Resničnostni šovi: kaj je njihov čar in katere imamo Slovenci najraje

Resničnostni šovi veljajo za poceni in produkcijsko nezahteven televizijski žanr, a kljub temu pred televizijske zaslone redno priklenejo ogromno ljudi.

In nič drugače ni v Sloveniji, kjer lahko resničnostne šove spremljamo že 24 let. Pred toliko leti so namreč na slovenskih malih ekranih, na Kanalu A, predvajali prvi resničnostni šov v Sloveniji, Popstars. Dve leti kasneje se je na TV Slovenija v okviru oddaje Spet doma predvajal šov s podobnim formatom, Bitka talentov.

"Talente", kot kaže, Slovenci spremljajo najraje. Najbolj gledan resničnostni šov od vseh je na komercialni POP TV prav Slovenija ima talent, katerega prvo sezono so predvajali leta 2010.

Omenjeni šovi so bili odskočna deska za marsikaterega danes uveljavljenega slovenskega glasbenika, kot so na primer skupina Bepop, Omar Naber, Nina Pušlar, Anžej Dežan, Maja Keuc, Žan Serčič ...

Prvi resničnostni šov na POP TV pa je bil sicer Sanjski moški leta 2004, vodil ga je že pokojni Robert Erjavec.

Poleg Sanjskega moškega (in ženske) ter Slovenija ima talent so, kot so za N1 navedli na POP TV, slovenski medijski prostor zaznamovali tudi BAR, Kmetija, Big Brother (oba tudi v različici s slavnimi Slovenci), X-Faktor, Gostilna išče šefa, MasterChef Slovenija, Ljubezen po domače, Znan obraz ima svoj glas, Survivor Slovenija ...

Poleg Slovenija ima talent sta med najbolj gledanimi tudi MasterChef Slovenija in Kmetija, katere 12. sezona je pravkar na sporedu.

Obenem pa je med gledalci POP TV priljubljena tudi Delovna akcija z Ano Praznik, eden redkih resničnostnih šovov s slovenskim konceptom.

Družbeni dogodek, o katerem se pogovarjamo doma, v službi ali na družbenih omrežjih

Skoraj vsi resničnostni šovi so sicer v Slovenijo "uvoženi" od drugod, večina iz Velike Britanije, Kmetija in Bar pa denimo iz Švedske.

Kljub temu pa so uspešni tudi pri nas, saj so, kot pojasnjujejo na POP TV, zgodbe postavljene v domače okolje in vključujejo prepoznavne obraze med tekmovalci, žiranti in sodniki. "Takšni formati pogosto prerastejo v družbeni dogodek, o katerem se pogovarjamo doma, v službi ali na družbenih omrežjih, kar dodatno krepi njihovo priljubljenost," so zapisali za N1.

Lokalnost kot del recepta za uspeh tovrstnih šovov izpostavlja tudi dr. Breda Luthar, sociologinja in profesorica medijskih študij na Fakulteti za družbene vede.

Kot pojasnjuje, se nekateri slovenski gledalci resničnostnih šovov še vedno zelo naslanjajo na domačo televizijo v domačem jeziku, žanri, kot so resničnostni šovi, pa ponujajo udomačitev nekega globalnega formata v domač jezik.

Dajejo nam občutek moči

Še en pomemben element, ki ga Luthar omenja pri žanru resničnostnega šova, je samotematizacija. Večina takšnih šovov ponuja neko obliko t.i. samopsihologizacije: razmišljanja o sebi in gledanja nase v kontekstu dogajanja v samem šovu, tudi na primer skozi osebne izpovedi ali konflikte s sotekmovalci.

Dodaja, da bi lahko bil del razloga za priljubljenost resničnostnih šovov tudi to, da ima gledalec vpogled v intimno sfero tekmovalcev, do katere pri soljudeh običajno nimamo dostopa. Ob tem pogledu se po besedah Luthar oblikuje določen občutek moči; ugodje ob tem, da imamo vpogled in da na nek način oblikujemo situacijo.

Plastičen prikaz tega je bila na primer oddaja Ljubezen po domače na kavču, ki je prikazovala "povprečne Slovence" med gledanjem epizode Ljubezni po domače – skupaj z vsemi njihovimi brutalno iskrenimi kritikami in komentarji.

Tekmovalci v resnici opravljajo zastonj delo

Množična produkcija tovrstnih šovov je širše gledano rezultat pomembnega ekonomskega premika proti neoliberalizmu v televizijski industriji, ko je bilo treba za maksimalen zaslužek znižati produkcijsko ceno, privabiti oglaševalce in sponzorje, hkrati pa za vsako ceno obdržati gledalce, da se tudi za naslednjo epizodo vrnejo pred zaslone.

Hkrati se elementi neoliberalizma v resničnostnih šovih kažejo v (pogosto nasprotujočih si) vrednotah, ki so zahtevane od tekmovalcev: pozitivnost in samokritičnost, tekmovalnost in ekipni duh.

Navsezadnje pa se neoliberalizem kaže tudi v prenosu "delovnih pogojev" v kulturno obliko resničnostnega šova. Kot opomni Luthar, ti tekmovalci opravljajo zastonj delo, ki ga v fikcijskih delih opravljajo plačani igralci.

Marsikateri tekmovalec je zastonj delo z veseljem pripravljen opravljati ne le zaradi želje po zmagi, temveč tudi po slavi in morebitni karieri, ki ju lahko prinese sodelovanje v šovu. Veliko tekmovalcev si je namreč s sodelovanjem v šovih ustvarilo (največkrat vplivniško) kariero, ki jo mnogi živo ohranjajo z vnovičnim sodelovanjem v vedno novih šovih.

Priljubljeni predvsem pri manj izobraženih

A Luthar vseskozi opozarja še na dva vidika, ki ju pri temi gledanosti resničnostnih šovov ne smemo pozabiti.

Prvi je ta, da je del razloga za visoko gledanost tudi preprosti dejstvi, da so na sporedu ob glavnem televizijskem terminu ob osmih zvečer in da jih televizije množično oglašujejo. Del občinstva jih tako zagotovo gleda zgolj zato, ker so ob določenem času pač na sporedu. Gre torej za čisto drugačen tip gledalca, kot so na primer tisti, ki večino vsebine "zaužijejo" prek pretočnih platform in tako (v večji meri) po lastni želji izbirajo, kaj bodo gledali.

Drug vidik pa je ta, da občinstvo slovenskih resničnostnih šovov ni enotna kategorija, temveč gre za precej razredno specifično kulturo. Pretekle raziskave televizijskih navad v Sloveniji so namreč pokazale, da so bili resničnostni šovi priljubljeni predvsem pri manj izobraženih in pri določenih starostnih kategorijah ljudi, ne pa pri vseh, je bila še jasna sociologinja.