Kako živeti kot človek v povsem razčlovečenem svetu?

Pred več kot desetletjem je v založništvu zavel nov veter, ko je svoja vrata odprla založba VigeVageKnjige (VVK). Specializirala se je za izdajanje stripov za otroke ter stripov za mladostnike in odrasle, tj. posebne literarne podvrste, ki se je je v angleščini oprijelo ime "graphic novels". Ker se jim je zdelo, da potrebujemo ustrezni slovenski izraz za ta stripovski podžanr, so skovali nov termin - risoroman, ki so ga podprli tudi na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, v vsem tem času pa se je njegova uporaba razširila tudi onkraj VVK.

Če so sprva izdajali le prevode risoromanov, so se zbirki kmalu pridružila tudi originalna dela slovenskih avtoric in avtorjev, konec lanskega leta pa so pri VigeVageKnjige izdali tudi slovensko izdajo risoromana Manuja Larceneta po kultnem romanu Cesta Pulitzerjevega nagrajenca Cormaca McCarthyja.

Priznani sodobni francoski stripovski klasik Larcenet se je pred leti lotil velikega projekta, ko je izvirni roman poustvaril v grafično dovršenem stripu oz. risoromanu, kot to žanrsko podvrsto imenujemo pri nas. Tako ne gre zgolj za stripovsko adaptacijo znamenitega romana, temveč za avtorsko interpretacijo Larceneta.

Čeprav njegova predelava vsebuje le posamezne odlomke z minimalnim dialogom, ki je pravo nasprotje izrazito slikovitega jezika izvirnika, mu je uspelo z monokromatskimi toni (po)ustvariti podobo uničenega sveta.

V dogajanje vstopimo in medias res, brez uvodne razlage ali dodatnih pojasnil, kaj je civilizacijo privedlo do stanja, v katerem je. Znajdemo se v postapokaliptičnem svetu, kjer je uničeno vse, ostala je le s plastjo prahu prekrita srhljiva pustinja, kup rjavečih razbitin in razpadajoča trupla, med katerimi skupaj z nakupovalnim vozičkom navigirata oče in sin, ki sta po nekdanji državni cesti v iskanju življenju prijetnejših razmer namenjena proti južni obali.

Črno-beli svet tu in tam prekinjajo barvni drobci nekega preteklega časa, pločevinka pijače, škatlica vžigalic in konzerva fižola, ki delujejo kot časovne kapsule in opomin, da je nekoč obstajal neki drugi čas. Čas, na katerega sin nima nobenega spomina.

"Ena in ena je tri"

Kot nam je pojasnila Katja Šaponjić, ena od ustanoviteljic založbe VigeVageKnjige, ki se je pod slovensko izdajo Ceste podpisala kot prevajalka, pri mojstrih Larcenetovega kalibra pogosto dobimo vtis, da bi lahko celotno pripoved nosile podobe same.

Risbe so tiste, ki pripovedujejo zgodbo in bralcu omogočijo, da se poglobi v intimne podrobnosti postapokaliptičnega sveta. Bralčev oziroma gledalčev pogled zadržijo na posameznih kadrih, ki pomagajo ustvariti podobo Zemlje, ki jo sam komajda še prepozna.

"Stripovsko adaptacijo McCarthyjevega dela si lahko brez težav predstavljamo v podobah brez besed, saj je pripovedna moč Larcenetove risbe močna kot besedilo samo. In vendar se je avtor odločil, da bo uporabil tudi pisno besedo," je pojasnila Šaponjić, ki je za nekatere prevode risoromanov iz francoščine v slovenščino prejela tudi Nodierovo nagrado, ki jo podeljuje Francoski inštitut v Sloveniji.

Kot je ob tem dodala, je zanimivo tudi to, da je avtor oblačke z besedilom dodal naknadno. Besedila je malo, a to, ki se je umestilo med temačne podobe, je skrbno izbrano. "Dialogi so zelo skopi, minimalistični, skoraj kot vbodi v sliko. In ravno kot takšni so zelo pomenljivi – vodijo naš pogled in določajo kontekst podobe, tako kot v drugo smer tudi podoba določa kontekst besedila," je pojasnila, ob tem pa dodala: "Pogosto rečem, da je pri stripih in risoromanih ena in ena tri, saj besedilo ni zgolj pojasnilo podobe, podoba pa ne zgolj ponazoritev besedila. Gre za organski preplet obojega."

Zaradi navidezne preprostosti in skoposti besedila, ki da sta lahko zelo varljivi, je bila pri prevajanju potrebna kar se da velika mera tankočutnosti. "Ker je besedilo ogolelo, sem morala paziti, da bi besedilo ne zvenelo plehko. Besedilo sem torej morala pozorno 'poslušati'," je pojasnila Šaponjić.

"Predvsem sem se želela izogniti površinskosti," je poudarila in dodala: "Pravi ton (vsaj upam, da res pravega) sem poskušala razbrati iz podobe, iz vzdušja vseh tistih sivin." In Larcenetov risoroman je res en velikih preplet temačnosti in grozljivih podob. Kot še pove prevajalka vseh Larcenetovih del v slovenščino, si tako pri prevodu ni pustila veliko svobode. "Bolj sem tipala za tančinami, nekako tako, kot je Larcenet raziskoval odtenke sive – dodal ji je na primer kanček rumene ali rožnate, tako da je s tem sugeriral modulacije vzdušja."

Količina besedila torej ni pogoj za njegovo sporočilno moč. "Če je besedila malo, to ne pomeni, da je manj pomembno ali da je sporočilno šibkejše od podobe. Treba je izostriti pogled in posluh za to, kako se med sabo prepletata beseda in slika," je še poudarila sogovornica.

Posebnež, ki dobro razume drugačnosti

Cesta ni prvo Larcenetovo delo, ki je izšlo v slovenskem jeziku. 2017 je založba VigeVageKnjige izdala družbeno kritični risoroman Brodeckovo poročilo, adaptacijo romana pisatelja in filmarja Philippa Claudela. Med leti 2020 in 2024 pa še tetralogijo Blast (Masa sala, Apokalipsa po sv. Jackyju, Samo piči in Upajmo, da se budisti motijo), ki velja za dovršeno avtorsko mojstrovino Larceneta, kjer skozi oči popolnega antijunaka naslika alegorijo sveta, v katerem živimo.

Pod vsemi prevodi je podpisana Šaponjić, ki jo tako povsem upravičeno lahko okličemo za poznavalko Larcenetovega ustvarjalnega opusa. Kot nam je pojasnila, je Larcenet velik ljubitelj temačne estetike.

"Na neki točki ni več upanja, upanje dejansko umre. To je nekaj absolutnega in strašnega – to je lepota teme," je navedla pisateljeve besede, ob tem pa poudarila, da se avtor znajde v temi in temačnosti, ki da sta mu zelo domači. "Slovenski bralci in bralke ga imajo s prevodi treh njegovih del priložnost spoznati takšnega. Ima pa Larcenet tudi bolj humoristična dela. Govorim seveda o črnem humorju in o samoironiji. Nazadnje si je veliko tega privoščil v seriji Skupinska terapija, v kateri navdih črpa iz lastnih izkušenj," je pojasnila.

Francoskemu stripovskemu velemojstru pa so poleg teme močno pri srcu tudi marginalci. "Tudi on je posebnež, tako da dobro razume drugačnost. Blast je zgodba o drugačnosti, o radikalni izbiri človeka, da izstopi iz konvencije. Glavni junak Polza to stori na lastno odločitev. V Cesti pa je izstop iz konvencije že samo stanje sveta – pravzaprav gre za propad konvencije, propad normalnosti, propad sveta, kakršnega vsaj zaenkrat še poznamo," pojasni. "Kako torej živeti kot človek v povsem razčlovečenem svetu? In zakaj sploh vztrajati?," so še vprašanja, ki se, tako Šaponjić, porajajo ob branju.

Prav ta vztrajnost pa je lastnost, ki je ključna tudi za lik očeta v Cesti. S sinom sta se namreč znašla v postapokaliptičnem svetu, ki nima več nobenega smisla. Svet, ki je ostal po propadu civilizacije, je namreč zreduciran na grozo in smrt, na strah in tišino. "On pa se kljub temu iz dneva v dan trudi ohranjati človečnost in sinu predati vrednote, ki v njunih danih okoliščinah nimajo nobenega smisla več," je pojasnila sogovornica.

Pri nas je potrebnega še veliko dela

Risoroman Cesta ni lahkotno branje, bralec oziroma gledalec si mora vzeti čas, da poskuša zaobjeti temo in svetlobo, ki veje iz nje. Kot opozarja Šaponjić, se bralci in bralke, ki sicer posegajo predvsem po leposlovju, soočajo tudi z izzivom, da pravzaprav ne znajo brati stripov in risoromanov, saj podobo dojemajo kot medij, ki je ločen od besedila oziroma ki besedilo zgolj ponazarja, ilustrira.

Kako pa je z risoromani pri nas? Gledamo nanje še vedno kot na manjvredno, podrejeno literarno zvrst? Kot pravi sogovornica, je na tem področju potrebnega še veliko dela.

"Žal za to literarno zvrst še vedno ni načrtovanega razvoja, stvari se dogajajo bolj sporadično. Sploh odrasla populacija ima še vedno predsodek, da stripi in risoromani niso zanje, da so bolj za mladino, ki ne bere rada; marsikdo jih ne zna brati. Mladi to zvrst sprejemajo z veliko bolj odprtimi rokami," je pojasnila. Ob tem pa izpostavila tudi trud, ki ga pri VigeVageKnjigah vlagajo v "normalizacijo" risoromana in stripa. "To zahteva nenehen angažma in veliko požrtvovalnosti. Izjemno smo torej veseli, da je bil 22. novembra lani razglašen prvi nacionalni dan stripa," je zaključila sogovornica.