Legendarna hrvaška novinarka in pisateljica Vedrana Rudan je objavila novo kolumno, v kateri je spregovorila o tem, kako ji je bolezen spremenila pogled na življenje in porušila njeno tezo, da dobrih ljudi ni. Kolumna je čudovita in ganljiva hvalnica zdravstvenemu osebju.
Maja lani je Vedrana Rudan, legendarna hrvaška novinarka in provokativna pisateljica, sporočila, da je zbolela za rakom.
Še vedno piše kolumne, v zadnji, ki so jo delili vsi večji hrvaški mediji, pa je spregovorila o tem, kako ji je bolezen spremenila pogled na življenje in na ljudi.
“Kako je, ko spoznaš svojo smrtnost, da ti bije zadnja ura, da imaš posebno redkega raka, ki ne prizanese nikomur?” je zapisala. “Eden od prvih korakov je vstop v onkološko ambulanto reškega kliničnega centra. Ljudje, ki sem jih tam srečala, so uničili mojo tezo, da dobrih ljudi ni. Toliko empatije, ljubezni, nasmehov, nežnosti. Govorim o mladih, ki tam delajo. Tega nisem videla še nikoli v življenju in to spoznanje mi briše strah pred smrtjo. Vse življenje sem mislila, da je težko najti dobrega človeka, zdaj vem, da so, da so blizu nas. Ne, ne, ne, do mene niso takšni, ker sem Nekdo, vem, da nisem Nekdo. Do vseh bolnikov so enaki.”
Nadaljevala je s svojo izkušnjo med kemoterapijo. “Bolniki imajo pogosto skrite žile, žile, ki so utrujene od zbadanja in bežijo pred iglo. Takrat do njih pristopi sestra, po njih treplja in pravi: ‘Pokaži se, gremo, daj no, ne bom te več tepla’. Žila se preda, igla spolzi noter, tekočina začne teči. Tekočina, ki bo marsikoga vrnila v življenje,” opiše težek proces zdravljenja.
Vedrana Rudan zapiše, da na onkološki kliniki vsi dobijo tudi kosilo. “Ne vem, če sem že kdaj s takšnim užitkom pojedla sendvič in popila kefir kot med zadnjo kemoterapijo. Ljudje se menjavajo, fantje in dekleta se smejijo, brez naglice in živčnosti nas potiskajo v življenje.”
“Šla sem skozi pekel, ne prva ne zadnja, in končala na onkologiji. Infuzije, ogromne količine zdravil, hudo bolni okoli mene. Medicinske sestre, čistilke, zdravniki, ki dobesedno padajo, ker je ritem ubijalski. Pomisliš, koliko se je pisalo o Berošu (nekdanjemu zdravstvenemu ministru Viliju Berošu, op. a.), še enem v nizu hrvaških kriminalcev. A o teh herojih in herojkah nihče niti besede.”
V kolumni je opozorila, da na onkologijo ne prihajajo televizijske ekipe, ne prihajajo novinarji, ki bi pokazali, kako dobra je hrana, kolikokrat bolniku zamenjajo posteljnino, kako se nihče ne pritožuje nad plačo, statusom, šefi, službo … “Normalen človek tega ne bi zdržal niti eno uro. Nekatere sestre tam delajo že trideset let. Z nasmehom, urejene, naličene. Tolažijo te, opogumljajo. Na rano bi lahko namesto kreme položili zdravnike in zdravnice,” nadaljuje hvalo na račun osebja.
“Hvala, dobri ljudje, spremenili ste me”
“Na perverzen način sem vesela, da imam raka. Srečanje z vsemi temi ljudmi mi je povrnilo vero v življenje. Ravno zdaj, ko ga izgubljam. Zame in za mojo dušo bolje pozno kot nikoli,” je zapisala novinarka in pisateljica v pretresljivem zapisu.
“No, to sem morala napisati vam zdravim ljudem, ki imate tisoč problemov, gledate volitve, mislite, da so vaša življenja zapravljena in da je svet dolina solz. Mogoče je, dokler si zdrav. Ko pa si na smrt bolan, obkrožen z dobrimi ljudmi, okoli tebe zasijejo svetle barve, srce je polno, in na neki način se zaveš, da si morda tudi ti dober, ko pa je toliko dobrim ljudem mar zate. Hvala, dobri ljudje, spremenili ste me,” je zaključila kolumno.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje