Mario Fafangel: Kaj pa če … je to slovo?

Kolumne 29. Dec. 202106:00 > 08:0427 komentarjev
Delite:
Mario Fafangel
Foto: Denis Sadiković/N1

Čas (pre)hitro teče. Trenutki so dragoceni, to velikokrat pozabimo. Časa tudi ni neskončno. To velja za vse. Tudi za pandemijo, čeprav je na prvi pogled temu težko verjeti. Vlade vsega sveta so (nekoliko) izgubile fokus. Ob podivjanem vrtiljaku covidnih tem je težko izbrati rdečo nit za kolumno. Skoraj vsaka tema je izjemno zahtevna. Potrebuje poglobljen razmislek in razpravo. A trenutno stanje duha prebivalstva in medijev ni takšno. Privilegira se množično generiranje tem, krucialnih ali puhlic, saj je vseeno. Rezultat je totalna anestezija čutov in uma. Nesposobnost ločevanja zrnja od plevela. Izgubljamo osredotočenost na prava javnozdravstvena vprašanja. Kako se bo vse to končalo?

Prava vprašanja. Strateško naravnana s ščepcem upanja in namenom izboljšanja stanja. Kolumna vseeno mora imeti tudi kaj berljivega in uporabnega za senzacionalistični izsek. Tako da se bom danes lotil hitrega ekskurza top 5 tem, ki se (po mojem opažanju) najbolj vrtijo na različnih omrežjih. Od vročih do prijetno mlačnih tem, od najbolj zahtevnih do tistih, ki redno končajo v spamu mojega poštnega predala. Verjetno bo lahko vsak našel nekaj po svojem okusu ali pa nekaj, zaradi česar se bo kdo lahko počutil ogorčenega. Morda.

Prva tema: Boosterji/poživitveni odmerki ali “Povej mi, da ne razumeš epidemiologije, ne da mi poveš, da ne razumeš epidemiologije”

Booster/poživitveni odmerek/”tretji odmerek” priporočam vsem. Sedaj je res pravi čas, da se zanj odločite. Mogoče v prihodnje ne bomo govorili o poživitvenem odmerku, ampak bo osnovna shema troodmerna (kot pri številnih drugih cepivih). To bomo videli in vedeli v prihodnje. Za zdaj je pomembno, da z odločitvijo o poživitvenem odmerku ne odlašate. Svetujem, da svoje odločitve ne vežete na digitalno covidno potrdilo ali karkoli drugega. Odločitev sprejmite zase, za svoje zdravje in (vsaj malček) tudi za skupnost.

Zdaj pa mi dovolite še nekaj besed o sprevrženem pristopu, ki ga še dolgo ne bo konec in pomeni osnovni problem  ̶  enakost dostopa do cepiv na globalni ravni. Ravno ta neenakost je človeštvo pripeljala do omikrona. Zaradi tega se ukvarjamo s poživitvenimi odmerki tako, kot se zdaj. Nacionalistično spopadanje z globalnim problemom. In kaj sedaj? Ali je to pristop, ki ga nameravajo uporabljati še naprej? Za četrte odmerke? Pete? Šeste? N-te? Za prilagojena cepiva za nove različice? Res ni upa(nja)? Poskrbeti za najboljše plačnike v bogatih državah ne bo končalo pandemije. Samo še en krog iste norije bo. Spet bodo bogate države kopičile cepivo, njihovo prebivalstvo se bo spraševalo, katere skupine naj najprej dobijo odmerek novega cepiva. Mediji se bodo spraševali, ali lahko iz viale iztisnemo še 6. ali 7. odmerek. Ko pa bo na voljo za vse (vedno samo v bogatih državah) … no, takrat to ne bo več (skoraj) nobenega zanimalo. In po možnosti bomo imeli novo grško črko, s katero se bomo ukvarjali. Pekel je ponavljanje. Kako naprej? Cepivo in tehnologijo za razvoj takoj deliti s svetom. Takoj.

Druga tema: Česa vsega ne razumem in kako moram pravilno komunicirati ali “Vsak je lahko epidemiolog”

Grožnje, največkrat v internetni obliki “mansplaininga”, česa vsega ne razumem, zahteve, kaj in kako bi moral komunicirati, kaj moram povedati. To je le majhna selekcija. Z radovednostjo (včasih tudi z obupanostjo) se lotim takšnih klicev, mailov, sporočil, tagov na družbenih omrežjih. Večinoma so to plačani pobudniki, ki hrepenijo po pozornosti, oziroma osebe s finančno agendo v ozadju. Kako to zapakirati elegantno, politično korektno in “na nivoju”. Ne da se. Da povzamem. Nobenemu nisem dolžan ničesar. Z javnostjo bom komuniciral točno o tem, kar bom (strokovno) želel (sporočiti), točno takrat, ko bom to želel (ko bom imel kaj povedati in ne zato, da bi videl svoj obraz na televiziji). V mislih me imejte kot koleričnega Gandalfa: “A wizard is never late, nor is he early. He arrives precisely when he means to.” (Čarovnik nikoli ne zamuja, niti ne pride prezgodaj. Vedno pride točno takrat, ko si želi.) To si lahko privoščim, ker mi nihče ni ničesar podaril. In nikomur nisem ničesar dolžan. Nihče mi ni kupil sledilcev. Najpomembnejše pa je, da pravzaprav vsega tega ne potrebujem. Ne sledilcev ne položaja. Želim si le dobro opravljati delo, katerega obseg pa seveda ni takšen, kot si ljudje predstavljajo. Kako naprej? Epidemiologi lahko svetujemo politiki. Politika ima širši nabor deležnikov in svetovalcev s številnih področij. Sprejme težke odločitve v težkih časih. Naloga politika je, da najde kompromis in da sprejme odgovornost za svoje odločitve. Nikakor pa se ne sme uveljaviti praksa, da stroka ubesedi to, kar si želi politika, ki s tem vso odgovornost prenese na stroko. Tako ne bo šlo. Ne pri meni. To pa lepo napelje na …

Tretja tema: Obvezno cepljenje ali “Kako nihče ne postavi pravega vprašanja?”

Kaj je pravo vprašanje: Kaj je obvezno cepljenje? Kako ga boste izvedli? Vprašanje, ali smo epidemiologi ZA obvezno cepljenje ali PROTI njemu, je populistična poteza na ravni: Ali je Slovenija ZA lakoto v svetu ali PROTI njej. Razmislite o obveznem cepljenju. Kako bo to zvišalo precepljenost v tem trenutku? Ali to pomeni, da bo zdravljenje za necepljene plačljivo ali jim bodo trgali pokojnino (distopične sanje norcev)? Ali bodo osebe, ki se ne bodo cepile, le polnile kup pritožb raznim komisijam, ki bodo preobremenjene klecnile (ostajale pa bodo necepljene)?

Kot epidemiolog si želim čim višjo precepljenost. Izobražen sem, da lahko takšno izjavo podam in jo podkrepim s številkami (recimo: tveganje za hospitalizacijo (XX) pri cepljenih vs. necepljenih (XX)). Nisem pravnik, ali družboslovec, ali komunikolog, ali politolog, da bi vam znal povedati, ali se bo takšna odločitev prelila tudi v dejansko povišanje precepljenosti in kaj bo to pomenilo za preostala cepljenja v Sloveniji. WHO svari pred dolgoročnimi posledicami takšne odločitve. Na to smo epidemiologi opozorili že pred meseci. Evropska komisija pove, naj se vsaka država članica sama odloči (ali je kdo sploh pričakoval drugače?). Veliko je neznank. Če bi se država odločila za to, lahko rečem le nekaj. Želim si, da bo obstajal dober plan implementacije, in želim si, da bo čim bolj uspešno. Zaščititi prebivalstvo s cepljenjem pomeni konec nemogočih restrikcij.

Četrta tema: Karantene ali “Kaj točno želimo doseči?”

Nekaj o “nemogočih” ukrepih. Karantene so osamitev navidezno zdravih, ki so bili v visokotveganem stiku s kužno osebo. Od začetka pandemije karantene in iskanje stikov predstavljajo orodje za obvladovanje širjenja covida-19. Čeprav je to zelo grob poseg, ga mednarodne strokovne institucije še vedno zagovarjajo. V primerjavi z drugimi boleznimi (npr. ebolo) se karantene ne uporabljajo za zaustavitev širjenja bolezni, ampak za njihovo obvladovanje. Zagotovo to ni pristop, ki je vzdržen v nedogled. Na strokovni podlagi so se (najbolj na račun cepljenja) začele pojavljati izjeme. Omikron je vse spremenil. Udarec nove različice na učinkovitost cepljenja je bil najbolj pri preprečevanju simptomatičnih okužb (močan upad). Zaščita proti hospitalizaciji in smrti verjetno ostaja relativno dobra (kar je odlično in nakazuje pot naprej). Če karantene uporabljamo za omejevanje širjenja, je to problem. Hiter porast omikrona in celokupnih primerov v sosednjih državah ter številne neznanke glede vpliva na hospitalizacije pomenijo, da je sedaj nujno obvladovati širjenje. Potrebujemo tudi karantene (tako kot omejevanja vseh združevanj v zaprtih prostorih, delo na domu …). V prihodnje pa se bo treba nujno vprašati, ali bomo še omejevali širjenje virusa na takšen način. Če bomo imeli dobro zaščiteno prebivalstvo (pred hospitalizacijo in smrtjo), sta iskanje stikov in karantena zagotovo med prvimi ukrepi, ki jih je treba opustiti. Kako naprej? Nadomestiti karantene z dostopnim dnevnim testiranjem (za tem ukiniti tudi to). To je lahko pot naprej. Nismo še tam. Trenutno moramo narediti vse, da omejimo širjenje virusa. Trenutno s pomočjo karanten. Načeloma brez izjem (to se bo na podlagi novih raziskav lahko spreminjalo). Žal. Če je to nevzdržno iz drugih nezdravstvenih razlogov, je to odločitev posamičnih držav, ki morajo zavestno sprejeti večje tveganje. Tudi to je mogoče.

Pa še peta in zadnja tema: Omikron ali Kako je Grinch ukradel božič”

Bolj nalezljiva različica je epidemiološko skoraj vedno slabša na populacijski ravni kot bolj smrtna. Ob pisanju te kolumne še ni jasno, kje se postavlja omikron. Bistveno bolj je nalezljiv. To je znano. Za zdaj. Blažji? To je še prehitro. Počasi prehajamo iz faze “Omikron ne vpliva na hospitalizacije” v fazo “Hospitalizacije za omikron so blage”. Kako se ta pot razvija, ni dober signal, na podlagi katerega lahko opustimo omejevanje širjenja virusa (ustavili ga ne bomo, obvladujemo ga lahko). Bilo pa bi lepo, da bi bil neizmerno blažji virus. Očitno je človeštvo nesposobno skupnega podviga. Virus seveda ne razmišlja, poskuša vse, kar je mogoče, in ohrani tisto, kar je v tistem trenutku bolje adaptirano. Nima etike, nima agende. Gre za met neštetega števila kovancev. No, človeštvo potrebuje en posrečen met, ker očitno nismo sposobni, čeprav imamo vsa orodja, pandemije zaključiti sami. Želim si, da bi se pandemija tako končala. Z omikronom. Karanten in digitalnih covidnih potrdil ne bi bilo več. Cepljenje bi ostajalo in naprej reševalo življenja, najbolj pri ogroženih skupinah (ki se bodo verjetno redno cepile). Človeštvo se izuči, da tokrat smo imeli srečo, če pa načrtujemo tudi v naslednji pandemiji metati kovanec, nam pa res ni rešitve.

Lepo je bilo pisati to in prejšnje kolumne. Obilica dela je prevelika. Ta je bila posebej zanimiva. Hiter pregled vsega in odgovori brez rokavic. Hvala tistim, ki ste brali. Hvala tistim, ki ostajate sanjači. Ki verjamete, da smo lahko skupaj boljši. Beam me up, Scotty. (Prežarči me, Scotty.)

**

Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.

Komentari

Vaš komentar