Kako se je prva nobelovka za mir zaljubila v Slovenijo in tu kupila vilo

N1/Tonči Kamenšek/PROFIMEDIA

Zasebno življenje Alfreda Nobela sta zaznamovali dve ženski. Obe sta bili tesno povezani s Slovenijo. Sofia Hess, s katero je bil Nobel v dvajsetletnem ljubezenskem razmerju, je bila nekaj let meščanka Celja. Druga pa je bila prva Nobelova nagrajenka za mir Bertha von Suttner, s katero je bil Nobel, tik preden je spoznal Sofio Hess, prav tako v kratkotrajni ljubezenski zvezi in je bila povod za začetek Nobelove romance s Celjanko. Nobelova nagrajenka za mir je v zadnjih mesecih svojega življenja namreč zavetje v miru in naravi našla na Kozjanskem.

O dvajsetletni burni ljubezenski zvezi med Alfredom Nobelom in Celjanko Sofio Hess smo pisali pred časom. S Slovenijo – takratna Avstro-Ogrska – pa je bila tesno povezana še ena usodna ženska znamenitega švedskega kemika in izumitelja – in sicer prva prejemnica Nobelove nagrade za mir Bertha von Suttner s polnim imenom Baroness Bertha Sophie Felicita von Suttner, ki je omenjeno nagrado prejela leta 1905 in s tem postala do takrat šele druga nobelovka – prvo je leta 1903 za področje fizike prejela Marie Curie.

Bertha von Suttner, rojena 9. junija 1849 v Pragi, je bila zelo izobraženo dekle iz družine obubožane češke plemiške družine Kinsky. Po očetovi smrti je njena mati zaigrala veliko premoženja, zaradi družinske finančne stiske pa se je morala Bertha kot guvernanta zaposliti pri družini bogatega dunajskega industrialca barona Karla von Suttnerja. Zapletla se je v razmerje s Suttnerjevim sinom Arthurjem, ki je bil od nje sedem let mlajši. Ker je družina Suttner zvezi nasprotovala, se je leta 1876 odločila za umik.

Od Nobelove tajnice do prvoborke za mir

Naključje je hotelo, da je Alfred Nobel ravno v tistem času v svoji pariški rezidenci iskal tajnico in gospodinjsko pomočnico, oglas pa je objavil tudi na Dunaju. Bertha, ki je govorila več svetovnih jezikov, naj bi oglas videla, se nanj odzvala ter dobila službo. Nekateri viri sicer trdijo, da naj bi ji službo pri Nobelu uredila kar mati Arthurja von Suttnerja in se je tako znebila.

Nobel se je vanjo takoj zaljubil in ji že po nekaj dneh ponudil zakon, vendar se je njuna zveza končala že po dveh tednih. Bertha namreč ni mogla pozabiti moškega svojega srca, zato je, medtem ko je bil Nobel na poziv kralja na Švedskem, odšla nazaj k Arthurju ter se z njim na skrivaj poročila.

Razočarani Nobel se je na celjenje ljubezenskih ran odpravil v letovišče Baden, kjer se je začelo ljubezensko razmerje s Celjanko Sofio Hess. Bertha in razdedinjeni Arthur pa sta se zaradi nasprotovanja Suttnerjeve družine preselila na Kavkaz, v Gruzijo in tam živela devet let, leta 1885 pa sta zakopala bojne sekire z družino von Suttner in se vrnila na Dunaj.

Na obrobju Dunaja sta živela v dvorcu Harmannsdorf, ki je bil v lasti družine Suttner. Njuno življenje je bilo usmerjeno skoraj izključno v literaturo, dokler prek prijatelja nista izvedela za Mednarodno arbitražno in mirovno združenje v Londonu ter podobne mirovne organizacije po Evropi. Kot je zapisano v življenjepisu, objavljenem na spletni strani Nobelovih nagrad, sta začela slediti idealu ‘arbitraža in mir namesto oboroženih sil’.

Bertha je postala prvoborka za mir in eno največjih imen mirovnih gibanj. Med drugim je leta 1891 pomagala pri oblikovanju beneške mirovne skupine, ustanovila je Avstrijsko mirovno društvo, katerega dolgo je bila predsednica, udeleževala se je mednarodnih mirovnih kongresov in ustanovila sklad, ki je vodil v ustanovitev Bernskega mirovnega urada. Na temo miru je napisala tudi večino kasnejših del, med katerimi je eno njenih najvplivnejših, pacifistični roman Dol z orožjem! (v izvirniku: Die Waffen nieder!). To delo je velik vtis naredilo tudi na Alfreda Nobela, s katerim sta tudi po razpadu zveze ostala v stiku.

Bertha von Suttner leta 1906 — Wikipedia

Velik vpliv na Nobela

Tudi sicer je imela Bertha von Suttner na Nobela zelo velik vpliv. Pogosto ga je opozarjala, da lahko njegovo odkritje dinamita človeštvo uporabi v napačne namene in se obrne proti njemu. Ta Berthina svarila so ga vseskozi morila, čeprav je sam verjel, da bo njegova iznajdba pripomogla predvsem k razvoju človeštva (gradnja, tuneli, prekopi …). Verjel je tudi, da je z izumom dosegljiv tudi mir, saj da si ga ljudje iz strahu pred uničenjem sveta za namene vojskovanja ne bodo upali uporabljati.

“Bertha je bila tisto, kar je iskal. Zelo izobražena, govorila je več jezikov, znala je prisluhniti in tudi analizirati njegove pesmi. Izmenjevala sta si intelektualna pisma. Vseskozi ga je opozarjala, da se lahko njegov izum obrne proti človeštvu. Nobela je navdušila in premaknila tudi njena knjiga Dol z orožjem!, s katero je, kot se je v pismu izrazil Nobel, kot amazonka junaško napovedala vojno vojni. Tudi sicer se je uveljavila kot zelo vplivna prvoborka za mir,” nam je povedala Majda Širca, ki je prepričana, da je bila prav ona ključna oseba, ki je vplivala na odločitev, da je Nobel v sklop Nobelovih nagrad vključil tudi nagrado za mir.

Kljub literarno in mirovniško plodnemu obdobju pa je bilo obdobje življenja na Dunaju za Bertho tudi žalostno. Na dvorcu je poleg Berthe in Arthurja od svojega 16. leta starosti živela tudi Arthurjeva nečakinja Maria Louise Baroness von Suttner, rojena leta 1873. Kot navajajo nekateri tuji viri, je namreč iz Berthinih dnevniških zapisov mogoče razbrati, da so se med Marie in njenim stricem Arthurjem spletle ljubezenske vezi. Ljubezenski trikotnik med Bertho, Arthurjem in Marie je prekinila šele Arthurjeva smrt leta 1902. Ljubezensko razmerje je Marie von Suttner opisala tudi v romanu Wie es Licht geworden!, ki je izšel leta 1898.

Povezava prve nobelovke za mir s Slovenijo

Po Arthurjevi smrti je morala Bertha zaradi obubožanosti prodati posest na Dunaju, finančne težave pa je nato omilil prejem Nobelove nagrade za mir. Vseskozi je ostala predana svojemu boju za mir. Z udejstvovanji na konferencah in predavanjih ter s članki, knjigami in govori po vsem svetu je imela pomemben mednarodni vpliv. Njeno zadnje veliko mirovno udejstvovanje sta bila turneja njenih predavanj po ZDA leta 1912 ter govor na mednarodnem mirovnem kongresu v Haagu leta 1913. Kmalu za tem je zbolela za rakom ter si kupila hišo zelo blizu Slovenije, na mirni lokaciji v avstrijskem Südsteiermarku.

Številna mesta v Avstriji in Nemčiji ohranjajo spomin na baronico Bertho von Suttner. Po njej se imenujejo šole, trgi, mostovi in ceste. Upodobljena je bila tudi na bankovcu za 1.000 avstrijskih šilingov iz leta 1966. Njena podoba krasi serijo avstrijskih kovancev za 2 evra. V njeno čast so poimenovali asteroid (12799) von Suttner v asteroidnem pasu. Brigtte Hamann je o njej napisala tudi knjigo Bertha von Suttner, Eine Leben fur Frieden, 1986, ponatis 1991.

Tako na oddih kot tudi na zdravljenje je začela zahajati v zdravilišče v Rogaški Slatini. Zdravilni učinki pitja slatinske mineralne vode so bili namreč že takrat znani ne samo v Evropi, ampak tudi širše. Domnevno zaradi zdravstvenih razlogov, pa tudi zaradi miru in lepe narave, je očarana nad čudovito krajino v Spodnjem Gaberniku pri Podplatu kupila mogočno vilo, kar je zabeleženo tudi v arhivskih zgodovinskih zapisih, ki jih hranita območna enota Geodetske uprave RS Šmarje pri Jelšah ter Zemljiška knjiga Šmarje pri Jelšah.

Pred leti je Majda Širca na svojem blogu zapisala, da se tamkajšnji pričevalci še spominjajo pripovedovanja, da je z Dunaja prihajala do Poljčan z vlakom oziroma avtomobilom lepa baronica, govorili so celo o Nobelovi ljubici. Čeprav so to verjetno pomešali z Nobelovo zvezo s Celjanko Sofio Hess. Odnos Alfreda Nobela, ki je v 64. letu starosti umrl 10. decembra 1896, in Berthe von Suttner je namreč po propadu njunega kratkotrajnega razmerja temeljil na intelektualnem odnosu, kar je razvidno tudi iz pisem, ki sta si jih redno izmenjevala.

V vili prebivala le nekaj mesecev

Glede na zgodovinske zapise je Bertha von Suttner lastnica vile postala 10. februarja leta 1914, torej nekaj mesecev pred svojo smrtjo. Bertha von Suttner je namreč umrla 21. junija istega leta, le nekaj dni pred atentatom Gavrila Principa na Franca Ferdinanda, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne. Vojne, pred katero je Bertha von Suttner vseskozi svarila.

Zanimivo je, da je vilo v Spodnjem Gaberniku, ker sama ni imela otrok, po njej podedovala Marie (Maria Louise) Baroness von Suttner. Torej nečakinja, ki se je zapletla v krvoskrunsko razmerje z njenim možem Arthurjem.

berta-louise — Omembi Berthe von Suttner in Louise Baroness von Suttner v zgodovinskih zapisih (vir: arhiv Zemljiške knjige Šmarje pri Jelšah)

Septembra 1914 naj bi se Bertha von Suttner nameravala udeležiti tudi mirovnega kongresa na Dunaju, čeprav se je zaradi bolezni izogibala javnim nastopom. Pred prihajajočim kongresom je norveška filmska družba želela posneti tudi film po njenem romanu Dol z orožjem!, s katerim bi opozorili na grozečo nevarnost vojne. “Berta je bila nad tem načrtom sicer očarana, a je dejala, da ‘v avstrijskih kinodvoranah film po romanu Dol z orožjem! nikoli ne bo preživel cenzure. ‘Ščuvanje za svobodo je namreč veleizdaja’,” je po besedah Majde Širca 20. aprila 1914 zapisala v dnevniku. Istoimenski film je bil po scenariju Carla Theodora Dreyerja nato dejansko posnet, a je vojna preprečila njegovo predvajanje. V njem med drugim obstajajo dokumentarni posnetki Berthe von Suttner, ko so jo dva meseca pred smrtjo obiskali ustvarjalci filma. Ta je bil nato predvajan šele v 20. letih, vendar ni požel večjega uspeha, je pojasnila Širca. Film je danes v filmskem arhivu Filmarchiv Wien.

Danes ohranjen le še del zidu

Vila je bila glede na arhivske dokumente, ki jih hranijo na enoti Geodetske uprave Šmarje pri Jelšah in sta jih v arhivskih zbirkah za N1 izbrskala in s tolmačenjem pomagala Nevenka Colnerič ter Drago Žnidarec, najverjetneje zgrajena okoli leta 1904, torej deset let, preden je postala last Berthe von Suttner. Od takrat namreč obstajajo najstarejši zapisi z vrisom te znamenite stavbe v kataster. V zapisih lastništva v arhivskih dokumentih se v tem obdobju pojavlja ime Maria Rösner.

prvi vris — Vris stavbe leta 1904 (vir: Geodetska pisarna Šmarje pri Jelšah)

Dokumenti kažejo, da je vila kasneje zamenjala več lastnikov, nato so bili po drugi svetovni vojni leta 1946 nacionalizirani vile in pripadajoča zemljišča, ki so prešli pod lastništvo FLR Jugoslavije, leta 1948 pa je to postalo skupno premoženje. Vila je nato leta 1953 prešla v last rodbine Žunkovič oziroma Ivana in Julijane Žunkovič. V desetletjih po drugi svetovni vojni vile skoraj niso vzdrževali, že med vojno pa so iz nje tudi izropali vso bogato opremo. Leta 1983 je posestvo z vilo od Žunkovičevih dedičev kupila Majda Jagodič, prek nje pa je nato lastništvo prešlo na družino Bajt, ki si ga lasti še danes.

foto: N1

Mesto, kjer je nekoč stala vila Berthe von Suttner (foto: N1)

foto: N1

Ostanki vile - obokana vrata (foto: N1)

Ostanki vile (foto: N1)

Kot so nam povedali sedanji lastniki, je bila vila ob nakupu v katastrofalnem stanju, z delno porušeno streho in uničena do prvega nadstropja. Ker obnova ni bila mogoča oziroma bi zahtevala nepredstavljiv finančni vložek, so vilo po nakupu porušili. Nekdanji gospodarski objekt s hlevom, ki je stal nekaj metrov stran od vile, so delno obnovili, delno pa dogradili z manjšim bivalnim objektom.

Sicer pa je na mestu vile, ki je stala nekaj metrov stran od gospodarskega objekta, danes le še travnik. Vse, kar je od vile ostalo, je manjši del zidu zadnjega dela vile, ki se skriva za trnatim grmovjem, vkopan v nekakšno stopničasto travnato teraso. Za gostim grmovjem je zid še vedno lepo viden kakor tudi kamnita obokana vrata, ki so verjetno vodila v klet vile.

Vila ni bila nikoli zavedena v register ali fototeko zavoda za kulturno dediščino. Skladno s tem o vili tudi ni zgodovinskih podatkov, so nam dejali na celjski enoti Zavoda za kulturno dediščino Slovenije.

Tonči Kamenšek/osebni arhiv

Veliko informacij o življenju nobelovke na njihovem posestvu pa sedanji lastniki nimajo, čeprav za ugledno osebo, ki je nekoč bivala v njihovi vili vedo. Prav tako povedo, da naj bi bila nekoč med Podplatom in vilo speljana tudi železnica, saj naj bi na posestvu bili tudi izviri mineralne vode. Iz teh naj bi vodo polnili in jo v zabojčkih po železnici pošiljali do Podplata, so nam dejali sedanji lastniki, ki pa se pri navajanju opirajo predvsem na ustno izročilo.

Tone Kamenšek iz Rogaške Slatine, ki je del svojega časa posvetil tudi raziskovanju zgodbe okoli življenja Berthe von Suttner v teh krajih, tega ustnega izročila ni mogel potrditi.

Pravi namreč, da neposrednih dokazov o polnilnici mineralne vode na tej lokaciji ni, “je bila pa polnilnica zagotovo v kraju Gabernik, kjer so mineralno vodo polnili še pred Rogaško Slatino. Imenovala se je Gaberniška slatina.” Tudi sicer meni, da so ljudje nekatera dejstva o Berthi von Suttner, Alfredu Nobelu in Sofiji Hess pomešali, kar nenazadnje kaže tudi kronologija.

Po objavi članka nam je pisala bralka Helena Krč, katere otroštvo je povezano z zgodbo Berthe von Suttner. Kot je zapisala, je bila njena stara mama Julijana Zorin, ko je baronica prihajala v vilo, njena spremljevalka ter ji predvsem z branjem in skupnimi sprehodi krajšala čas.

Helena Krč, ki živi nedaleč stran od posestva, trdi tudi, da drži, da je bila v vili tudi mineralna voda. “Na travniku 150 metrov pred vilo je še danes ostanek studenca, iz katerega so ruski ujetniki po ozkotirni železnici vagone kisle vode (mineralne vode, op. a.) vozili v Podplat. Mi smo kot otroci po kislo vodo hodili v klet vile.”∼ dodano 23. 7. 2023

Prav tako nam je pisal Bernard Šrajner, slovenski diplomat v Moskvi, ki je leta 2013, ko je kot diplomat avstrijske diplomacije delal na Irskem, sodeloval pri nastajanju filma o Berthi von Suttner. Ta je bil posnet ob 100. obletnici njene smrti.

“Vsaj po prvotnem scenariju istoimenskega avstrijskega filma, ki je bil pripravljen s strani proučevalcev Berthe von Suttner, je ta vilo kupila prav iz razloga, ker je bila do vile speljana tudi zdravilna voda. Bertha von Suttner je imela najprej eno od kožnih bolezni. Po ocenah nekaterih zdravnikov so bili to prvi znaki raka na želodcu. Zato ji je pomagala tudi voda v Rogaški Slatnini, ki še danes slovi po zdravilnem učinku v primeru bolezni na prebavilih,” je pojasnil Šrajner.∼ dodano 6. 11. 2023

Gaberniška slatina — Tonči Kamenšek/osebni arhiv

Ima pa Kamenšek še danes v spominu vilo, ko je ta bila še v zavidljivem stanju. Kot nam je namreč povedal, je mogočna zgradba nanj kot otroka naredila izjemen vtis. Arhitektura je namreč izstopala v krajini, v kateri je bila umeščena.

“Imela je lepe balkone z rezbarskim okrasjem, zraven je bil stolpič, čutila se je drugačna energija, čutilo se je, da je nekaj posebnega,” je pripovedoval Kamenšek, ki se sicer ne spomni natančno, kdo je ob njihovem obisku v vili živel, vendar je po vsej verjetnosti to bila družina Žunkovič.

Do danes so se v lokalnem okolju ohranila tudi nekatera zanimiva pričevanja. Bertha von Suttner, ki naj bi pogosto zahajala v cerkev v bližnjem Lembergu in se sčasoma tudi zbližala z nekaterimi domačini, naj bi nekoč, ko ji je sosednje dekle prineslo mleko, za katero ni zahtevalo plačila, v zahvalo podarila lepo dunajsko skodelico iz porcelana, polno sladkorja, ki je takrat veljal za redko dobrino. V Muzeju Rotovž v Lembergu to skodelico hranijo še danes.