Od vzpona Donalda Trumpa je zlasti na politični desnici močno zrasla popularnost slogana "lažnivi mediji" oziroma "fake news". Ker so zgodbe, objavljene v najbolj prepoznavnih ameriških časopisih, preverjene in navedbe v njih običajno podprte s trdnimi dokazi, je slogan dobesedno nesmiseln. V prenesenem pomenu pa je v izrazu "lažnivi mediji" precej resnice: mediji z izbiro člankov, ki jih objavijo, pomembno oblikujejo javno mnenje in s tem vplivajo na odločitve posameznikov.
Dovolite, da na podlagi osebne izkušnje razložim posledice, ki jih ima lahko izbor novic, dostopnih širši javnosti. Od letošnjega julija delam kot prodekanja za akademske zadeve na pravni fakulteti univerze Georgetown. V moji pristojnosti so vse odločitve glede pedagoškega dela. Jesenski semester smo začeli konec avgusta, ko je različica delta pripeljala ameriško prestolnico Washington na vrhunec četrtega pandemičnega vala. Da bi zagotovili varno odprtje fakultete, je cepljenje obvezno za vse zaposlene, študente in obiskovalce. V zaprtih prostorih so obvezne maske, razen med prehranjevanjem ali ko je posameznik sam v zaprti pisarni; maske toplo priporočamo celo predavateljem. Univerza je vložila več milijonov dolarjev v izboljšanje zračenja prostorov in testiranje. Vsak teden se testira med 20 in 25 odstotkov zaposlenih in študentov. Od začetka semestra se je s koronavirusom okužilo 19 študentov (od skoraj 3.000) in 12 zaposlenih (od več kot 1.000), pri čemer se nihče ni okužil na fakulteti. (Ker so številke tako nizke, je seveda toliko lažje slediti stikom.) Nihče ni končal v bolnišnici. Nihče ni koronavirusa prinesel domov in z njim okužil necepljene otroke ali ogrožene starejše.
Moji otroci obiskujejo osnovno šolo, kjer so maske obvezne, v karanteno pa otroke pošljejo le, če so med poukom sedeli poleg okuženega sošolca, sicer pa ne. Kljub razmeroma sproščenim ukrepom so bili med več kot tisoč otroki doslej na koronavirus pozitivni le dva otroka in pet zaposlenih. Noben razred še ni bil poslan v karanteno. Razlog ni le nošnja mask, ampak visoka precepljenost. V okrožju Montgomery v predmestju mesta Washington je namreč polno cepljenih 92 odstotkov oseb, starih 12 let in več, in 98 odstotkov starejših od 65 let.
Kljub izvrstnim številkam so novice, objavljene v ameriških medijih, izrazito negativne in alarmantne. Časopisi redno objavljajo članke o okužbah, hospitalizacijah in smrtih med polno cepljenimi; o več kot 170.000 otrocih, ki so postali sirote; o otrocih, ki so po okužbi umrli ali končali na intenzivni negi; o tem, da je na desettisoče otrok v karanteni zaradi stikov z okuženimi. Kljub temu da je število okužb v osnovnih šolah, kjer so maske obvezne, minimalno, je bil prvi članek na to temo objavljen šele sredi oktobra. Študija o medijskih objavah potrjuje laični vtis, saj je skoraj 90 odstotkov objavljenih zgodb negativnih, ne glede na to, ali število bolnikov in umrlih za covidom-19 upada ali narašča. V nasprotju s poročili v ameriških medijih so bile v istem obdobju objave v ameriških znanstvenih revijah in v neameriških medijih nevtralne oziroma pretežno pozitivne.
Izbor člankov, objavljenih v časopisih New York Times ali Washington Post, ni brez posledic. Skoraj 75 odstotkov pisarniških delavcev v New Yorku in Washingtonu še vedno dela izključno od doma. Vsa zvezna ministrstva in vladne službe, ki to lahko, delajo izključno na daljavo, saj se polno cepljeni zaposleni tako bojijo okužbe. Na naši fakulteti predavanja potekajo osebno, a je bila pot do tega tlakovana s solzami, anksioznimi sporočili in paničnimi telefonskimi klici. Profesorica, katere žena je noseča (obe sta polno cepljeni), se tako panično boji okužbe, da še vedno živi ločeno od noseče žene. Mlajši profesor zaradi strahu pred okužbo pride v predavalnico nekaj minut po uradnem začetku in vztraja, da ob koncu predavanj študenti ostanejo na sedežih, dokler ne odide iz prostora. Govorilne ure seveda omogoča le po Zoomu. Nekaj študentov je zaradi paničnih napadov, ki jih je povzročil strah pred morebitno okužbo, opustilo študij. Dejstvom, da cepiva izvrstno ščitijo pred resnim potekom bolezni in da je zaradi obveznih mask tveganje okužbe na fakulteti praktično ničelno, ni uspelo zvodeneti alarmantnih novic, ki vsak dan polnijo elektronske nabiralnike.
Zgodba v Sloveniji je povsem nasprotna, a vseeno zelo podobna. V slovenskih medijih so do nedavnega prevladovale zgodbe o stranskih učinkih cepiv. Seveda je treba javnost informirati tudi o tem, a pogosto je bilo poročanje enostransko in zlasti brez nujnega konteksta; tudi o tem, da so koristi cepiva večje od tveganj v vseh starostnih skupinah, kar so znanstveniki potrdili že neštetokrat in dokazali s številkami. Pa o neprimernosti obveznih mask v šolah, ko se je dajalo nesorazmerno veliko prostora tistim bolj glasnim, realnost pa je pokazala, da večina staršev in otrok s tem sploh nima težav. Nastal je vtis, da je to ogromen problem, pa v resnici ni bil. Tudi to, da so v eter brez vsakega konteksta lahko vdrle izjave anticepilcev, ki so v manjšini, je prispevalo svoje.
Šele pred nekaj tedni so slovenski mediji začeli bolj negativno poročati o izrazito resnem stanju v Sloveniji, pri čemer je ta medij eden redkih izjem. Pred nekaj dnevi je bil na tej spletni strani objavljen intervju z znano voditeljico Radiotelevizije Slovenija Darjo Korez Korenčan o njeni tragični izkušnji s covidom-19 in s tem postal izjema, ki potrjuje pravilo.
Z izbiro novic, bolje rečeno z načinom podajanja informacij, so nekateri slovenski mediji sooblikovali javno mnenje, ki je naperjeno proti cepljenju, proti razumnim varnostnim ukrepom v šolah, proti omejitvam za necepljene, ki večinoma ljubijo teorije zarote, ki krožijo po družbenih omrežjih. Toda uredništva imajo urednike, ki odločajo, čemu bodo dali fokus in koliko teže ter na kakšen način bodo informacije podajali. Težko je dokazati neposredno povezavo med medijskim poročanjem in trenutnim stanjem v Sloveniji, saj je preveč povezanih dejavnikov, ki so privedli do polnih bolnišnic. A mediji hočeš nočeš del odgovornosti nosijo, saj z izborom glasov, ki jih objavijo, vplivajo na vedenje posameznikov in skupnosti, ki pa bi morala biti danes bolj kot kadarkoli prej pazljiva tudi pri tem, kje se informira.
**
Dr. Urška Velikonja je profesorica prava na univerzi Georgetown v Washingtonu.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje