Menu Item
Na radijskih postajah, predvsem pa na družbenih omrežjih, je zadnja leta slišati vse več glasbe, katere melodija, ritem, besedilo – ali pa vse troje – so izposojeni od starejših pesmi. O tem, ali je takšne "neoriginalne" glasbe res vse več, kaj so razlogi in kaj o njej menita, smo se pogovarjali z urednikoma glasbenega programa na Valu 202 Andrejem Karolijem in na Radiu 1 Tomažem Čopom.
V zadnjem letu ali dveh se zdi, da se po glasbenih lestvicah vzpenja vse več pesmi, katerih melodija je poslušalcem znana od prej.
Takšnih je denimo več novejših skladb didžeja Davida Guette, ki je v pesmih I Don’t Wanna Wait s skupino OneRepublic in I’m Good (Blue) z Bebe Rexho uporabil več kot 20 let stari melodiji pesmi Dragostea Din Tei skupine O-Zone’s oziroma I’m Blue skupine Eiffel 65. V pesmi One In A Million je celo vzorčil lastno pesem. Pred približno dvema letoma smo vsi poslušali pesem Cold Heart Due Lipa in Eltona Johna, ki je remiks več Johnovih starejših pesmi, Madonna si je leta 2005 izposodila pesem Abbe Gimme Gimme Gimme.
Pri priredbi gre za prirejanje cele skladbe, kadar pa gre za vzorčenje oziroma “sempling”, pa avtor v svoji skladbi uporabi le del – melodije, ritma, morda celo besedila – tuje skladbe.
Prirejanje in izposojanje starejše glasbe segata že pred razvoj digitalne tehnologije in popularne glasbe. Avtorji so vzorce več stoletij stare glasbe vključevali v tistem hipu sodobno glasbo, v dobi klasične glasbe pa so ljudje igrali partiture, ki jih je napisal nekdo drug, a je vsak dirigent kompozicijo skladateljev nekoliko priredil, saj jo je začutil po svoje in zato dajal poudarke drugam, za N1 pojasni dolgoletni glasbeni urednik na Valu 202 Andrej Karoli.
Priredbe in sempli torej v resnici niso nič novega. Toda ali jih je v popularni glasbi vse več?
“Neoriginalni” predvsem pop in elektronska glasba
“Tega je zadnje čase res ogromno,” meni Tomaž Čop, glasbeni urednik na Radiu 1, kjer vrtijo predvsem popularno glasbo. Ta je po njegovi oceni zadnje čase skoraj v polovici primerov narejena iz že uporabljenih vzorcev in melodij ali pa glasbeniki že obstoječi skladbi zgolj spremenijo besedilo ali dodajo ritem – in ta znova postane hit.
Karoli meni, da glasba tega tipa zadnje čase ni pogostejša, temveč je poslušalcem zgolj bolj dosegljiva: “Ne samo za tiste, ki delajo glasbo, se pravi, da jo producirajo, ampak tudi za splošno javnost. Živimo v času, ko imaš na telefonu dostop do vse glasbe tega sveta in nenadoma odkrivaš, da si nekaj nekje slišal.”
Produkcija elektronske glasbe že tradicionalno sloni na souporabi vzorcev iz starejših pesmi, pogosto celo združevanju elektronske glasbe z denimo klasično ali folk glasbo. Kot nadaljuje Karoli, so didžeji največji porabniki semplov, zato je to v njihovi glasbeni zvrsti tudi najbolj definirano. “Da bi rekel, da sta pretekli dve leti izjema pri prirejenih ali vzorčenih skladbah, pa v resnici niti ne,” meni.
Bo takšne glasbe vse več? “V bazičnem rokenrolu ne. Tam lahko nekaj zveni, kot je nekaj že zvenelo, ampak gre za izvirne skladbe. Tonska lestvica ima toliko tonov, kolikor jih ima, koliko si pa ti sposoben to obračati, da se ne bo slišalo, da je nekje že bilo, da je nekaj izvirnega – to postaja prava umetnost,” izpostavi Karoli. Pri pop glasbi je zgodba nekoliko drugačna: “Tukaj pa – manj tega ne bo.”
Ključne pozornost, viralnost in repeticija – ne pa nujno všečnost
V glasbi gre po Čopovem mnenju tako, da začnejo glasbeniki ali založbe, ko odkrijejo recept za uspešnost v tujini, enako delati tudi sami. Vedno več priredb in semplov pripisuje temu, da v glasbeni produkciji danes velja načelo “čim več, čim hitreje, čim lažje, čim bolje”.
Razlogi pa medtem po Karolijevi oceni presegajo zgolj vprašanje o vzorčenju in priredbah. Na koncu dne je to, pravi, tudi zgodba o prepoznavnosti in priljubljenosti skladb, češ da je danes pomembno, kje se neka skladba sliši, pa naj bo to na radijskih postajah, koncertih ali družbenih platformah, ki živijo od kratkih izsekov skladb.
Da so družbena omrežja spremenila način ustvarjanja in poslušanja glasbe, se strinja tudi Čop. “Zdaj je zaradi vseh teh youtubov, spotifyev in tiktokov življenjska doba vsake stvari en dan ali ena ura. Če hočeš dobiti pozornost, jo moraš dobiti takoj, nimaš časa nekomu nečesa predstavljati. Potem je najlažje vzeti nekaj, kar že vsi poznajo, in iz tega nekaj narediti, da ti ni treba na prvi stopnji vzbujati pozornosti, saj si jo že dobil,” pojasni.
Mnogo novejših pesmi se je na vrhove glasbenih lestvic zavihtelo prav zahvaljujoč TikToku, ki po mnenju glasbenih kritikov avtorje sili k ustvarjanju točno določene vrste glasbe – takšne, ki ima največ možnosti, da postane viralna, piše Guardian. Takšna je, sodeč po najbolj priljubljenih pesmih na platformi, prav glasba, ki uporablja prepoznavne semple iz 90. let in novega tisočletja.
Pesem mora v določenem trenutku doseči maso odjemalcev, postati viralna, priti v kolektivno zavest, da postane uspešnica, razlaga tudi Karoli. “Različni radii po svetu naenkrat pograbijo en komad iz različnih razlogov, ga začnejo vrteti, in to pogosto,” pove, a doda, da čeprav poslušalcem ponavljanje nečesa postane blizu, to ne pomeni nujno, da jim je tudi všeč – gre zgolj za to, da se nenadoma vsi na svetu zavedajo, da določen komad preprosto obstaja.
Podobno meni Čop, ki ima kot dolgoletni glasbeni urednik najbolj poslušanega radia v Sloveniji s tem veliko izkušenj. “Ljudem je večinoma všeč isto, neka repeticija,” meni, češ da tudi doma, na zabavah ali koncertih pogosto poslušamo iste komade. Doda, da imajo ljudje na koncu enostavno radi to, kar imajo radi, kar se odraža tudi v priljubljenosti skladb. “Na koncu so oni tisti, ki to konzumirajo, in če neka stvar pride ven in se v prvem dnevu z njo poveže milijon, dva, pet, deset ali sto milijonov ljudi in to posluša, nekaj gotovo je na tem. Ker če bi bilo zanič, tega gotovo ne bi delali,” je jasen urednik na Radiu 1.
Zakaj se priredb ne lotijo slovenski glasbeniki?
Čop se sprašuje, zakaj pri nas nihče v zadnjih 30 letih ni priredil Poletne noči ali katere druge podobne kultne skladbe. “Tukaj pa se Slovenci kar nočemo držati trendov,” pove. V tujini je po njegovih besedah namreč tako, da bolj kot je nekaj komercialno, bolj je uspešno, pri Slovencih pa komercialnost in uspešnost veljata za nekaj plehkega. “Mora biti umetniško, da mi stojimo za tem,” meni o Slovencih.
Vprašanje financ in avtorskih pravic
Z vedno več priredbami in glasbenimi vzorci so po Čopovi oceni gotovo povezane tudi glasbene založbe, prek katerih dobijo denar tako stari kot novi avtorji. Če je lastnica pravic posnetkov založba, ta dodatno spodbuja, da se ti posnetki čim več uporabljajo, saj tako zasluži tudi sama.
Tudi Karoli je prepričan, da je z razvojem digitalne tehnologije založništvo postalo najmočnejša panoga v glasbeni industriji.
Ko želi glasbenik v novi pesmi uporabiti elemente starejše pesmi drugega avtorja, se mora ta – oziroma njegov založnik – s tem strinjati. Če se, “je to stvar par elektronskih sporočil in izdaje računov in ima na voljo posnetek, ki ga lahko uporablja tako, kot si je zamislil”, pojasni Karoli, a opomni, da si avtorji v večini primerov še vedno pridržujejo pravico, da se – ne nujno zaradi finančnih razlogov – odločijo, da svojega dela ne bodo dali na voljo javnosti oziroma pogojujejo, kako je lahko uporabljeno. “Ne moreš vzeti sempla ene pesmi in iz njega delati masakra, če avtor tega ne dovoli,” ilustrira.
“Če je na pravem mestu, zakaj pa ne”
Ker je produkcija glasbe s tehnologijo postala relativno preprosta, se glasbe “za mimogrede”, kot jo imenuje Karoli, danes producira toliko, kot še nikoli doslej. To ne pomeni nujno, da so vse priredbe ali sempli nujno del takšne hiperprodukcije: “Zelo sem vesel, če slišim dobro prirejeno klasiko, torej dejansko priredbo cele pesmi, še posebej če je očitno, da zveni tako kot siceršnja dela tistega, ki jo je priredil. Pri semplih pa je tako: če je na pravem mestu, zakaj pa ne,” meni. Da je neka skladba rezultat vzorčenja druge, še nikoli ni bil razlog, da je na Valu 202 ne bi predvajali – razen če je tako slabo narejena, da to ni glasba, komentira.
Po njegovem mnenju lahko poslušalci namreč ločimo, ali je bilo nekaj narejeno na silo zaradi želje po hitrem in konstantnem uspehu ali zaradi spoštovanja do izvirnika. Sam nima nič proti temu, da nekdo uporabi že narejeno – če je to res uporabljeno v kontekstu tega, da nova skladba dobi nekdo nadgradnjo.
Zgolj to, da skladba uporablja že znano, priljubljeno melodijo, tako še ni nujno razlog, da postane uspešna: “Če veliko ljudi začne govoriti o tem, da nekdo ‘jaha že utrujenega konja’, ne bo uspešnosti. Če pa drži star ljudski pregovor, da ni slabe propagande – potem da.” Od posameznika je namreč odvisno, ali bo nekaj znanega cenil ali zavrgel prav zato, ker bi rad kot poslušalec slišal nekaj, česar še ni, in zaradi česar bo neka pesem zanj uspešnica, poudarja. Na koncu dne mora skladba imeti nekaj, kar nagovarja človekova čustva, je prepričan.
Danes hit, jutri pa že od včeraj
Čop opaža trend, da se danes na radiih vedno manj raznolika glasba vrti vedno pogosteje, hkrati pa je priljubljena manj časa. Ta trend pripisuje predvsem pretočnim platformam za predvajanje glasbe, kot je Spotify: “Tam enostavno dobiš nekaj, kar je danes hit, je ‘trending’, kar nabijajo na polno, jutri je pa to že od včeraj. In mlajša kot je populacija, krajši je ta čas.”
Karoli poskuša Spotifyeve algoritme – ti pogosto hočeš nočeš omejijo raznolikost glasbe, ki jo poslušamo – zaobiti tako, da ima med iskanjem glasbe izklopljeno zgodovino iskanja. Izpostavi pa tudi, da ljudje, katerih posel je glasba, to iščejo in poslušajo nekoliko drugače kot običajni poslušalci. Iskanje nove ali drugačne glasbe zahteva nekaj dela, doda: “Najkrajša pot je biti zadovoljen s tem, kar ti po vnesenem iskalnem nizu priporoča ta algoritem, drugo pa je, če malo koplješ in greš malo globlje.” Namigne, da se lahko glasba najde tudi drugače kot prek masovnih ponudnikov glasbe – če le vemo, kako računalniku zastaviti pravo vprašanje. “Če česa algoritem ne more predvideti, je to človeška radovednost,” sklene glasbeni urednik Vala 202.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje