Oskarji izgubljajo svoj blesk: se en teden po podelitvi sploh spomnite zmagovalcev?

Po skoraj sto letih, odkar so jih prvič podelili, so legendarni oskarji začeli izgubljati svoj čar.

Letošnjo 98. podelitev si je v ZDA ogledalo 17,9 milijona ljudi, kar je devet odstotkov manj kot lani. Gre za prvi padec gledanosti po letu 2022.

V zadnjih petih letih je gledanost vsako leto približno enaka z okoli 16 do 18 milijoni gledalcev, kar je v grobem pol manj kot v začetku tisočletja. Leta 2021 si je podelitev ogledalo najmanj gledalcev v zgodovini, okoli 10 milijonov, leta 1998, ko je bila gledanost najvišja, pa okoli 57 milijonov.

Porazne gledanosti leta 2021 ne gre pripisati zgolj epidemiji koronavirusa, saj so med njo po drugi strani strmo narasla gledanost filmov in televizijskih serij po vsem svetu. Ne gre torej za to, da ljudje ne bi želeli gledati televizije – ljudje niso želeli gledati oskarjev.

Razlogov za to, da so oskarji izgubili svojo kulturno relevantnost, je več.

Z roko v roki z zatonom televizije

Eden ključnih je zagotovo to, da tudi sami filmi niso več kulturni institut, kakršen so bili nekoč. Z dovršenimi in "težkimi" oskarjevskimi celovečerci dandanes v boju za pozornost občinstev tekmuje plejada serij in filmov, ki jih predvajajo pretočne platforme. Obisk kina je postal bolj izjema kot stalnica, posledično pa se tudi za to, kako se bodo filmi odrezali na oskarjih, zanima vse manj ljudi.

Štirje od letošnjih desetih nominirancev za oskarja za najboljši film po poročanju portala Observer v kinematografih po svetu niso zaslužili niti 50 milijonov dolarjev (43,5 milijona evrov) – kar je za filmski svet izredno malo.

Ljudje si lahko filme na pretočnih platformah v sklopu svojih naročnin ogledajo po sezoni nagrad, svoje najljubše igralce pa na družbenih omrežjih spremljajo vsakodnevno.

Obenem lahko kratke ključne odlomke in viralne odlomke iz oskarjev pogledajo na družbenih omrežjih, zato potrebe, da bi spremljali ure dolgo prireditev, v resnici ni. Vzrok za upad gledanosti se tako vsekakor skriva tudi upadu gledanja televizije kot take. In temu trendu so se odločili slediti tudi organizatorji. Kot so razkrili konec lanskega leta, se namreč prenos podelitve, ki jo desetletja v živo prenaša televizijska mreža ABC, z letom 2029 seli izključno na YouTube.

Inicdent za incidentom

Nekateri dejavniki so medtem povezani s samimi oskarji.

Velik "kiks" v organizaciji se je zgodil leta 2017, ko so za zmagovalca za najboljši film napačno razglasili film La La Land, čeprav je v resnici zmagal film Moonlight (Mesečina). Igralcema, ki sta naznanila zmagovalca, so predali napačno ovojnico, a ko so napako ugotovili, je ekipa La La Land na odru že začela svoj zmagoslavni govor.

Največ pozornosti pa je v zadnjih letih požela neslavna klofuta igralca Willa Smitha, ki jo je leta 2022 na odru namenil voditelju Chrisu Rocku, ko se je ta pošalil na račun Smithove žene Jade Pinkett Smith.

Četudi je incident takoj postal viralen, pa je pri mnogih oboževalcih oskarjev dogodek, ki je bolj spominjal na prizor iz resničnostnega šova kot kultne prireditve, v ustih pustil grenak priokus.

Akademija, ki ne zna navigirati nove politične klime

Po drugi strani pa se tudi akademija, ki kipce podeljuje, v zadnjih letih sooča z vse več kritikami na svoj račun.

Velik udarec je akademija utrpela leta 2018 zaradi množičnih razkritij spolnih zlorab režiserja Harveyja Weinsteina. Slednjega je izključila iz svojih vrst, prireditev leta 2018 pa osrediščila okoli gibanja #MeToo. Kljub temu pa so očitki zvezdnic, češ da je Hollywood prežet s spolnimi zlorabami – tudi sistemskimi – ustvarili "slabo reklamo", ki se je filmski svet do danes ni uspel zares otresti.

Poleg seksizma pa je na tapeti v zadnjih letih redno tudi rasizem.

Leta 2016 so bile tarča polemik nominacije za najboljše igralce, saj je bilo vseh 20 nominirancev belopoltih. Ključnik #OscarsSoWhite (oskarji tako beli, op. a.) je postal viralen, več zvezdnikov pa je prireditev bojkotiralo, na primer že prej omenjena zakonca Smith, režiser Spike Lee in ustvarjalec dokumentarcev Michael Moore.

Tudi v letih, ki so sledila, je po mnenju gledalcev in kritikov več nebelih igralcev, režiserjev, scenaristov in drugih filmskih umetnikov ostalo praznih rok - domnevno zaradi barve svoje kože, saj naj bi Hollywood po pisanju več medijev preferiral bele igralce ter ustvarjalce. Izključujoč in rasističen odnos članov akademije, kot ga včasih označujejo kritiki, je bil morda kaplja čez rob za tiste Američane, ki se zavzemajo za večjo rasno enakopravnost v državi.

Pri tem seveda ni res, da so ustvarjalci drugih ras popolnoma izključeni iz bitke za kipec Michelle Yeoh je na primer leta 2023 postala prva Azijka, ki je prejela nagrado za najboljšo igralko. Kljub temu pa včasih način, s katerim skuša akademija dokazati svojo zavezo k vključenosti, še dodatno omadežuje njen ugled.

Spomnimo na primer na polemiko iz leta 2014, ko je Los Angeles Times razkril, da si filma 12 let suženj, ki je dobil oskarja za najboljši film, več članov akademije, ki so mu namenili glas, sploh ni ogledalo. Zanj so kljub temu glasovali zaradi "družbene relevantnosti filma" in ker so se počutili "dolžne, da mu dajo svoj glas", je tedaj navedel časnik.

Če so bile teme seksizma, rasizma in neenakosti takrat še obrobne in se o njih ni veliko konkretno govorilo, pa je bila slika na letošnjih oskarjih bistveno drugačna.

Voditelj prireditve, komik Conan O'Brien, se je pošalil na račun alternativnega šova Trumpovega gibanja Make America Great Again, ki je potekal vzporedno s Superbowlom; igralec Javier Bardem je med podeljevanjem nagrade dejal "Svoboda Palestini", kar si je prislužilo vzklike odobravanja občinstva; norveški režiser filma Sentimentalna vrednost Joachim Trier je kritiziral politike, ker jim ni mar za prihodnje generacije; režiser oskarja za najboljši film, Ena bitka za drugo, Paul Thomas Anderson pa je v svojem govoru obsodil "zmešnjavo, ki smo jo pustili za seboj".

Tako tisti, ki zagovarjajo politični aktivizem v umetnosti kot tisti, ki ga ne, pa se lahko strinjajo, da se je v zadnjem desetletju ali dveh filmska umetnost v mnogih pogledih umaknila v ozadje najbolj prestižnih filmskih nagrad.

Kipec je nekoč za ustvarjalce pomenil karierni preboj, danes pa se večina ljudi, ki so si ogledali oskarje ali naslednje jutro prebrali kakšen članek, verjetno s težavo spomni imena več kot enega ali dveh zmagovalcev.

Odkar je svetovni splet leta 2016 kolektivno "zadrževal sapo", ali bo Lenardo DiCaprio po petih nominacijah naposled le dobil svojega prvega oskarja, pa mlajše generacije, kot kaže, svoj čas in energijo raje pač namenijo drugih stvarem.