Mario Fafangel: Kaj pa če … ne vemo, kdo je volk v pravljici o podatkih?

Kolumne 21. Avg. 202106:007 komentarjev
Delite:
Mario Fafangel
Foto: Denis Sadiković/N1

Če bomo imeli več podatkov, bomo bolj informirani, odločitve bodo enostavne in bodo v celoti slonele na dokazih, modeli bodo napovedovali prihodnost s popolno natančnostjo, zaupanje javnosti bo popolno, vsi dvomi o cepljenju bodo razčiščeni in precepljenost bo (vsaj!) stoodstotna. Epidemija se bo končala. Ponovno bomo začeli živeti. Ne bo več ukradenih dni, mesecev, poletij, let.

Podatki, analize, interpretacije, R oziroma efektivno reproduktivno število. To, kar je bilo v preteklosti domena strokovnih niš, je zdaj vsakdanji kruh za vse. Številke, ki nam krojijo usode. A tako kot v pravljični deželi Oz pot iz rumenih tlakovcev pač ne vodi tja, kamor si mislimo.

Začnimo pravljico od začetka. Startajmo s kritiko. S kritikami pravzaprav. Teh je vedno veliko. Da podatkov ni dovolj, neskončen seznam želja, “hoardanje” oziroma kopičenje podatkov (ki v resnici ne obstajajo v primerni obliki) Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ocene, kako imajo druge države kaj boljšega (kar imamo mi bolje od neštetih držav, npr. elektronski register cepljenih oseb ni pomembno), in podobno.

Pozabljamo ključno. Od kod smo startali. Nekoč so bili vsi zadovoljni s podhranjenimi investicijami v javno zdravje. Vsi so mislili, da so nalezljive bolezni stvar držav v razvoju. (Skoraj nihče ni vedel, kdo je epidemiolog in kaj dela. No, nekateri še zdaj ne vedo, zato se prav nasmejim, ko slišim izjavo v stilu “zdravniki in epidemiologi”.)

Sistem je obstajal v nekakšnem limbu, neskončno zamrznjen v zgodnjih devetdesetih. Vse tja do pandemije covida-19 je bilo tako. Imeli smo papirnate prijave nalezljive bolezni, imeli smo tako imenovano “tabelo grande”, Excel, kjer se je neuspešno poskušalo podatke zlivati in analizirati. Imeli smo sistem, ki ni mogel zadostiti potrebam, hitrosti in kakovosti, ki jih potrebuje odziv na (današnjo, sodobno) grožnjo nalezljivih bolezni. Nikogar pravzaprav ni zanimalo, da bi se sistem na to pripravilo.

Bili smo slepi. Potem smo začeli. Covid-19 je prisilil sistem, da nam da možnost.

Veliko držav ima zagotovo boljše sisteme od našega zdaj. A če pogledate startne položaje teh držav, njihovo vlaganje v epidemiologijo in javno zdravje, je malokatera država naredila to, kar smo mi naredili med največjo javnozdravstveno krizo sodobnega časa (pa naj ne zveni samovšečno).

Kaj imamo? Digitalno prijavo covid-19 direktno iz laboratorijev, dnevno avtomatizirano spremljanje covida-19 s podatki, dostopnimi v strojno berljivi obliki, digitalni sistem anketiranja primerov, digitalni sistem za beleženje visokorizičnih stikov, ki omogoča koordinirano delo klicnih centrov (tudi te imamo), in tedensko analitiko izvajanja iskanja stikov.

Imamo tudi (nekoliko pozabljeno) digitalno aplikacijo za iskanje stikov #Ostanizdrav, ki bi morala s časom nadomestiti tradicionalno iskanje stikov. Imamo register cepljenih oseb, povezan z drugimi podatkovnimi zbirkami NIJZ, ki omogoča interaktivni prikaz precepljenosti v državi. Imamo interaktivni prikaz okužb in hospitalizacij med cepljenimi in necepljenimi (in surove podatke, dostopne na sistemu odprtih podatkov Slovenije), imamo sistem spremljanja resnih akutnih okužb dihal in še veliko več.

Najbolj krucialno pa je, da imamo v Centru za nalezljive bolezni NIJZ ekipo kolegic in kolegov, ki so z marljivimi sodelavci na regijah v letu in pol naredili (skoraj) nemogoče. In imajo še vedno voljo, da intenzivno delajo naprej. Zame so legende.

Kdo je volk, se sprašujete? Zdaj, nekje na polovici pravljice, ko bralec pomisli, da ve, kdo je volk, kdo je temačna sila z neskončnim apetitom v ozadju, preobrat.

Volkovi lovijo v tropu. Volk ni eden, veliko jih je. Vsak s svojim neskončnim apetitom. Uradnik, ki želi podatke v krču pred odgovornostjo, da ne bi bil česa kriv. Odločevalec, ki želi podatke za nastop pred kamero, da retrogradno opraviči že sprejeto odločitev. Prostovoljec, ki je v preteklosti opravil veliko delo, a potem izgubil pot in misli, da je epidemija stvar 0 in 1 ter skritih agend. Pa ljudje, ki iščejo tržno nišo z željo, da bi prišli do funkcij, ki morajo vedno ostati javne in domena javnozdravstvenih institucij. Tudi medijska hiša, ki išče klike in potrebuje podatke za naslovnico. Modelarji, ki bodo s podatki napovedali tri scenarije poteka epidemije – da raste, ostaja stabilna ali pa pada, odvisno od (vsaj) 99 predpostavk. Poslanec, ki želi s poslanskim vprašanjem voditi politično agendo (čakam še na kakršenkoli razplet, vezan na podatke, ki jih tako pridobijo). Proticepilec, ki z mehanizmom informacij javnega značaja zlorablja sistem z namenom ohromitve služb, saj v resnici ne želi odgovora, išče le iztočnice za odvračanje ostalih od cepljenja. Išče načine, da bi epidemije trajala čim dlje. Če jih naštejem le nekaj. Jih je pa veliko več.

