drži antijunaka z leti pridobil kultni status heroja generacij.

Drugi vizualno všečen koncept uporništva nam je kakšnih trideset let pozneje pričaral neki drugi filmski težkokategornik – Brad Pitt. V filmu Seven je tako prepričljivo odigral lik uporniškega policista, ki s kratkovidnimi eno- in dvozložnicami poskuša parirati starejšemu, modremu, a pol manj fotogeničnemu izkušenemu partnerju in se lovi v mišelovko enigmatičnega genialnega morilca, da je povsem preslepil celotno generacijo bodočih upornikov, ki so v kultnem filmu in Pittovem liku videli vse kaj drugega kot prazno zaslepljenost, ki nam jo je igralec skušal prodati. Pomagal ni celo eden najiskrenejših stavkov oziroma vzklikov soočenja s trdo resnico, ki ga izusti mladi policist na koncu filma, ko se spopade z grozljivo resnico, zapakirano v kartonski škatli: ”What’s in the box?!”

Brad Pitt je bil preprosto preveč kul. In tudi uporništvo je, priznajmo si, precej kul.

Kar zadeva uporništvo, pa narodi, ki smo v preteklosti rasli za železno zaveso, nosimo še dodatni marketinško-totalitarno-simbolistični štempelj. Lepo so nas namreč naše prejšnje generacije, predvsem pa stari režim s partijo na čelu, vzgajale v duhu uporništva. Seveda smo na uporništvo gledali le v zgodovinsko-romantičnem kontekstu, tisti, ki je slučajno razmišljal o uporu proti vladajočemu režimu, je hitro okusil sonce in kamen Golega otoka. Na uporništvu je konec koncev temeljila tudi pravljica o nastanku “bratstva in enotnosti”. Kot da pred tem v teh krajih ni bilo nič omembe vrednega. Oziroma če že, le sovraštva vredna gosposka. Ki jo je bilo treba razlastiti, pobiti in razgnati, da so uporniki nato zasadili seme za nov narod. In to seme kali še danes. Sicer v povsem nelogičnih in neumnih okvirih, pomešano z levimi in desnimi ekstremizmi, a kot rečeno, uporništvo in pamet ter logika nimajo veliko skupnega.

A to ni kolumna samo o proticepilcih.

Temveč tudi o politiki. Politiki uporništva. Ali upornikov. Ali vsaj tistih, ki se imajo za upornike. In ki v uporništvu proti čemurkoli iščejo svoje ideale in jih prodajajo lahkovernim sledilcem. Ker pa je politika le podaljšek tržne ekonomije, ki prodaja ideje v zameno za glasove in moč, naj teče beseda o teh prodajalcih nedosegljivih idealov.

Časi so seveda primerni za vzgajanje in zorenje upornikov. Morda tudi ni pošteno, da vse upornike mečemo v isti koš. So namreč tudi taki, ki se upirajo smiselno in z intelektualnim nabojem. Recimo tisti, ki se borijo za okolje. Pa tudi tisti, ki hočejo zaščititi živali. Morda se bomo čez petsto let res čudili, da smo nekoč klali živino za prehrano, kakorkoli čudno se trenutno sliši in kljub dejstvu, da lahko sočen burger ali stejk še tako siv dan obarvata v slastne in mastne barve.

Žal pa uporništvo brsti tudi v nelogične in celo nevarne stvari. Še posebej takrat, ko se izraža skozi vodljive ljudi, ki so lastno izgubljenost v prenapeti družbi zamenjali za slogane in pamflete preračunljivih posameznikov. Ali preračunljivih strank. Takšnih na novo nastajajočih in takšnih že obstoječih. Takšnih, ki so zrasle na načeloma lepih vrednotah, kot so pravica, svoboda, liberalnost, individualizem.

Vse te načelno lepe stvari pa žal padejo v vodo, ko moramo v teh čudnih, z boleznijo obteženih časih potegniti skupaj. Kot skupnost. Ko je treba zavihati rokave, da dosežemo neko znosnost, varnost. Ko je treba stopiti korak naprej ali pa nazaj in začeti zaupati tistim, ki želijo ljudem dobro. In misliti s svojo glavo le do tiste točke, ko nam postane jasno, da je treba odgovornost za odločitve prepustiti tistim, ki se spoznajo na stroko. Na medicino. Na epidemiologijo. Na infekcijske bolezni. Na cepiva.

Zdravniki ljudem želimo dobro. Zato smo v tem poklicu. Tukaj nismo zato, da se mastno okoriščamo z naivnimi pacienti in pohlepnimi dobavitelji (to si upam trditi za večino). Prav tako nismo tukaj zato, da naklepno polnimo žepe s številnimi nadurami, ki jih opravimo v času, v katerem večina nacije sladko spi. Naši bolniki to vedo. Tudi tisti skesanci, ki so zavračali cepivo, pa to obžalovali v trenutkih pred priključitvijo na respirator, nevedoč, ali se bodo še sploh kdaj prebudili, to razumejo. Ne razumejo pa tega tisti, ki nas še niso potrebovali in imajo občutek, da nas tudi nikoli ne bodo. In imajo občutek, da nas lahko blatijo in ponižujejo vsakič, ko začne usihati število zvestih sledilcev ali potencialnih volilcev. Tako kot si to vsake toliko privoščijo poslanci Levice, ki nas žaljivo primerjajo z dvoživkami. Primerjati eno najbolj izobraženih skupin v državi z živalsko vrsto je žaljivo, poniglavo in predvsem strahopetno. Pove več o tistih, ki nas blatijo, kot o nas. O tistih, ki z neznosno lahkotnostjo pljuvajo v javni prostor samo zato, ker mislijo, da je to njihova pravica. Njihova svoboda. In še sreča, da niso sprejeli zakona o žaljenju in grožnjah v javnem prostoru, ker bi se ujeli v lastno zanko. V primeru označevanja mene in mojih kolegov s favno se namreč takoj podpišem pod tožbo. Ob tem pa jih ne nameravam žaliti nazaj. Tako nizko se ne bom spuščal. Svetoval jim bom le, naj si končno razčistijo pojme, kot so javno zdravstvo (kjer se sistem vrti okoli bolnika in ki ga večina zdravnikov podpira) in državno zdravstvo (kjer se sistem vrti okoli sistema in ki je še vedno živa relikvija socialistično-komunističnega pristopanja k zdravljenju množic).

Ker je zaradi covida-19 trenutno sodelovanje medicine in odločevalcev, torej oblasti, nujno, saj le takšna sprega lahko rešuje epidemične zadeve, je seveda do neke mere logično, da s tem, ko pada po politiki, pada tudi po zdravnikih. A to je seveda logično in tudi sprejemljivo, če prihaja od ljudi, ki svoj gnev in frustracije morajo nekako sprostiti, brez odgovornosti in brez predhodnega razmisleka.

Ni pa logično in sprejemljivo, če začne po nas padati od tistih, ki imajo čas za razmislek. Ki so tudi plačani za to, da razmišljajo. A razmišljajo o tem, da smo preveč plačani pohlepneži pravzaprav razredni sovražnik. Sovražnik malega človeka, potomca proletariata, ki mora narediti vse, da ohrani svojo težko priborjeno svobodo. Pa čeprav se zato ne bo cepil, čeprav zato ne bo zaupal medicini in cepivu, ker ga priporočata zlobni premier in njegov neotesani notranji minister. Ki bo čislal svoj skrbno vzgojeni egoizem in z njim mlatil tako dolgo, dokler ne bo nekje na poti naletel na skrivnostno škatlo. A ko bo zaprepadeno kriknil What’s in the box?!, bo žal prepozno.

**

Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar