Menu Item
V sklopu Festivala slovenskega filma je potekala okrogla miza o literaturi in filmskih adaptacijah. Beseda je tekla o zgodovini slovenskega filma, potentnosti sodobne literature za prelitje na film in dopuščanju avtonomnosti umetniških smeri.
Matevž Rudolf, avtor knjige Ko beseda podobo najde, se je posvetil presečišču literature in filma. Po njegovih besedah se je leta 1989 slovenski film osvobodil literature. Vse dotlej so filmi nastajali po literarnih predlogah, saj je bilo pogosto ključno, da iz njih govori ideologija. Če film temelji na literarni predlogi, je torej vse bolj obvladljivo. “Da slučajno ne nastane kakšen Ples v dežju,” je v šali dodal Rudolf.
Predvsem z osamosvojitvijo Slovenije se je ta tradicija prekinila, še vedno pa po njegovem mnenju obstajajo zelo uspešni primeri, kot je Petelinji zajtrk Marka Naberšnika iz leta 2007, ki je nastal po istoimenskem romanu Ferija Lainščka. Rudolfu se zdi, da bi se režiserji lahko pogosteje vrnili k literaturi, saj je tam naracija jasna in boljša – vse to se kdaj v sodobnih slovenskih filmih izgubi.
Na povedano se je navezal nekdanji urednik Cankarjeve založbe in filmski navdušenec Aljoša Harlamov, ki meni, da je sodobni slovenski roman zelo vizualen. Fokus je na zgodbi, na tem, kaj vidimo, kar je po njegovem, ne le pri nas, vpliv avdiovizualne kulture, manj pa se zasledujejo druge ravni.
O nujnosti ustvarjalne avtonomnosti
Ko je bil esejistični roman, katerega urednik je bil, Zakaj ne pišem? Dijane Matković v sklopu Berlinala leta 2023 predstavljen kot eden tistih, ki bi lahko zaživeli v filmu, je bil sprva presenečen, saj ga nemara sam ne bi uvrstil niti med prvih 20, ki bi se mu zdeli primerni za adaptacijo. Kasneje je razumel, da prav s svojo komunikativnostjo in polemično ostjo predstavlja odmik od glavnine, ki stremi k tistemu, kar se vidi.
Harlamov je opozoril, da so pisatelji pogosto prepričani, da je adaptacija “njihova vizija na platnu” in se težko sprijaznijo z dejstvom, da je to zdaj delo, ki ga usmerja in ustvarja nekdo drug. S tem se je strinjala tudi pisateljica Suzana Tratnik, ki je nadvse zadovoljna s scenarijem, ki je nastal po njenih kratkih zgodbah Noben glas. Ester Ivakič in Nika Jurman sta napisali scenarij, ki ga je Tratnik opisala kot “avtofikcijo, ki je ni napisala”. Sama tega ne bi zmogla, je prepričana, saj je preveč stopljena z zgodbami, medtem ko sta scenaristki videli nekaj, kar še sama ni zaznala, da v zgodbah sploh obstaja. Film je trenutno v postprodukciji.
Na nujnost ustvarjalne avtonomnosti je opozoril tudi režiser in scenarist Matevž Luzar, ki je skupaj s kolegi po kriminalnih romanih Tadeja Goloba posnel televizijsko serijo. Po njegovem mnenju mora priti do medsebojnega zaupanja in razumevanja. Četudi se Golob kdaj ni strinjal s scenarističnimi rešitvami, je razumel, da gre za drug medij s svojimi zakonitostmi.
Prav zaradi tega se kdaj ne zdi na mestu razočaran vzklik, kako da je bila knjiga boljša od filma. Tako kot si literatura in film lahko kdaj pomagata, morata vedeti, kdaj sledi točka osamosvojitve, so se strinjali gostje okrogle mize, ki jo je moderirala filmska publicistka Veronika Zakonjšek.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!