Kip, ki je veljal za izgubljenega, na novo osvetljuje zgodnji opus Mirsada Begića

Galerist Franci Novak je po naključju v eni od zasebnih zbirk na Hrvaškem odkril kip Mirsada Begića, ki je veljal za izgubljenega. Celopostavni ženski akt v naravni velikosti iz leta 1976, izdelan iz mavca, je odkupil. Nato je bilo v dogovoru z umetnikom izdelanih devet odlitkov kipa in devet odlitkov torza, vsi v bronu.

Kot je na novinarski konferenci povedal Novak, je bil kip dokumentiran in omenjen v strokovni literaturi, a več desetletij ni bil dostopen javnosti ter je veljal za izgubljenega. Nekdo ga je nanj opozoril, zbiratelj, ki ga je imel v lasti, pa ga je bil pripravljen prodati. Kot je izpostavil, gre za prvi celopostavni akt v Begićevem opusu.

Kip je nastal v času umetnikovega akademskega formiranja, a že ob nastanku presega okvir študijskega dela. Izpostavil in pohvalil ga je Begićev profesor, kipar Zdenko Kalin, kar dodatno potrjuje njegovo izjemno kakovost in zgodnjo kiparsko zrelost, so zapisali v Galeriji Novak.

Didaktični primer, kako graditi kip

Umetnik je spomnil, da je bil na zagrebški likovni akademiji velik poudarek na kiparstvu. Ker Ljubljana, kjer je študiral na Akademiji za likovno umetnost, in Zagreb nista tako zelo oddaljena med seboj, je večkrat hodil poslušat tudi profesorje na zagrebško akademijo ter tudi na korekture.

Pričujoči akt je po njegovih besedah rezultat njegovega celotnega procesa učenja. Njegov profesor na ljubljanski likovni akademiji Kalin ga je označil kot didaktični primer, kako graditi kip, od temeljev navzgor, kar mu je tedaj veliko pomenilo.

Celopostavna figura iz mavca, pobarvanega s temno barvo, je visoka 163 centimetrov, kip je signiran na podstavku. Po Novakovih besedah so se, kot priznanje umetniku in vrhunskemu umetniškemu delu, odločili vliti omejeno število bronastih odlitkov - sedem celopostavnih aktov in dva avtorska izvoda celopostavnih aktov (EA - epreuve d'artiste) ter sedem torzov in dva avtorska izvoda torza.

Torzo figure še sugestivnejši kot izvorni kip

Prehod iz celopostavnega kipa v torzo je interpretiral umetnostni zgodovinar Milček Komelj. Kot je povedal, je umetnik sicer kip ustvarjal po modelu, a se je odločil, da ga naredi brez rok, pri čemer gre za naslon na antiko. Spomin na antiko je mogoče prepoznati tudi v krhkosti in poduhovljenosti figure, čeprav gre sicer za realistično upodobitev. Tudi kompozicija, pri kateri figura stoji v kontrapostu, teža je na eni nogi, druga pa pokrčena v kolenu, je značilna za antiko.

Begić se v tem delu kaže kot kipar, ki že ob koncu študija deluje kot klasično formiran umetnik, bližji antični harmoniji kot ekspresivno dramatični modernistični figuraliki 20. stoletja. Kipar prisluškuje resničnosti telesa in njegovemu dihu ter se nam že ob koncu študija predstavlja kot klasik, je v spremnem eseju zapisal Komelj.

Zato ne preseneča, da se je umetnik odločil, da se izdela tudi torzo figure. Slednji je po Komeljevih besedah še sugestivnejši kot izvorni kip. Spomnil je, da je bila večina antičnih kipov odkritih poškodovanih, z odlomljenimi glavami, rokami, nogami ali kot torzi. Kot je dodal, Begićev torzo nagovarja kakor antični torzi in potrjuje, da kiparska moč lahko prebiva v sami gmoti telesa, tudi brez obraza in okončin.