Odprem Twitter. Udarna novica. Sočna, covid-zarotniška, malce infantilno usmerjena v politične agende, a kljub vsemu ima priokus znanstvenih dejstev. Retvit s sarkastičnem komentarjem in imel bom svojih pet(najst) minut slave. Prst lebdi nad telefonskim zaslonom (vedno upravljam s Twitter računom prek mobilnega telefona), nad znano zeleno ikono s krožnimi puščicami. Odmaknem prst. Ne kliknem. Malo se bom še pozanimal za kaj gre. Malo bom še razmislil o posledicah.
Andy Warhol je zapisal “In the future everybody will be world famous for fifteen minutes.” (V prihodnosti bo vsakdo imel petnajst minut slave.) Preroško. Resničnostni šovi, digitalna družbena omrežja, kultura všečkov in preskok s pasivnega uživanja medijskih vsebin na (pro-aktivno) interakcijo in generiranje vsebin s strani uporabnikov. Vloga vsakega posameznika in njegov vpliv na družbeno mrežo so se spremenili. Potencialni domet naših dejanj se je v novi digitalni prispodobi razširil. Znani stric iz stripov je rekel »With great power comes great responsibility.« (Velika moč pomeni tudi veliko odgovornost.) A ta odgovornost, ki jo nosi vsak posameznik, javna osebnost in mediji, nima tiste družbene vrednosti, ki bi jo morala imeti. Danes ima še vedno večjo vrednost klik, všeček, ogled. In monetizacija.
Pandemija covid-19 je, kot na številnih drugih področjih, tudi tukaj le pospešila in postavila v ospredje vse pomanjkljivosti in škodljive posledice, ki nam jih nova digitalna orodja brez ustreznega znanja za njihovo koristno uporabo prinašajo. Dezinformacije, »fake news«, proticepilna gibanja, ki so bila zadnja leta bolj domena zaprtih forumov, kjer so dezinformacije širili v relativno majhnih odmevnih sobah, so dobila novo, globalno publiko. In pozornost (te publike). Cepljenje proti covid-19, zmaga znanosti in človeštva nad virusom, naš največji podvig – sposobnost ustaviti pandemijo, žal izgublja zalet. Kombinacija nenamernega in zlonamernega širjenja vsebin, ki škodujejo javnemu zdravju ter odzivu na pandemijo, vzbujajo dvome, krepijo polarizacijo, ustvarjajo erozijo zaupanja in vodijo ljudi po napačni poti. Ne hodimo proti bolj opolnomočeni populaciji, ki se bo lažje odločala v prid svojega zdravja in mislila tudi širše na našo skupnost, ampak imamo vedno več ljudi v stiski, ki se bodo odločali v lastno škodo in v škodo družbe. Tvegali bodo svoje zdravje in zdravje drugih, ne bodo se cepili ali bodo s cepljenjem odlašali. Mogoče zaradi tiste nejasne izjave javne osebe, mogoče zaradi tistega nerodnega tvita verodostojnega medija, mogoče pa zaradi retvita prijateljice z gimnazije, ki širi osebne napade na zagovornike znanosti in cepljenja (znana in preskušena strategija). Nobena oseba ni otok. Vsi smo povezani, naša dejanja imajo posledice. Zid anonimnosti digitalnega življenja ni dober izgovor.
Med pisanjem kolumne zaženem aplikacijo in pogledam Twitter. Dobra polovica zadnjih »tagov« vsebuje proticepilne psevdoznanstvene vsebine. Najbolj pomembno je razumeti, da je specifična tema irelevantna. Seznam se spreminja iz dneva v dan (»shifting hypothesis«), teorije so vedno nove in se spremenijo v trenutku, ko se nabere dovolj dokazov, da vztrajanje s specifično temo postane (ne glede na nizke standarde) “nezagovorljivo”. Če ni problem učinkovitost cepiva, so to neželeni učinki ali pa zahteva po nemogočih varnostnih standardih (popolna varnost ne obstaja, vendar to ni in ne more biti argument, da cepiva niso najvarnejša zaščita proti covid-19). Komunikatorji znanosti se nenehno trudijo in racionalno, logično, podprto s podatki demantirajo in obrazložijo vsako novo hipotezo. Težava je v tem, da je demanti ene specifične teorije zarote ali lažne novice le gašenje požara. Dejstvo je, da osebe na drugi strani ne boste prepričali (večina dezinformacij se generira s strani peščice uporabniških računov), saj to ni njena agenda. V resnici ne išče informacij, ampak zlorablja sistem za širjenje dvomov in občutka legitimnega znanstvenega diskurza. Resničen namen je le, da povzroča dvome pri tistem deležu populacije, ki je resnično zaskrbljen in išče verodostojne informacije.
Kaj storiti? Ni enostavnih rešitev. Nekaj pa vendarle imamo na voljo. Opolnomočenje prebivalstva. Podpora komunikatorjem znanosti. Močan in politično neodvisen javnozdravstveni inštitut. Odgovorni in zreli mediji, ki ne iščejo senzacionalističnih naslovov in se zavedajo svoje osrednje vloge. Podporne javne osebnosti, ki s svojimi jasnimi nastopi in sporočili (lahko) vplivajo na velik delež prebivalstva. Na mizi so tudi še drugi predlogi. Noben ni univerzalen in učinkovit v vseh okoljih.
So pa tudi druge rešitve. Širše. Sistemska ureditev socialnih omrežij s strani njihovih lastnikov na način, ki omogoča prosto izražanje, ampak še vedno služi javnemu interesu in omogoča enostavni dostop do informacij, ki bodo varovale in krepile zdravje, tako telesno kot duševno. Veliki tehnološki velikani (in njihovi ustanovitelji, ki se veselo izstreljujejo v vesolje) nosijo odgovornost, da naredijo več, veliko več za družbo. Tudi za to, da bodo nova digitalna orodja koristen doprinos družbi in ne črna magija, ki nas vodi nazaj v srednji vek.
Čeprav izčrpljujoče, je delo komunikatorjev znanosti izjemno dragoceno. Hitre reakcije in jasna dostopnost do verodostojnih informacij naredijo veliko. Krucialno pa je izobraziti in opolnomočiti vse generacije, da bodo sposobne prepoznati manipulacije, dezinformacije in psevdo-znanost. Logične nekonsistentnosti, ignoriranje dokazov, ki ne podpirajo želene teze, absolutna gotovost trditev, spreminjajoče se hipoteze, osebni napadi na »nasprotnike«, zaničevanje ekspertize zdravstvenih strokovnjakov v primerjavi s starši (igra na emotivno nit) … To je le nekaj opozorilnih znakov, ki jih je nujno treba poznati. Samo s krepitvijo odpornosti populacije pred takšnimi manipulacijami (ne samo v zdravstveni domeni) bomo lahko imeli zdravstveno in digitalno pismeno javnost, ki nova digitalna orodja uporablja na način, ki bo družbo potiskal naprej, ne pa obratno.
Nacionalni inštitut za javno zdravje bi moral biti osrednji vir verodostojnih informaciji za zdravje prebivalstva. Neodvisnost in strokovnost sta osnova (kot tudi zagotavljanje financiranja). V trenutku, ko se funkcija tako ključnega strokovnega organa začenja barvati s kakršno koli politično nianso, je škoda že narejena. Brez jasnega sporočila, da nihče ne more vplivati na strokovna stališča, je uresničevanje javnozdravstvenih strategij ali upravljanje epidemije, močno ohromljeno. Zaposleni v Centru za nalezljive bolezni NIJZ smo našo strokovno neodvisnost skušali dokazati vsak dan.
Še zadnji nasvet. Če želite na digitalnih omrežjih deliti vsebine, ki vsebujejo dezinformacije z namenom, da bi jih pomagali spodbiti, to storite s slikami zaslona (»screen shot«). Ne širite dalje uporabniških imen in spornih povezav. Ne hranite trolov. Kredibilne vire, ki bodo dvome razrešili, pa citirajte s povezavo ali označevanjem (tagom). Odprem Twitter. Objava g. Kacina. Prst lebdi nad telefonskim zaslonom, nad znano zeleno ikono s krožnimi puščicami. Meme je že naložen. Odmaknem prst. Ne kliknem. Malo se bom še pozanimal, za kaj gre. Malo bom še razmislil o posledicah.
Klik.
**
Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje