Urška Velikonja: Skrito bogastvo narodov

Delite:
Urška Velikonja
Foto: Denis Sadiković/N1

Od konca olimpijskih iger strani slovenskih medijev polnijo članki o luksuznih jahtah, ki plujejo po sosednji Hrvaški. Razkošje smo imeli priložnost videti na lastne oči, ko smo z družino konec julija počitnikovali na Mljetu. V "našem" zalivu so se zasidrale tri luksuzne jahte, ena večja od druge. Najmanjša je bila "le" trinadstropna, večji dve sta imeli po pet in šest nadstropij.

Otroci so bili po otroško navdušeni nad bogastvom in so ugibali, kdo bi lahko bil lastnik največje od jaht. Morebiti kakšen ameriški filmski zvezdnik? Ali pa košarkar? Naš najstnik je predlagal, da bi lahko bil lastnik influencer na kanalih YouTube in TikTok.

Cinični odrasli smo se problema lotili malce drugače: petnadstropne jahte se prodajajo po 250 in več milijonov evrov, kar pomeni, da mora biti lastnik milijarder. Na svetu je trenutno dobrih 2.700 milijarderjev, kar močno zoži krog potencialnih lastnikov. Čeprav največ milijarderjev prihaja iz ZDA, je verjetnost, da bi bil na krovu ameriški poslovnež, razmeroma majhna. Ti namreč raje letijo v vesolje ali zapravljajo bolj diskretno.

Na drugem mestu po številu milijarderjev so Kitajci, a ti načeloma svoje premoženje skrivajo. Tveganje, da bi končali tako kot Jack Ma, ustanovitelj spletnega trgovca Alibaba (tj. kitajski Amazon), je preveliko. Ma je novembra 2020 za več mesecev izginil, domnevno, ker je preveč odkrito kritiziral kitajski finančni sistem.

V nasprotju z Američani in Kitajci dve skupini milijarderjev radi parkirata svoje bogastvo v luksuzna plovila: Rusi in prebivalci Arabskega polotoka. Razlogov za to je več. Prvi je kulturni: tako kot Slovenci radi razkazujemo svoj premoženjski status z avtomobili višjega cenovnega razreda, tudi nekatere druge nacionalnosti rade razkazujejo svoje premoženje, zlasti Arabci.

Drugi razlog je v različnih pravnih ureditvah. Američani in evropski bogataši premoženje vložijo v svoja podjetja ali kapitalske trge, ki kljub koronakrizi prinašajo velike donose. Kitajski milijonarji se v primerjavi z ameriškimi vsaj delno izogibajo kitajskemu finančnemu sistemu. Nadzor nad njihovimi potezami in izjavami je strog in že majhen prestopek lahko pripelje do zasega premoženja na Kitajskem. Kitajska nadzira kapitalske tokove in omejuje Kitajcem, da bi svoj denar prenesli v tujino. Zaradi tega Kitajci hranijo denar tam, kjer je najbolj varen: pod žimnico oziroma v hiši, če je žimnica premajhna. Ruski milijarderji prav tako ne morejo zaupati domačemu pravnemu sistemu. Verjetnost, da bo denar, naložen na bančne račune v Rusiji ali naložbe, ki se nahajajo v Rusiji, zasežen, je prevelika: naj je razlog organizirani kriminal ali politika, biti bogat v Rusiji predstavlja tveganje, da bogastvo čez noč ne bo več dostopno, če ostane v Rusiji. Legalno in nelegalno pridobljeno premoženje zato hitro zapusti ruske državne okvire, se opere prek evropskih bank in konča v davčnih oazah.

Leta 2015 je francoski ekonomist Gabriel Zucman objavil svojo doktorsko nalogo Skrito bogastvo narodov. Knjiga je postala svetovna uspešnica in je bila hitro prevedena tudi v slovenščino. Zucman v raziskavi ocenjuje vrednost finančnega premoženja, skritega v investicijskih skladih v davčnih oazah, na 7,6 bilijona dolarjev oziroma 8 odstotkov vsega finančnega premoženja.

Prebivalci vseh dežel sveta skrivajo vsaj del svojega premoženja v davčnih oazah, a med narodi obstajajo velike razlike: medtem ko Američani parkirajo le 4 odstotke finančnega premoženja v davčnih oazah, Evropejci pred obdavčenjem skrivamo 10 odstotkov. Na drugi skrajnosti so prebivalci Rusije in Bližnjega vzhoda, ki skrivajo 52 oziroma 57 odstotkov svojega premoženja v davčnih oazah. Poleg obdavčenja se namreč izogibajo tveganju, da bo premoženje, naloženo doma, zaseženo. Finančno premoženje je le del celotnega premoženja, a je dober kazalec za varnost vseh oblik naložb, ne le finančnih. Tveganje glede naložb v domače nepremičnine, jahte in umetnine je podobno, zato Rusi in Arabci vlagajo več v podobno premoženje v tujini, kjer ga domače državne oblasti težje najdejo in odvzamejo.

Na podlagi tega znanja sva z možem sprejela stavo, da je lastnik jahte najbolj verjetno Rus. Na naše presenečenje se je zvečer z jahte s čolnom pripeljala skupinica na večerjo v izvrstno ribjo restavracijo poleg našega apartmaja. Kuhar je za goste pripravil sveže ujeto tuno, ki so jo gostje poplaknili s penino in ruskim vzklikom: “Na zdorovje!”

**

Dr. Urška Velikonja je profesorica prava na univerzi Georgetown v Washingtonu.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar