Menu Item
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta javnega zavoda za obdobje petih let z možnostjo ponovnih imenovanj za ravnateljico javnega zavoda Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) imenovala Jano Kolar. Mandat bo nastopila 1. decembra, so danes sporočili z ministrstva za kulturo.
Jana Kolar je izvršna direktorica CERIC-ERIC, evropske raziskovalne infrastrukture, ki se osredotoča na karakterizacijo materialov in biomaterialov. V preteklosti je predsedovala Evropskemu strateškemu forumu za raziskovalne infrastrukture (ESFRI), ki usmerja razvoj evropske politike na področju raziskovalnih infrastruktur. Bila je tudi generalna direktorica za znanost in tehnologijo ter članica svetovalnega odbora avstrijskega ministra za znanost, za kar je prejela avstrijski zlati znak za zasluge.
V NUK je Kolar v preteklosti vodila raziskave na področju ohranjanja kulturne dediščine, za kar je prejela Zoisovo priznanje za znanstvene dosežke. Njeno raziskovalno delo je navdihnilo celovečerni igrani televizijski film Pisma iz Egipta iz leta 2010 v režiji Polone Sepe.
Zgodba filma temelji na znanstvenih dosežkih Kolar, zaščitnice knjižnega gradiva, ki je odkrila metodo za učinkovito ohranjanje črnila na starih tekstih in slikah, ne da bi se original poškodoval. Po njenem odkritju in liku je oblikovan glavni ženski lik Irena, katere strast do ohranjanja starih zapisov izvira iz želje, da bi ohranila pisma, ki jih je njena babica Nona Ana pisala, ko je delala v Aleksandriji, je objavljeno na spletni strani Baze slovenskih filmov.
NUK je slovenska nacionalna knjižnica, katere temeljno poslanstvo je zbiranje in varovanje ter zagotavljanje uporabe nacionalne zbirke knjižničnega gradiva, strokovna podpora knjižnicam pri izvajanju javne službe in nacionalnemu bibliografskemu sistemu ter vključevanje v mednarodne knjižnične povezave.
Nastanek knjižnice je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za splošno uporabo knjižnici, ustanovljeni pri ljubljanskem liceju. Licejska knjižnica je že leta 1807 dobila pravico prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območja dežele Kranjske, med francosko zasedbo pa s celotnega upravnega območja Ilirskih provinc. Po ukinitvi ljubljanskega liceja leta 1850 je knjižnica postala deželna Študijska knjižnica.
Po koncu prve svetovne vojne je 1919 s preimenovanjem v Državno študijsko knjižnico postala osrednja knjižnica za vso Slovenijo s pravico do prejemanja obveznega izvoda tiskov s tega območja, ko pa je 1921 postala Državna biblioteka, so v njen fond začeli pritekati še obvezni izvodi iz vseh predelov nekdanje Jugoslavije.
Ob ustanovitvi prve slovenske univerze v Ljubljani leta 1919 je knjižnica prevzela še funkcije in naloge centralne univerzitetne knjižnice, a je žal ostala prostorsko utesnjena v zasilno adaptiranih prostorih gimnazije ob Poljanski cesti. Tako je Ljubljana kot univerzitetno mesto imela vse do začetka druge svetovne vojne v svoji univerzitetni knjižnici le 18 čitalniških sedežev. Naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani si je knjižnica pridobila leta 1938 na osnovi zakona o univerzah in splošne univerzitetne odredbe, je objavljeno na spletni strani NUK.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje