"Ljudje spet želimo delati nekaj s svojimi rokami"

Jerico poživi, ko gre tkat. Jernej ustvarja z lesom. Janko plete. Vsem, ki smo jih srečali na Slovenskem rokodelskem festivalu, je skupno, da jih delo z rokami osrečuje.

Le nekaj metrov za vhodom v park Brdo pri Kranju, kjer je v nedeljo potekal Slovenski rokodelski festival, nam je pogled ukradla prisrčna gospa, ki je z nogo počasi udarjala ob pedal kolovrata in klepetala z mimoidočimi. Starši so ji za deseti rojstni dan podarili prvi kolovrat, pripoveduje Jerica Krošelj, in od takrat je to njena ljubezen. Predvsem odkar je upokojena. “Poživi me, srečna sem, ko grem tkat,” pove z nasmehom na obrazu.

Od trenutka, ko laneno seme položiš v zemljo, pa do klopčiča niti, je dolga pot, pove. Mnogi zaradi tega odnehajo, sama pa še vedno vsako leto na začetku aprila poseje lan, iz katerega na koncu splete lanene prte, nogavice in druge izdelke.

Sprehod nadaljujemo po ozelenelem parku, ki je tokrat še posebej živahen. Družbo nam delajo otroci, mladostniki, tisti srednjih let in starejši. Prav vsi radovedno pogledujemo na eno in drugo stran sprehajalne poti, kjer se predstavlja 60 rokodelcev iz Slovenije. Otroci se ustavijo v senci pod drevesnimi krošnjami, kjer z lutkami pripovedujejo pravljice, spoznavajo stare ljudske igre, izdelujejo igrače in se nasmejano podijo okoli dreves.

Preja, tkalstvo, lončarstvo, keramičarstvo, slamnikarstvo, mizarstvo, medičarstvo, umetnostno kovaštvo.

Slovenija ima bogato kulturno dediščino in “res je zelo lepa”, pravi Jernej Kosmač, rokodelec iz Tržiča. V domači delavnici, kjer ustvarja z lesom, mu družbo delata tudi sin in vnuk. Sam je decembra lani v Tržiču prejel najvišje občinsko priznanje, na kar je “zelo ponosen”. Pa ne zato, da bi se hvalil, ampak ga veseli dejstvo, da so ljudje spoznali, da sta tudi rokodelstvo in kulturna dediščina pomembna za razvoj kraja. “Ne samo šport,” šaljivo pristavi sin. “Tako kot sta beseda in govor pomembna za ohranjanje kulturne dediščine, so pomembni tudi rokodelski izdelki,” je prepričan Jernej Kosmač, saj se v njih zrcalijo kulturne značilnosti slovenskega naroda.

Na njihovi stojnici opazimo vrsto zanimivih lesenih izdelkov, v oči pa nam najprej padejo lesene družabne igre, za katere je “specializiran” najstarejši član družine. Na mizi ležijo številne ljudske igre, ki jih Kosmač “izbrusi” po svoje. Všeč mu je, da je treba prav pri vseh igricah misliti, zato niso primerne le za otroke, pač pa tudi za odrasle.

“Pogrešamo mlajše članice,” ne skrivajo želje članice Kulturnega društva Fran Maselj Podlimbarski, ki pletejo slamnate kite za slamnike. Janko Marinč, ljubiteljski pletar, ki je po poklicu učitelj, je optimističen. Meni, da se vse več ljudi vrača k rokodelstvu. “Zdi se mi, da si ljudje spet želimo delati nekaj z rokami.”

Tudi Aljaž Vidrajz, ki se ukvarja z mozaikom, se strinja z Marinčem, da ljudje iščemo stik sami s sabo in svojim telesom, sploh skozi rokodelske dejavnosti. Več v videu na vrhu članka!