A dejstvo ves čas ostaja samo eno. Brez močnega in neodvisnega inštituta in pravega javnozdravstvenega pristopa z obvladovanjem epidemije ne bo šlo. Oropati inštitut njegovih funkcij pri upravljanju epidemije, izključiti epidemiologe in misliti, da nas lahko nadomestiš z drugimi strokovnjaki, prostovoljci in vso ostalo paraphernalio, je abotno.

Ampak, kakor je rekel Dvanajsti doktor: “Remember, hate is always foolish and love is always wise.” Še je čas, da se naredi, kar je edino prav. Vlaganje v javno zdravje. Imeti jasne cilje. Povečati pool epidemiologov za vsaj trikratni količnik v naslednjih desetih letih. Spodbujati nove generacije k odločitvi za delo v javnem zdravju. Okrepiti področje nalezljivih bolezni z razvijalci, statistiki in modelarji. To je po mojem mnenju prava pot. Obvladovati epidemijo s skupinami, kjer strokovnjaki z vseh področij odločajo na ravni njihovih ekspertiz. Ravno to je namen, da kot družba znanje specializiramo in ga delimo. Drugače ne gre. Drugače ni količine podatkov, ki bi pomagala pri usmerjanju epidemije. Drugače nas bodo volkovi požrli cele. Kot Rdečo kapico.

Pravljice imajo nauk. Naj bo nauk interpretacija vseh aktualnih podatkov covid-19. Zakaj smo nadgrajevali, zbirali, obdelovali vse te podatke? Kakšen je njihov končni izplen? Kako jih bodo zdaj uporabili za dobro vseh? Za prave odločitve.

Moj predlog? Takšen je.

V javnem zdravju nič ni samo črno ali belo. Tukaj je neskončno število odtenkov sive. Neskončno možnih odločitev, vsaka s svojimi kompromisi. Ni enostavnih odgovorov. Jesen je pred vrati.

Leto in pol pandemije je mimo. Kupovali smo si čas. To je bila vloga omejitev in lockdownov. In zdaj imamo cepljenje. Naučili smo se veliko o zdravljenju, o maskah v notranjih prostorih, o pomenu prezračevanja. Delež cepljenih z vsemi odmerki dosega 41 odstotkov. Uvajanje ukrepov s prisilo je protislovje javnemu zdravju.

Pandemija in krizne razmere. Države so ukrepale tako, da so odgovornost in upravljanje epidemije odvzele posameznikom. Sporočilo je bilo: “Niste vredni zaupanja, zato se bomo mi odločali za vas.” Kratkoročno je lahko šlo (za kupovanje časa). A tak pristop nosi posledice, povzroča rane, ki jih je treba nujno oskrbeti.

Zdaj se je treba odločiti, kako naprej. Ko države posežejo po takšnih pristopih, imajo tradicionalno težave izpustiti to iz rok. Nadzor, omejitve na mejah … Samo za primer naj povem, da so imele ZDA prepoved potovanj za HIV pozitivne osebe v veljavi od leta 1987 do 2010.

Upam, da se bo šlo po pravi poti. Da bodo dale države odločanje nazaj v roke ljudem. Omogočati moramo obvladovanje tveganja, ne pa ga diktirati. Vsakemu je cepljenje omogočeno. Vsakdo ima pravico do karantene (in nadomestila), testiranja (brezplačnega).

Podatki nam povedo, da se začenja nova, dihotomna pandemija. Epidemija v necepljeni populaciji (in v državah, kjer cepljenje ni dostopno) in epidemija v umirjanju oziroma se zaključuje pri cepljenih.

Kolektivne imunosti verjetno ne bo. Treba bo živeti s tveganjem. #zerocovid ni dosegljiv. #controlledcovid je. In možen je že zdaj. Vsak (v bogatih državah) lahko upravlja svoje tveganje. Odgovorni smo tudi do držav, ki nimajo dostopa do cepiva. Epidemija se ne konča s poživitvenimi odmerki in izpopolnjevanjem (že odlične) zaščite cepljenje populacije.

Konča se z dostopom do cepiva za vse. V primeru preobremenitve zdravstvenega sistema, če bo kdo pomislil na nove lockdowne (naj tega sicer raje ne stori ), bo nujno treba upoštevati, da tveganje v skupini cepljenih ni gonilna sila epidemije.

Nivo bremena v skupini cepljenih je pravzaprav enačeno z endemično boleznijo, s katero lahko (previdno) živimo naprej. Ne izgubljamo dalje te naše edine vstopnice za ta vrtiljak. Vse se konča. Prehitro.

Epidemija se bo končala. Ponovno bomo začeli živeti. Ne bo več ukradenih dni, mesecev, poletij, let.

#cepimose

**

Mario Fafangel je predstojnik Centra za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar