Leopold I. vošči Dobro jütro: Če mi imaš kaj povedati, povej. Kaj lahko izgubiš?

Jan Gregorc/N1

Raper iz Gornje Radgone, Leopold I, je letos izdal svoj prvi album Dobro jütro, z nezgrešljivim "umlautom", ki ga ne gre spregledati niti med pogovorom. Debata v mariborski Gramofonoteki je tekla o jeziku, o slovenskih narečjih, ki nas bogatijo in jih lahko razumemo, če to le želimo, o manjših, ruralnih krajih, kjer je Leopold I. vedno toplo sprejet, pa tudi o minljivosti in o terapiji, ki mu jo zagotavlja rap. Michael Leopold, ki mi že pred začetkom intervjuja reče, naj se kar tikava, nima dlake na jeziku niti, ko pride do politike, ki je sovražna in nestrpna.

Tvoje pravo ime je, si mi rekel pred začetkom pogovora, Michael s c, pišeš se Leopold. Si si torej rekel, da bo tvoje umetniško ime preprosto tvoj priimek, potem pa si zraven dodal še prvi (I.)?

Dejansko čisto tako. Bila je marketinška poteza (smeh). Prej sem bil Majki, ustvarjal sem pod umetniškim imenom Majki di Majk, ampak sem rekel, da si bom ustvaril alter ego. Uporabil sem svoj priimek – če je bilo prej umetniško ime izpeljava iz mojega imena, je zdaj iz priimka. Zdelo se mi je, da bo Leopold I. redek zadetek, v hip hopu mogoče ne obstaja, pa tudi se mi zdi, da si ga človek zapomni. Kakšen raper si da ime Leopold? Kaj jaz vem, “royalty”, ne.

V tvojih komadih ne moremo mimo narečja, ki ga uporabljaš. Tudi v opisu na Instagramu imaš zapisano – Gornja Radgona. Od kod izhaja ta navezanost na lokalno okolje? Misliš, da je bolj značilna za “ruralce”?

Res sem zelo navezan na to svojo Gornjo Radgono, na območje zraven Mure. Tam sem odraščal, rad se vračam nazaj. Pomembna mi je naša skupnost, že od malega sem vedno skakal okrog med bloki in na skate parku, ki smo ga lastnoročno gradili. Jaz sem bil takrat sicer star 14 let, ampak sem vseeno pomagal. Kasneje smo prevzeli športno društvo X-Klub in začeli z organizacijo skejterskih tekmovanj, ki sem jih tudi povezoval in komentiral. Vedno sem rad šel pogledat na koncerte in dogodke, pomagati … Radgona je moja družina in skupnost, ki mi je pri srcu, zdaj pa mi dajejo to nazaj. Najlepši koncerti so vedno tam, domača publika ti pokaže, da te ima res rada.

Prej, ko sem rapal in še nisem uporabljal narečja – potreboval sem nekaj časa, da sem preklopil – sem nastopal po celi Sloveniji, v Radgoni pa niso vedeli, da rapam. No, mogoče so vedeli, niso pa poznali komadov. Pri nas je vedno bila močna tudi rokerska, metalska, predvsem pa pankerska scena, in jaz sem s tem odraščal. To je takšna skupnost, v kateri velja “DIY (naredi sam), skupaj zmoremo”. In iz tega jaz izhajam – stopimo skupaj, držimo skupaj in sodelujmo. To se pozna na mojem ustvarjanju, na moji vsebini.

Težko rečem, ali me ruralna okolja boljše sprejemajo ali ne. Mogoče je res v kakšnem manjšem kraju, kjer nastopam, čutiti nekaj … Kako pravijo, pes pesa pozna. Čutimo to povezanost, mogoče gre za mentaliteto malih krajev, v katerih vsak vsakega pozna. Mogoče se res s to publiko bolje “zaštekam”. A tudi v Ljubljani so me odkrito dobro sprejeli. Je pa res, da je tam veliko prišlekov, ki so prišli bodisi študirat bodisi delat, mogoče pa so to tisti ljudje, ki me potiskajo naprej.

Moje ustvarjanje ne sodi v ta hipsterski mainstream, Matjaž Ambrožič (glasbeni kritik, op. a.) je v recenziji mojega albuma celo zapisal, da pišem tako, kot potekajo gostilniške debate. Hipsterska scena mogoče ne razume, kaj hočem delati. V bistvu želim ustvarjati kot slovenski kantavtorji, izhajati iz lokalnega, malomeščanskega okolja, in ga odslikati v svojih komadih.

Torej si potreboval nekaj časa, da si prišel do stopnje, ko ti je postalo udobno ustvarjati v narečju. Kaj te je prej ustavljalo?

Verjetno samozavest. In pomanjkanje zavedanja, kakšen pomen imajo narečja. V našem okolju (Pomurju) je prisoten manjvrednostni kompleks, ko pride do jezika. Ljudje gredo v srednjo šolo ali na fakulteto v Maribor oziroma v Ljubljano in se začnejo jezikovno prilagajati. Tudi sam sem naletel na to, ko sem šel v Maribor v srednjo šolo in začel ‘gučati’, pa sem na vsak stavek dobil “kaj je to, kaj je ono”. Avtomatsko se začneš prilagajati.

Tudi v medijih ne slišiš naše govorice. Slišiš mariborski naglas, ljubljanščino ves čas, mi pa nismo tako zastopani. Mislim pa, da je ta kompleks popolnoma odveč. Jaz vidim v narečjih dodano vrednost in nekaj pozitivnega. Vsak, ki te želi razumeti, če ti zares prisluhne, če ti je pripravljen prisluhniti, te bo tudi razumel.

Vedno mi je bilo škoda, da se narečje izgublja, ampak nisem bil dovolj samozavesten in pogumen, da bi šel v to. Ko pa sem posnel prvi komad v radgonščini, sem videl, da je to to. To je tista pristnost, ki mi je manjkala, saj sem pred tem pri vseh komadih čutil, da ne funkcionirajo, pa nisem vedel, zakaj točno. Teksta, tudi če je bil dobro napisan, nisem čutil na tak način, kot zdaj čutim komade, ki jih delam. Tudi če ustvarjaš v tujem jeziku, ti to da neko distanco do izdelka. Če bi jaz rapal v nemščini ali angleščini, ne bi mogel glasbe čutiti na tak način.

Sam si omenil ustvarjanje v tujem jeziku. Študiral si nemščino, prevajalstvo. Od kod ljubezen do nemščine?

Bil sem na medjezikovnem študiju nemščine in angleščine, potem pa sem šel na prevajanje in tolmačenje nemščine. Moj odnos do nemščine pa je verjetno povezan s tem, da velik del družine dela v Avstriji, pa tudi živijo tam, v Innsbrucku. Ko sem bil majhen, sem dostikrat šel s fotrom v službo, mu pomagati (nasmeh). Tam sem začel spoznavati jezik, doma smo tudi gledali nemško televizijo. Že zelo zgodaj mi je postala kot materni jezik.

Ko sem šel študirat, sem šel v bistvu najprej na umetnostno zgodovino. Takrat se še nisem ukvarjal z literaturo, nisem dosti bral, nisem bil aktivno vpleten v jezik … Po prvem semestru na prevajanju sem ugotovil, da me to res zanima, še bolj, ko sem ugotovil, da ne gre samo za jezik, saj se dosti ukvarjaš tudi s kulturo. Takrat me je vsrkalo.

Izpostavim lahko Premudo, hrvaški otok, kjer prirejajo delavnice za prevajalce. Tja gre v organizaciji graške univerze osem Slovencev in osem Avstrijcev, prevajaš pa leposlovje. Tam sem vzljubil leposlovna dela, začela me je zanimati poezija … Začel sem brati in prevajati, obdal sem se z jezikom na vseh nivojih. Sredi študija se mi je vse poklopilo, od muzike do prevajanja in pisanja.

Pred tem sem hodil na elektro-računalniško srednjo šolo, takrat mi je bilo zanimivo programiranje. Spoznal sem se s programskim jezikom in ugotovil, da je jezik lahko zelo logičen, da deluje na podoben način.

Pa si kdaj tudi ustvarjal v nemščini?

Z Emkejem sva dejansko napisala tudi en komad v nemščini in ga posnela, ampak ga nisva izdala. Kot sem rekel, neka distanca je. Ne izključujem ustvarjanja v nemščini, ampak meni je v prvi vrsti hip hop osebno izražanje in na prvo mesto dajem nagovarjanje ljudi v svoji okolici, v svojem kulturnem prostoru.

Imaš redno službo, ki ni glasba. Tudi sam na albumu poveš, da si hodil na šiht, potem v studio, tekste si pisal ponoči, čez vikend si prevajal, ob petkih pa hodil na proteste (pesem Dobro jütro, op. a.) Kako je videti še ena kariera ob osemurnem delovniku?

Preden smo z Vidom (Turico, producentom, op. a.) začeli delati na albumu, mi ni bilo res jasno, kaj bo to pomenilo. Saj sem vedno ustvarjal in hodil v studio, ampak to mi je bilo kot neko sproščanje. Ko pa smo začeli delati album, je ta verz postal čista resnica. S šihtom sem bil fertik ob štirih in šel direkt v studio, si naročil nekaj hrane in jedel med snemanji. Bilo je kar naporno, a ko si v pogonu, ko delaš in ustvarjaš, se odklopiš in ni težko. Vsake toliko opaziš, da si res brez energije in da glavo komaj še držiš pokonci, ampak treba je bilo stisniti. Veliko ljudi je bilo takrat ob meni, spodbujali so me, ko sem pomislil, da se mi s tem ne da več ukvarjati.

A to je bil še sladek del. Urejanje papirjev, pisanje računov, dogovarjanje za intervjuje in koncerte, teženje ljudem, naj opravijo svoje delo – “gušiš” za dizajn, za CD-je, za “merch”, ki ga je treba narediti … En kup dela, o katerem prej sploh nisem razmišljal. A to je bila moja zavestna odločitev, lahko bi posnel album, ga izdal, in to bi bilo to. Ker pa sem toliko denarja in časa vložil v projekt, sem rekel, da si želim nekaj dobiti tudi nazaj. Na koncu je vredno, to me izpopolnjuje. Ni mi zares težko. Ni pa še takega dohodka, da bi “skenslal” službo in bil v tem 100-odstotno.

Od ideje do izdaje albuma je torej preteklo koliko časa?

Od trenutka, ko sva se z Vidom dogovorila, da bova album naredila, pa do trenutka, ko sva ga izdala, je minilo malo manj kot dve leti. Komadi pa so nastali že prej, vsaj besedila, razen uvoda in komada Fküp so vsi stari že vsaj šest, sedem let. Nikoli nisem razmišljal, da jih bom povezal v eno celoto, kar se tudi opazi pri raznolikosti albuma. Komadi so z vseh vetrov, tako glasbeno kot vsebinsko, ni jasnega koncepta.

Če pri komadih začneva s trenutnim hitom, ki se vrti na radiu, Kinderšpil. Kdo so ti kinderšpil otroci? So to “špilferderberji”, ki jih najdemo v vsakem življenjskem obdobju, ali si ta komad pisal iz čisto drugačnih vzgibov?

Ideja v osnovi ni moja, vzel sem jo iz nemških otroških šal oziroma izštevank. Alle Kinder dies und das, außer … Torej vsi otroci to in to, razen nekdo. To so uglasbili že v komadu Alle Kinder (Moop Mama ft. Jan Delay), vzel sem njihovo formo in jih tudi kontaktiral, oni so se strinjali.

Ko sem v času študija to napisal, nisem imel v mislih specifičnih ljudi, bilo mi je samo zabavno. V glavi nisem imel agende, bilo je res hecanje. Se pa pozna zeitgeist, omenjam na primer to laktozno intoleranco, o kateri se je začelo govoriti šele v zadnjih letih, pa bio prehrano … Malo udriham tudi po desničarjih, gre za odraz časa in politične realnosti v Sloveniji. A poanta komada je bil hec, smeh, vic, “zajebancija”, nagajivost.

Pa veš, da je ta pesem zdaj zelo popularna med otroki?

Nisem še opazil. Me pa veseli, vsak poslušalec me veseli. Glasbe ne delam zase, temveč zato, da jo bo nekdo poslušal. Ne bi se rad doma zapiral s svojimi komadi. Veseli me, še posebej, če mladina to pobere. Mislim, da je to odraz tega, da je bila fora sprejeta tako, kot smo si jo zamislili.

Fsi Twitteraši so svobodni.
Razen kletni, oni so na ketni.
Leopold I. - Twitteršpil
— Božo Simonič (@Bodem43) July 27, 2022

Mogoče mi je bolj kot sporočilnost tega komada pomembno, da se je prenesla forma. Nočem se primerjati ali biti pretenciozen, ampak tako kot je France Prešeren vzel formo sonetov, ki so do tedaj obstajali samo v tujih jezikih, on pa je bil prvi, ki je to napisal v slovenščini … Podobno sem poskušal narediti jaz. Ta kulturna adaptacija je meni pomembna.

Rekel si, da se tikava. Pesem Povej govori o minljivosti, carpe diem, povej, kaj ti leži na duši, že jutri te lahko ni več. Kdaj si se začel zavedati svoje minljivosti, si že od nekdaj takšen, da živiš v tem trenutku in vse, kar ti leži na duši, poveš takoj? Ali pa to sporočaš skozi glasbo naknadno?

Zagotovo so stvari, ki jih v svojem življenju obžalujem. In besede, ki niso bile izrečene. Najtežje mi je govorjenje o čustvih, kar je zanimivo, ker se med rapom ukvarjam s tem. To je moja cona udobja. Mogoče premalokrat – zdaj se učim – svojim bližnjim, ljudem, ki jih imam rad, to povem. Imam različne načine, kako to pokazati, ne znam pa verbalizirati. Komad Povej je še najbolj samoterapevtski. Kot pravi Klemen Klemen, rap je terapija. Pisal sem ga v osebno težkem obdobju, ko sem imel težave z depresijo in napade tesnobe, premleval sem vse, kar se mi je v življenju dogajalo. In to sem zlil v komad.

“Če mi imaš kaj povedati, povej”, je po eni strani apel vsem, ki to poslušajo, po drugi pa samega sebe opominjam, da moraš povedati stvari, ki jih imaš za povedati. Kaj imaš za izgubiti? Vsi smo tu zelo kratek čas, za nami je velika vrzel pred rojstvom, ki se je ne spomnimo, to pa nas čaka tudi po smrti. Uživajmo in živimo skupaj, preden vse mine.

Pri svojih besedilih se ne izogibaš politiki. Ni te strah povedati, kaj si misliš, ne le v komadu Nesen. To pesem je desni politični pol sprva narobe razumel, kajne?

Nekdo je izjavil, da je to “ful dober komad” in dodal, da je malo hecno napisano tam, ko rečem, da Mussolini ni bil fašist, da sem ga tam malo polomil. Okej, bravo, vsaka čast, stari, malo si narobe interpretiral komad, ampak če ti je všeč, ga poslušaj. Je pa zaskrbljujoče, da nekdo to posluša in si dejansko misli: “Tako je!” O tem pišem, da postavim zrcalo in se o tem govori. Mogoče kdo ugotovi, kako je to absurdno, pri tem mislim sovražni govor in nestrpnost do manjšin, do drugače mislečih.

Absurden mi je tudi paradoks, ki to ni – da nekoga, ki nasprotuje določenim idejam skrajne desnice, označijo za istega. “Ti bi pa nas rad odstranil!” Ampak ni tako. Proti nestrpnosti moraš nastopiti – če ji popustimo, potem v javnem prostoru dajemo prostor nestrpnežem. Za sovražnost in širjenje nestrpnosti proti nekim skupinam ne smemo dopuščati prostora. Ko pride do hujskanja, je zgodba zaključena. Tu sem jaz zelo radikalen, jaz bi takšnim ljudem vzel besedo.

Naj še nekaj dodam. Nočem biti sovražno nastrojen proti nekomu, ki voli desno. Briga me, koga kdo voli, dokler je dober človek in nima slabih namenov, ne nastopa sovražno. Imam prijatelje, ki so desničarji in se dobro razumemo. Ko pa pride do pljuvanja po nekih skupinah, ki se ne morejo braniti, je ’fertik’. S tako osebo ne morem biti prijatelj. Vsakič se naježim, ko nekdo reče, da so vsi politiki isti. Ker niso. Mogoče se bom še kdaj udaril po glavi, ampak skrajna desnica je res nevarna, kar se sovražnosti tiče.

Kaj pa pesem Edino? Smo si vedno bolj podobni, vsi v planinah, vsi zdravi, vsi na “Instagrami”?

(smeh) To, da smo vsi zdravi in v planinah, ni slabo. Mislim, da je to odraščanje. Ta komad sem začel pisati, ko sem proti koncu študija začel opažati, da si ljudje začnejo ustvarjati družine, kar je naravno in okej. Jaz sicer o vsem tem govorim v ironičnem tonu, ampak jaz sem postal isti. Na neki točki sem začel paziti na to, kaj jem. Čeprav … ajde (ob tem sogovornik v smehu pokaže na svoje telo). Tudi sam sem se zaposlil, hodim delat na osemurni šiht. Ne ravno v srajci, no. Služim si vsakodnevni kruh kot večina drugih.

Jan Gregorc/N1

V prvi vrsti je Edino zgodba o odraščanju in spremembah, ki se ob tem zgodijo. Včasih smo bili neprestano na skejtparku, danes pa me je malo strah iti tja, saj sem si nazadnje zlomil zapestje (smeh). Grem rajši teč, na kolo ali na Pohorje, in je to moja rekreacija. Druga kitica pa se malo bolj ukvarja s tem, kako smo se kot družba spremenili, kakšna pričakovanja smo imeli in kakšna je realnost, vsaj v mojih očeh.

Od pričakovanj družbe na pesem Pleše po svoje. Ali gre pri tem za neko predstavo o dekletu, ženski, ki živi po svoje?

Ni nujno ženska. No, v tem komadu definitivno ženska pleše po svoje. Ampak s tem se lahko marsikdo poistoveti, v tem je tudi dosti mene. Pleše po svoje sem napisal, ko sem bil na izmenjavi v Srbiji in sem malo več potoval, spoznaval ljudi, imel kakšno romanco … V spomin so se mi vtisnile ženske, ki so takrat študirale in odsevale to svobodo. To sem poskušal ujeti, ta trenutek, kot umetnost po navadi počne. Poskuša ujeti trenutek.

Mogoče je to odsev mlade, liberalne ženske, ki v mislih nima nič drugega kot to, da živi svoje življenje in se požvižga na ostalo. Mogoče je to “kontra” reakcija neki restriktivni vzgoji. Dostikrat se zgodi, da se ljudje, ki jih imajo na kratkem, zdivjajo, ko so enkrat na svojem. To je nekaj naravnega. Daleč od tega, da bi jaz idealiziral tak način življenja, gre pa za neko obdobje. Ni pa hkrati nič slabega tako živeti. Zakaj bi se morali vsi držati ustaljenih vzorcev, iti študirat, takoj v službo, potem imeti otroke, kredit … “Kamot”, če ti ustreza, ni pa to edini način.

Na albumu je kar nekaj sodelovanj. Si imel v glavi sanjsko sodelovanje, ki si si ga želel, in se je uresničilo?

Sanjsko se sliši malo hecno, ampak ja. Eyeceeou in Mito sta mi bila vedno dva raperja, po katerih sem se vedno zgledoval in ju poslušal. Isto bi lahko rekel za Mrigota, za Mirkota, za Emkeja … To so bili ljudje, ki sem jih poslušal, ko sem bil mlajši, jih še vedno poslušam. Za komad Nesen sem si želel še N’Toka, kar žal ni uspelo. Sodelovanja so se zgodila tako, da sem jih povabil zraven, vsaj na videz smo se poznali, če ne drugače. V prvi vrsti pa sem bil od vsakega izmed njih fan, všeč mi je bil njihov način razmišljanja.

Načrti za naprej? Trenutno ustvarjaš že za nov album ali se posvečaš predvsem promociji tega?

Zaenkrat še bolj delam na tem, da bi ustvarili celostno podobo za Leopolda I. Komadi pa nastajajo ves čas, to mi ne da miru. Nimam pa še veliko pripravljenega. Na eni točki, ko se bodo stvari malo umirile … Že razmišljam o prihodnjih projektih. Par stvari bomo še izdali, so pripravljene, nove stvari pa zagotovo bodo, saj si ne morem pomagati, da ne bi pisal.

Kateri komad pa bi priporočil nekomu, ki albuma še ne pozna? Sploh lahko izbereš enega, ki povzame celoten album?

Težko. Mogoče Wabi-sabi (feat. Amaya), ker je malo filozofiranja, malo kritiziranja, malo življenjskih modrosti … Ampak če bi moral izbrati rdečo nit tega albuma, bi to bila pozitiva. Preden sem se lotil ustvarjanja, sem čutil pomanjkanje pozitive v slovenskem hip hopu, ki ni klišejska, napravljena. Tisto pristno sporočilo, “imejmo se dobro, sodelujmo, živimo svobodno”. Te vrednote so rdeča nit albuma, mislim, da to odsevajo vsi komadi.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.