Restavratorke in restavratorji na restavratorskem centru v Ljubljani opravljajo plemenito delo ohranjanja in skrbi za dela iz zakladnice slovenske in tuje umetnosti. To skrb pa so včasih v roke vzeli tudi domači mojstri in "skrbne" gospodinje, ki so zbledele lesene kipe v cerkvah pobarvale kar same. V drugem delu reportaže iz restavratorskega centra tudi o tem, zakaj sušenje lesenih arheoloških najdb traja več let in zakaj je skrb za kipe pomembna tako z estetskega vidika kot tudi varnostnega.
Restavratorski center v Ljubljani je osrednja ustanova v državi, ki skrbi za ohranitev umetnin in njihov izgled. Prejšnji teden smo vam predstavili zanimive zgodbe in delo v delavnicah, kjer se ukvarjajo z restavriranjem slik in stenskih poslikav. Pot skozi center smo tokrat začeli na oddelku za les, kjer po besedah restavratorke Saše Dolinšek skrbijo za leseno polikromirano plastiko. V praksi to pomeni skrb za lesene kipe, reliefe in dele oltarjev iz cerkva, pa tudi druge lesene predmete iz muzejev. Premični kosi novo podobo dobijo v delavnicah, ko pa gre za nepremična dela, kot so na primer cerkveni oltarji, se restavratorji podajo na teren.
Tudi na oddelku za les se restavriranja lotijo z dobrim in natančnim pregledom ter raziskavo dela. Kot pove Dolinšek, se osredotočijo tudi na stanje in razmere v prostoru, kjer se umetnine nahajajo. “Najprej je treba odpraviti vse vzroke za propadanje, sicer nismo ničesar rešili,” doda restavratorka in kot primer postavi vlažne cerkve. Po raziskavi in odpravi škodljivih dejavnikov v prostoru se začne delo. Lesene umetnine pogosto napadejo razni lesni insekti, ki jih restavratorji zatrejo z zaplinjevanjem. “Dela, ki jih pripeljemo v restavratorski center, za nekaj tednov postavimo v komoro in jih zaplinjujemo. Tako insekte v lesu uničimo in preprečimo nadaljnje uničevanje lesa,” pojasni sogovornica.
Škodo, ki so jo insekti in trohnoba že povzročili, restavratorji rešijo tako, da les utrjujejo z umetno zmesjo. To je seveda mogoče le, če povzročena škoda ni prevelika. Saša Dolinšek nam pokaže najbolj poškodovane dele skulptur, ki so jih nadomestili s kopijami. “Les je tu kot spužva, nima več nobene trdnosti. Če bi ga utrjevali, bi na koncu bilo več plastike,” pojasni. Postopek utrjevanja razjedenih delov lesenih skulptur smo lahko videli v sosednji delavnici, kjer je študentka Eva Lucija utrjevala stebričke lesenega oltarja. Postopek lahko vidite v spodnjem posnetku.
Za lesene skulpture je problematična tudi vlaga, ki načne tudi kredno podlogo, s katero je prevlečena lesena skulptura. Ta kredna podlaga hkrati služi tudi kot podlaga za nanos pozlate ali barve. Restavratorji jo morajo očistiti in utrditi, nato pa lahko osvežijo in dopolnijo manjkajoče dele pozlate ali poslikave kipa, nam razloži restavratorka. Poleg vseh postopkov restavriranja in konzerviranja v centru izdelujejo tudi kopije umetniških del. Te bodo v cerkvah ali na drugih lokacijah nadomestile kip ali relief, original pa bo po restavriranju romal v muzej.
V škatli z brezupnimi primeri opazimo razpokan del lesene noge, ki jo skupaj držijo le vijaki in kovinske ploščice. Je to strokovni poseg restavratorjev? “Ne, to je pretekli poseg. Mogoče je neki domači mojster hotel ta del le za silo pritrditi nazaj,” odgovori Dolinšek, ki se je v karieri srečala že z veliko amaterskimi restavratorskimi posegi domačih mojstrov. Opiše nam primere, ko so se “restavriranja” cerkvenih oltarjev lotile kar gospodinje. “Kupile so barvo, običajno je to bil tessarol, in so kipe pobarvale. Malo z rdečo, malo z modro, dodale so morda malo bele barve in tako dobile rožnato in svetlo modro. Včasih imamo v cerkvah pravi Disneyland,” pove sogovornica. K sreči po njenih besedah danes tako ekstremnih primerov nimamo več.
V delavnici smo lahko videli tudi dokončno obnovljen kip Pietà iz koprske stolnice, ki je bil leta 2016 tarča vandalizma. Moški je s kladivom razbil stekleno pregrado in večkrat udaril po kipu ter huje poškodoval Marijin obraz. “Bila je zelo poškodovana in to ravno na delu obraza, ki ga je zelo težko dopolniti in ujeti vse poteze,” izpostavi Dolinšek. Fotografije Marijinega obraza pred obnovo, ki visijo na steni ob dokončanem kipu, kažejo, da so restavratorji globoke sledi kladiva odlično zakrili.
Obraz Marije iz koprske stolnice pred in po restavriranju (Foto: Egon Parteli/N1)
Z lesom se na restavratorskem centru ukvarja še en oddelek, in sicer oddelek za naravoslovne raziskave. Na oddelku, ki ga vodi dr. Katja Kavkler, konzervirajo mokre arheološke predmete. Kot pojasni vodja oddelka, so to predmeti, ki so se ohranili zato, ker so bili v vodi in jih mikroorganizmi niso uspeli razgraditi. “Ukvarjamo se predvsem z arheološkimi najdbami, ki so bile dolgo časa zakopane v barju, strugah rek ali jezer,” pove. Pretežno se ukvarjajo z lesenimi najdbami, občasno pa poskrbijo tudi za tekstilne najdbe.
Foto: Egon Parteli/N1
Srednjeveška skleda s koščicami češenj (Foto: Egon Parteli/N1)
dr. Katja Kavkler v delavnici (Foto: Egon Parteli/N1)
Foto: Egon Parteli/N1
Originalni kip vstalega Kristusa (desno) in kopija (levo)/ Foto: Egon Parteli/N1
Foto: Egon Parteli/N1
Foto: Egon Parteli/N1
Saša Dolinšek v ateljeju (Foto: Egon Parteli/N1)
Ker so bili predmeti dolgo časa v mokrem okolju, jih med konzerviranjem ves čas hranijo v vodi. Kot pravi vodja oddelka, predmete najprej površinsko očistijo in nato s pomočjo vode iz lesa izperejo soli in nečistoče. “V čisto vodo nato dodamo melaminsko smolo in lesene najdbe namočimo,” pojasni Kavkler. V takšni raztopini se trenutno namaka srednjeveška skleda s Ptuja, v kateri so našli koščice češenj. Šele po dolgotrajnem namakanju v melaminski smoli in vodi lahko predmete začnejo sušiti. Tudi to mora potekati zelo počasi, saj bi prehitro izhlapevanje vode privedlo do lomljenja in drobljenja lesa, pove Kavkler. Lesene predmete zato sušijo ovite v plastični foliji, takšno sušenje pa lahko traja več let. Ko so vsi postopki končani, gredo artefakti lahko v muzej.
Kakšno razliko naredijo takšni konservatorski postopki, nam Kavkler pokaže na primeru kola iz kolišča, ki so ga razrezali na več kosov in ga preparirali z različnimi snovmi. Vodja oddelka nam najprej pokaže dobro ohranjen suh del kola, na katerem lahko vidimo tudi kolobarje in letnice. Gre za kos, ki je bil deležen prej opisane metode. Dr. Kavkler nam nato pokaže del kola, ki ga niso preparirali. Pred nami je droben počrnel kos razžrtega lesa. “To je zelo jasen prikaz, zakaj se mi lotevamo svojega dela,” sklene.
Foto: Egon Parteli/N1
Restavratorji nas popeljejo v še eno delavnico, kjer delujejo sodelavci oddelka za kamen in štukaturo. Ukvarjajo se s kipi iz kovinskih zlitin, naravnega in umetnega kamna ter s štukaturami. Kot nam pove vodja oddelka mag. Nina Žbona, je najpogostejši poseg, ki ga kipi in skulpture potrebujejo, čiščenje in odstranjevanje ostankov korozije in nanosov iz zunanjega okolja, ki se naberejo na površini. A čiščenje ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. “Pomembno je, da se razišče in ugotovi, kaj je sekundarni produkt in sprememba na površini. Tako se odstrani le tisto, kar je škodljivo za spomenik,” pojasni Žbona.
Kot smo pisali že v članku izpred tedna dni, je za restavratorje pogost izziv tudi velikost dela, ki ga obnavljajo. Na oddelku za kamen in štukaturo se temu pridruži še teža kipov, ki jih prinašajo v delavnico. Vodja oddelka pri tem izpostavi pomembno delo tehnične ekipe, ki vse premike in demontaže skrbno načrtuje. “Treba je skrbeti za varnost spomenikov, ki so običajno že poškodovani in imajo več kritičnih točk, ki jih je treba zavarovati,” oriše Žbona. Spomeniki običajno stojijo tudi na zelo obiskanih lokacijah, na primer v središču mesta. Kot izpostavi sogovornica, je treba tako poskrbeti tudi za varnost ljudi, ki izvajajo posege, in za vse mimoidoče.
Marijin steber v Ljubljani (Foto: Charlie/Wikimedia)
Kip Marije z Marijinega stebratrga (Foto: Egon Parteli/N1)
Kip talke iz Begunj (Foto: Egon Parteli/N1)
Foto: Egon Parteli/N1
Foto: Egon Parteli/N1
Foto: Egon Parteli/N1
Foto: Egon Parteli/N1
Lep primer tega je kip device Marije z Marijinega stebra, ki je stal na Levstikovem trgu v Ljubljani. Kot pojasni Žbona, so leta 2019 želeli na stebru izvesti le monitoring in pripraviti program za prihodnje posege. “Izkazalo se je, da je zadeva tako nevarna, da je steber treba interventno demontirati,” pove in doda, da je obstajala nevarnost, da bi kip Marije lahko celo padel s skoraj 10 metrov visokega stebra. Na njem so poleg Marije stali še kipi štirih zavetnikov ljubljanskih cerkva, ki so bili v zelo kritičnem stanju. “Menim, da kipi svetnikov ob potresu v Zagrebu leta 2020 ne bi ostali na stebru,” še pove Žbona.
Med večjimi skulpturami, ki jih imajo trenutno v njihovi delavnici, sta tudi kipa izpred vhoda v vladno palačo in kip Alojza Gangla, ki stoji na strehi ljubljanske opere. Kot pove Žbona, so to originalna dela, ki so jih na lokaciji zamenjali s kopijami. Sedaj stojijo na pokriti terasi restavratorskega centra. “Izvirna dela pogosto ostajajo v depojih in niso več razstavljena. Za te originale se iščejo še rešitve,” pojasni. Ni pa vedno tako. Sogovornica tako izpostavi primer SNG Maribor, ki je restavrirane originalne skulpture razstavilo v prostorih gledališča.
“Ne vem, če se spomnim, katera je bila zadnja naprava, ki smo jo pridobili”
Nad vsemi oddelki, ki skrbijo za lepoto in ohranjanje dediščine, bdi vodja restavratorskega centra mag. Martina Lesar Kikelj. Ker je v stalni navezi s sodelavci, ima dober vpogled, kako za umetnine pri nas skrbijo njihovi lastniki. “Pretok informacij z njimi obstaja, bi si pa tega želeli še več,” odgovori vodja in doda, da je vse skupaj predvsem odvisno od dovzetnosti lastnikov za to. “Nekateri so zelo zagnani, večina pa ne,” pove Lesar Kikelj. Na centru se sicer pripravljajo, da bodo za lastnike umetnin organizirali predavanja preventivne konzervacije, na katerih bi lastnikom podali ključne informacije o ravnanju z umetninami.
Kako pa se sploh odločijo, katera dela bodo restavrirali? Kot pravi vodja centra, je umetnin, ki bi si zaslužile obravnave, veliko. “Za ministrstvo za kulturo vsako leto pregledamo in posodobimo petletni program, ki je podlaga za prednostno obravnavo spomenikov,” razloži Lesar Kikelj. Za nenapovedane nujne posege imajo poseben interventni sklop. Pri izbiri jim pomagajo tudi sodelavci z območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki poznajo svoje območje. “Seveda pa tudi naši restavratorji najbolje vedo, kateri spomeniki so najbolj potrebni konservatorsko-restavratorskih posegov,” še pove vodja centra.
Ker je dela precej, bi si Lesar Kikelj želela tudi kakšnega sodelavca več, restavratorjem pa bi prav prišla tudi posodobitev opreme. Denarja za večje investicije je v zadnjem času vedno manj. “Center je bil pred leti dobro opremljen, zdaj pa se nam zdi, da nam opreme kar primanjkuje. Ne vem, če se spomnim, katera je bila zadnja naprava, ki smo jo pridobili,” pove vodja centra, ki bi si želela tudi dodatnih depojskih prostorov. Lastniki namreč pogosto prosijo za izdelavo kopije, originalna dela iz zakladnice slovenske umetnosti pa morajo biti pospravljena na primernem mestu.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje