Nobelova nagrada za literaturo letos Madžaru

V slovenščino sta prevedena njegova romana Satanov tango in Vojna in vojna ter kratka proza Svet gre naprej. Leta 2014 je prejel nagrado vilenica in predlani gostoval v Sloveniji v okviru festivala Fabula. Za svoje delo je prejel tudi več mednarodnih nagrad, med njimi leta 2015 mednarodnega bookerja.

Kot je še zapisano v utemeljitvi letošnje Nobelove nagrade za literaturo, je Laszlo Krasznahorkai velik epski pisatelj srednjeevropske tradicije, ki sega od Franza Kafke do Thomasa Bernharda in jo zaznamujejo absurdizem in groteskna pretiranost, se pa s svojim bolj kontemplativnim, natančno odmerjenim tonom obrača tudi proti Vzhodu.

"Rezultat je niz del, navdihnjenih z globokimi vtisi, ki so jih pustila njegova potovanja po Kitajski in Japonski," se še glasi utemeljitev.

Pisatelj, ki vidi skozi krhkost družbenega reda

"Umetniški pogled Laszla Krasznahorkaija, ki je popolnoma brez iluzij in ki vidi skozi krhkost družbenega reda, v kombinaciji z njegovim neomajnim prepričanjem v moč umetnosti, je akademijo tudi spodbudil, da mu podeli to nagrado," je še navedel član Švedske akademije Steve Sem-Sandberg.

Kot je povedal tajnik Švedske akademije Mats Malm, ki je danes sporočil novico o letošnjem Nobelovcu, se je z 71-letnim madžarskim avtorjem, ki se trenutno mudi v Frankfurtu, že pogovarjal po telefonu. Za švedske medije je Krasznahorkai v prvem odzivu povedal, da je zelo srečen ter hkrati miren in zelo živčen. "To je moj prvi dan kot Nobelov nagrajenec," je še dodal po poročanju francoske tiskovne agencije AFP.

Krasznahorkaija so zadnja leta pogosto uvrščali v najožji krog kandidatov za Nobelovo nagrado za literaturo. Po Imreju Kerteszu, ki je Nobelovo nagrado prejel leta 2002, je drugi madžarski Nobelovec.

Rodil se je v majhnem madžarskem mestu

Krasznahorkai se je rodil leta 1954 v majhnem madžarskem mestu Gyula na jugovzhodu Madžarske, ki je podobno odročno podeželje, kot je prizorišče njegovega prvega romana Satanov tango, ki je bil objavljen leta 1985. Delo je na Madžarskem postalo literarna senzacija in velja za avtorjevo prelomno delo.

Roman v močno sugestivnih besedah opisuje skupino revnih prebivalcev zapuščene kolektivne farme na madžarskem podeželju tik pred padcem komunizma. Roman je bil leta 1994 v režiji Bela Tarra prenesen na filmsko platno.

Lani je Nobelovo nagrado za literaturo na presenečenje številnih prejela južnokorejska pisateljica Han Kang.

Nagrade izmenično prejemajo avtorji in avtorice

Z letošnjim Nobelovcem Krasznahorkaijem se tudi nadaljuje praksa zadnjih let, da Švedska akademija Nobelovo nagrado za literaturo izmenično podeljuje avtorjem in avtoricam.

Pred Han Kang so tako Nobelovo nagrado prejeli norveški avtor Jon Fosse in francoska pisateljica Annie Ernaux, pred njima pa tanzanijski pisatelj Abdulrazak Gurnah in leta 2020 zdaj že preminula ameriška pesnica Louise Glück, njej pa sledita še avstrijski pisatelj s slovenskimi koreninami Peter Handke in poljska pisateljica Olga Tokarczuk.

Med preteklimi Nobelovimi nagrajenci je tudi kar nekaj takih, ki so pred tem prejeli vilenico. V utemeljitvi za vilenico leta 2014 so Krasznahorkaija označili za poeta marginaliziranih, osamljenih ljudi.

Krasznahorkai predlani gostoval v Sloveniji

Programski direktor Beletrine Aleš Šteger ob tem povedal, da gre za srečen dan za srednjeevropsko oziroma literaturo nasploh. Po njegovem "v času, ki teži k razvodenelosti literature, peščica avtorjev združuje visoko lego jezikovne invencije in popularno dostopnost".

Kot je ocenil Šteger, njegova literatura tudi pri nas ni ostala neopažena. Krasznahorkai je namreč leta 2014 prejel nagrado vilenica in predlani gostoval v Sloveniji v okviru festivala Fabula, pa "tudi med samimi bralci je precej priljubljen in daje upanje za bolj ambiciozno literaturo".

Kot posebnost pisanja Krasznahorkaija je izpostavil njegovo prodornost mišljenja ter odnos posameznika do množice in represivnega aparata ter izpostavil romana Melanholija upora, ki ga še nimamo prevedenega v slovenščino, in Satanov tango. V obeh govori "o temah, ki se nas tudi tukaj v Sloveniji zelo direktno dotikajo". Kot je dodal, smo s tovrstnimi temami odraščali in se nam včasih zdi, da se že ponavljajo, Krasznahorkai pa je zanje našel izrazito svoj jezik, tudi filmski, "ki je na ravni nekega jezikovnega delirija izjemno precizen, empatičen in mnogoplasten".

Po Štegrovih besedah madžarska literatura velja za veliko evropsko literaturo, na Slovenskem je brana in spremljana, podobno kot poljska, češka in italijanska literatura.

Prevajalka Mihelič pa je za STA zapisala, da je Krasznahorkai "neizprosen kritik človeških zablod v zgodovini, zapisovalec univerzalnih silnic človekovega bivanja v svetu in neumorni zasledovalec vsega presežnega v umetnosti". Kot tak je po njenem mnenju več kot zasluženo prejel letošnjo Nobelovo nagrado.

"Hkrati je tudi vizionar in iskatelj z nepotešljivo željo po ustvarjanju po najvišjih merilih. Neprenehoma si prizadeva stvariti vez med resničnostjo in fikcijo, čeprav ves čas tudi v kafkovskem 'precepu', med čakanjem in ostajanjem pred vrati, v beckettovskem nenehnem vračanju na isto, v usojenem nam življenju v protislovju," je dodala.

Krasznahorkai namreč meni, da so človekove možnosti dojemanja sveta omejene, zmote človeštva skozi zgodovino pa brezmejne, radikalizacijo česar lahko znova opažamo prav v zadnjih letih, je zapisala. "Vse to, in to na svojski, do konca izbrušen način, obstaja namreč že krilatica 'Krasznahorkaijeva poved', je očitno še zdavnaj prepričalo tako bralce po svetu kot pri nas, čeprav tovrstna proza ni ravno lahko branje. Najbrž deluje v njej tudi tista prvinska 'magična' sila, po njegovo 'domnevno izvorna moč Besede' ... ko nas morda 'pred norostjo cinizma' reši samo to in 'samo to gradi gotovost, sicer rahlejšo od sapice'," je še zapisala prevajalka.