Menu ItemPretresla je vest o smrti pevca hrvaške zasedbe Parni valjak Akija Rahimovskega. Vendar njegov glas bo živel večno.
“Za malo nježnosti na sve ću pristati, za malo nježnosti, da mogu zaspati.”
Z zapisanimi verzi je mnoge pretresla novica o smrti Akija Rahimovskega. Neprekosljivega glasu, ki so ga oboževale vse generacije. Mladi in stari so plesali, jokali, prebolevali, praznovali, odraščali … ob kultnih skladbah zasedbe Parni valjak, ki so tak status dobile ravno zaradi glasu in moči nagovora preminulega pevca.
In ravno njegov glas bo živel večno.
Rahimovski se je rodil leta 1955 v Nišu, hitro pa se je z družino preselil v Skopje. Njegov oče je bil profesor glasbe, zato ne preseneča, da se je že pri sedmih letih v glasbeni šoli učil igrati klavir in peti. Že kot najstnik je bil član več glasbenih zasedb, denimo Grupa Vakuum, Krvna braća in Grupa Torr.
Leta 1975 pa je s Huseinom Hasanefendićem – Husom, Jurico Pađenom in Vladimirjem Mihaljekom Miho ustanovil tisto, ki se je zapisala v srca množic. V prvotni zasedbi sta bila tudi bobnar Srećko Antonioli in kitarist Zlatko Miksić – Fuma.
Parni valjak je v svoji več kot štiridesetletni karieri izdal šestnajst studijskih albumov, štirinajst singlov, pet koncertnih albumov, štiri kompilacije in dva koncertna DVD-ja. Pesmi, kot so Sve još miriše na nju, Uhvati ritam, Zastave, Lutka za bal, Ljubavna, Prokleta nedjelja in Jesen u meni, so odmevale po nabito polnih stadionih in se prebile v stalni repertoar prijateljskih druženj in praznovanj.
Smrt pevca skupine Parni valjak tako danes odmeva po vseh državah nekdanje Jugoslavije, po medijih in na družbenih omrežjih pa se vrstijo izrazi sožalja, žalosti in spominov. Spominov na besede in glas, ki so nas zaznamovali.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje