Dr. Ivan Godler se je pred 34 leti kot študent strojništva odpravil na Japonsko in tam tudi ostal. Dolgoletni profesor robotike se je že pred leti lotil podviga – prevoda treh Cankarjevih del v japonščino, zdaj pa se je odločil japonskim bralcem predstaviti še vsem nam dobro poznanega junaka Kekca.
Ivan Godler prihaja iz Dola pri Ljubljani, svoj drugi dom pa je našel na Japonskem, kjer živi že večino svojega življenja. Kot študent strojništva je leta 1988 izvedel, da japonska vlada ponuja štipendijo za jugoslovanske študente, se prijavil in jo tudi dobil. Tako je magistrski študij končal v deželi vzhajajočega sonca, prav tako doktorat – Godler je doktor robotike.
Čeprav zunaj Slovenije živi že več kot 30 let, se to med pogovorom ne pozna. Da njegova materinščina prav nič ne bledi in da obvlada tudi japonščino, dokazujejo njegovi prevajalski podvigi. Za prvi izziv si je izbral kar dela Ivana Cankarja, in sicer že pred več kot desetimi leti.
Godler se je s soprevajalko Tomoko Sasaki in ilustratorjem Keisejem Suzukijem odločil za prevod črtice Skodelica kave (ta je v japonščino sicer že bila prevedena). Skupaj s prevodom Hlapca Jerneja so jo združili v samostojno knjigo. Da se je dr. Godler odločil za prevod Cankarjevega Hlapca Jerneja, je pomembno vlogo igral njegov stric, pokojni prevajalec Janko Moder.
Ker je Cankarjev roman Godlerjevo sodelavko Tomoko Sasaki tako navdušil, so se lotili še enega pisateljevega dela in leta 2011 izdali prevod Hiše Marije Pomočnice. Na lastno pobudo se je Sasaki začela učiti slovenskega jezika, za vajo pa je prevedla kar nekaj črtic, med drugim Solzice koroškega pisatelja Prežihovega Voranca.
Po prevodih treh Cankarjevih del človek potrebuje nekaj oddiha, je slikovito povedal Godler, leta 2017 pa je s sodelavci ugotovil, da je napočil čas za nov izziv. “Za Kekca smo se odločili, ker gre za slovenskega junaka, ki nam je vsem dobro poznan. Zakaj ga ne bi predstavili tudi japonskim bralcem?” je dejal.
Julija je tako izšel prevod prve Kekčeve prigode, Kekec na hudi poti. Knjiga ima v japonščini naslov Kekecu no bouken, opremljena pa je s številnimi čudovitimi ilustracijami, ki jih je prispevala Mari Mijoši. Ilustrator Keise Suzuki je pred leti žal umrl, zato so za pomoč prosili njegovo prav tako nadarjeno sestro Mari, je pojasnil Godler.
Kekcu na hudi poti sledita še pripovedki Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom, vse tri pa je, kot je znano, spisal Josip Vandot. “Upam, da nam bo v doglednem času uspelo izdati prevode vseh treh del. Ne delamo si utvar, da bo Kekec uspel kot kakšen junak britanske literature, a pomembno je, da je prevod izdan in na voljo potencialnim bralcem, ki pa jih prav gotovo ni malo,” je o nadaljnjih načrtih pripovedoval dr. Godler.
Zanimanje za leposlovje na Japonskem ni največje, zato je težko najti primerno založbo. Kot je ocenil sogovornik, ljudi tam bolj zanimajo priročniki, ki se tudi prodajajo v večjih količinah kot leposlovne knjige.
Branje v slovenščini je nekaj drugega kot branje v japonščini. Otroci na Japonskem se do šestega razreda osnovne šole naučijo nekaj več kot 1.000 pismenk, nato pa v naslednjih treh letih nižje gimnazije še 1.100. Ta osnovni nabor zadostuje za “povprečno branje časopisov”, a vseh pismenk je vsaj 20-krat več. Te se sicer bolj poredko pojavijo, je razložil sogovornik. “Človek se tako z branjem dodatno nauči še nekaj tisoč znakov kar tako mimogrede. Srednješolci časopise berejo brez težav, naprej pa gre, kolikor se kdo potrudi,” je še pojasnil.
Pri prevodu prvega dela Kekčevih prigod so uporabili pismenke, ki jih otroci usvojijo do četrtega razreda osnovne šole, “dopisali pa so branje”, kot se je izrazil sogovornik. To pomeni, da nad pismenke dodajo bralno razlago v pisavi hiragana, ki se je otroci naučijo najprej, v teh primerih pa služi kot bralni pripomoček oziroma razlaga redkejših pismenk.
Sedmi val in umor, ki je pretresel državo
Dr. Godler živi na tretjem največjem japonskem otoku Kjušu. Ne le da si je tam ustvaril kariero, temveč tudi družino. Ima otroka, ki nosita slovenski imeni – Luko in Emo.
Kot je dejal, je na Japonskem trenutno še vedno zelo aktualen boj z epidemijo. “Po tukajšnjem štetju smo zdaj v sedmem valu covida, število obolelih pa je 2- do 3-krat večje kot v prejšnjem. Nosimo maske, razkužila so še vedno pri vsakem vhodu v stavbe, bolezen pa se vseeno širi. Na srečo je težje obolelih v vsej državi, ki ima približno 126 milijonov prebivalcev, samo nekaj sto,” je orisal trenutne razmere. Drastičnih omejitev javnega življenja trenutno nimajo.
Še bolj kot covid sta Japonsko v tem tisočletju zaznamovala potres in cunami v Fukušimi. Šele ta teden so prebivalci po več kot 11 letih dobili dovoljenje, da se vrnejo v naselje Futaba v bližnji okolici elektrarne. Kot je razlagal dr. Godler, je Fukušima še vedno zelo pomembna tema v javnosti. “Praviloma o tem še vedno nekaj slišimo vsaj enkrat tedensko.”
Državo je nedavno pretresel tudi umor nekdanjega japonskega premierja Šinza Abeja. “To je bil velik šok. Politični umori oziroma katerikoli umori z uporabo strelnega orožja praktično ne obstajajo. Zaradi tega varnostni ukrepi okrog nekdanjega premierja, ki je imel govor na ulici, niso bili posebej strogi,” je doživljanje atentata iz prve vrste opisal sogovornik.
Atentat je imel posledice na delovanje države, saj se je izkazalo, da so politične stranke na Japonskem močno povezane z verskimi organizacijami, zato zdaj po besedah dr. Godlerja uvajajo spremembe. Zamenjave v samem vrhu so se zgodile tudi na japonski policiji.
Septembra bo organiziran državni pogreb v čast pokojnemu nekdanjemu premierju, ki se ga bodo predvidoma udeležili tudi tuji politični predstavniki. “Ta protokol je naletel na nekaj nasprotovanja, vendar namerava vlada pogreb vseeno izvesti. Ne bo pa obvezujoče za državljane, da izkažejo spoštovanje v času pogreba,” je v pogovoru za N1 še povedal Godler.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!