Norman Ohler o "najmočnejši snovi" od švicarskih polj do darila pod božičnim drevescem

Nemški pisatelj in publicist Norman Ohler je javnosti najbolj poznan po svojem prvem, nefikcijskem literarnem delu Popolna omama: Droge v Tretjem rajhu (nem. Der totale Rausch: Drogen im Dritten Reich: Ohler). S knjigo, v kateri razkriva enormne razsežnosti uporabe drog med drugo svetovno vojno, se je pisatelj zavihtel na lestvice najbolj branih in prodajanih del, prevedena pa je bila v več kot 30 tujih jezikov.

Za prvi neleposlovni prvenec je pet let preiskoval nemške in ameriške arhive, govoril s številnimi pričami, vojaškimi zgodovinarji in zdravniki ter se med drugim poskušal dokopati do odgovora na vprašanji, katere substance je med osvajanjem Evrope užival nacistični voditelj Adolf Hitler ter kakšno vlogo so imele droge v tretjem rajhu.

Med zbiranjem materiala za Popolno Omamo je Ohler v münchenskih arhivih naletel na pismo, ki ga je spodbudilo k pisanju njegovega drugega, nefikcijskega dela, v katerem je popisal tragično zgodbo berlinskega odporniškega para Harra in Libertas Schulze-Boysen. V "zgodbi o ljubezni in odporništvu" bralcu oriše resnično pripoved dveh mladih liberalnih Berlinčanov, ki sta se zaradi svobodomiselnega mišljenja znašla v primežu nacizma.

Tudi med pisanjem tega dela se je Ohler prebijal skozi kopico neobjavljenih dokumentov, arhivsko gradivo ter poročila iz nemških, britanskih, ameriških in ruskih državnih arhivov.

Če se je v prvih dveh knjigah posvečal predvsem obdobju pred in med drugo svetovno vojno, pa se v nedavno v slovenski jezik prevedeni knjigi LSD za mamo, podnaslovljeno s Psihedelične droge: orožje, mamilo, zdravilo (nem. Der stärkste Stoff), ukvarja z družbo v povojnem Berlinu ter vlogo psihedelikov v njej.

Avtor analizira, kako so razvoj, proizvodnja in distribucija psihedeličnih substanc oblikovali politiko in družbo od povojnega časa pa vse do danes. Z izjemno pripovedno spretnostjo poda kronološko analizo različnih pogledov na razvoj in pomen te (danes) prepovedane substance.

Od zdravila do sredstva za omamljanje

Po kratkem ekskurzu v povojni Berlin, kjer si je ameriški Zvezni urad za droge zadal, da bo zaustavil "epidemijo" prepovedanih substanc, ki so se širile skozi moralno dotolčeno in otopelo družbo, pisatelj hitro preide k bistvu: k raziskavi turbulentne zgodovine psihedelikov, ki so v zadnjih desetletjih "povezani s tabuji, diskurz o njih pa prežemata strah in dezinformacije".

Ohler raziskuje tri glavne vloge psihedeličnih substanc, in sicer glede na njihovo uporabo: kot zdravilo, orodje za nadzor uma in mamilo oziroma sredstvo za omamljanje.

Bralca popelje s prostranih švicarskih polj doline Emmental, na katerih je uspeval rženi rožiček ter kjer se je njegova masovna proizvodnja pravzaprav začela, do Sandozovega laboratorija, v katerem je švicarski kemik Albert Hofmann prvič sintetiziral "najmočnejšo snov", ki je že v izjemno majhnih odmerkih povzročila nepredstavljive rezultate - dietilamid lizergične kisline oziroma LSD.

"Kaj so takrat iskali. In zakaj danes ni v prodaji. Zakaj je tako rekoč zašel na kriva pota, nenadoma nehal biti zdravilo, začel pa veljati za nevarnega in bil celo prepovedan. Čeprav se dandanes zdi, kot da polagoma spet prodira spoznanje, da ljudem pomaga. Navsezadnje gre za posel, ki bi zlahka prinesel milijarde," se v knjigi, ki je maja prišla tudi na slovenske knjižne police, sprašuje mednarodno priznani nemški pisatelj.

Do odgovora na vprašanje se je poskušal dokopati tudi s pomočjo brskanja po arhivu švicarskega proizvajalca generičnih in bioloških zdravil Sandoz - katerega del je tudi slovenski Lek, oba pa sta bila do nedavnega del farmacevtskega velikana Novarstis, a tu se je njegova dogodivščina šele dobro začela. Arhivarja Novartisovega arhiva sta si v zahvali Ohlerjevega dela prislužila prav posebno omembo, saj med drugim brez njune pomoči te knjige ne bi mogel napisati.

V knjigi, ki se bere kot dokumentarni triler, Ohler tako LSD prikaže kot potencialno zdravilo, v katero so polagali velike upe. Prikaže ga kot orožje v hladni vojni, v kateri je Amerika vse napore vlagala v to, da bi prehitela Sovjete.

Oriše njegov vpliv na razvoj psihiatrije, ki je bila dotlej veda "na robu medicinskega spektra in je životarila v izoliranih krajih, imenovanih norišnice", nato pa se je pomaknila v središče družbenega zanimanja in je tudi na univerzah, tako Ohler, pridobivala čedalje pomembnejši položaj.

Je pa to tudi najbolj osebno neleposlovno delo Ohlerja, saj ne govori zgolj o zgodovini psihedelikov, temveč tudi o izkušnji iz lastnega življenja. Nemški pisatelj je znanje, ki ga je pridobil med poglabljanjem v arhivska gradiva, apliciral na reševanje težave, s katero se je soočala njegova družina. Avtor v epilogu namreč bralcu razkrije tudi razloge, ki tičijo za naslovom dela. Njegova mati, ki trpi za hudo obliko demence in že več let ni zmožna skrbeti sama zase, za božično darilo prejme stekleničko z dietilamidom lizergične kisline. Po neznansko majhnem odmerku pa se v večernih urah prvič po letu dni sama prostovoljno oprha.

S tem Ohler sklene krog in LSD ponovno predstavi v vlogi, zaradi katere je bil prvotno pravzaprav sintetiziran, tj. v vlogi zdravila.