Menu Item
Umetnostna galerija Maribor (UGM) v petek odpira deveto edicijo Trienala umetnost in okolje EKO. Tokrat je za prizorišče izbrala modernistično vilo v središču mesta, kjer je bil nekoč sanatorij. Z razstavo z naslovom Oči v skali dajejo moč primarnemu čustvu strahu, s tem pa se prek umetnosti odzivajo na grozečo atmosfero v naravi in družbi.
“Če si Zemljo zamišljamo kot naš dom, je to hiša, v kateri straši. Ekstremni vremenski pojavi, množična izumrtja, požari in poplave, potresi: zdi se, kakor da se planet maščuje svojim prebivalcem. Ker se iz te hiše ne da izseliti, eksorcizem pa ne pride v poštev, se moramo s temi nemirnimi duhovi naučiti živeti. Vstopamo v to vilo strahov, na ta planet groze, da bi bolje razumeli in se pogodili z duhovi, ki jih je prebudila naša prisotnost na Zemlji,” izpostavlja umetniški vodja trienala Jure Kirbiš.
Medtem ko so s prejšnjim trienalom oživljali nekdanjo mariborsko tovarno MTT, so se z osrednjo razstavo in spremljajočimi dogodki tokrat naselili v stavbo na Tyrševi ulici 19, kjer je bil po besedah direktorice UGM Simone Vidmar Čelik prvi zasebni sanatorij v Mariboru, v kolektivnem spominu pa je ta edina modernistična vila v središču mesta znana predvsem kot nekdanja otroška poliklinika in pljučni dispanzer zdravstvenega doma. Trenutno je stavba v lasti mariborske univerze in je že več kot deset let prazna.
“Ko smo vstopili v to hišo, je malce delovala kot hiša strahov. Nekaj, kar se je zaprlo pred mnogimi leti, ostalo nedotaknjeno in so se plasti neke zgodovine začele luščiti same od sebe,” je direktorica povedala na današnji novinarski konferenci.
Na razstavi Oči v skali so razstavljena dela 36 umetnic in umetnikov iz regije, največ je projektov slovenskih, avstrijskih in madžarskih avtorjev. S formo in pripovedjo se odzivajo na grozečo atmosfero v naravi in družbi. “Z razstavo dajemo moč primarnemu čustvu strahu, da nas prebudi iz otopelosti do opozoril znanosti, za katere se zdi, kakor da so odpovedala,” je povedal Kirbiš, sicer kustos UGM, v vlogi umetniških svetovalcev pa sta se mu pridružila Dominika Trapp z Madžarske ter Markus Waitschacher iz Avstrije.
Med sodelujočimi je slovenska umetnica Ana Pečar, ki se je naslonila na simbol Ajdovske deklice. Kot je povedala, se v delu, ki ga je zasnovala za EKO 9, ukvarja s temo smrti. “V tej kulturi, kjer je opevana mladost, se o smrti zelo malo govori,” je dejala.
Ajdovska deklica je tudi eden od osrednjih simbolov trienala. “Njen pogled, njeno vztrajno opazovanje pod drobnogled postavlja naše delovanje v njeni sferi, v kraljestvu Zlatoroga. Hkrati se lahko v njenem prekletstvu prepoznamo sami. Kljub številnim svarilom, kakor v kamen ujeti, nemočno opazujemo posledice človekovega poseganja v naravo. Nepremična, kamnita prisotnost Ajdovske deklice sredi okoljske katastrofe ustvarja grozeče vzdušje, tisočletnemu pogledu pripisujemo nov, zlovešč pomen,” pojasnjuje Kirbiš.
Ob tem na EKO 9 vlečejo eksplicitne in implicitne vzporednice med sodobnimi umetniškimi praksami in žanrom grozljivke, zlasti v filmu. “Od pripovedi ljudskega izročila in začetkov moderne grozljivke v literaturi in na filmu do sodobnih umetniških oblik predstavlja žanr grozljivke potencial za nagovor človeških in družbenih strahov,” je dejal Kirbiš.
Ob osrednji razstavi so tako zasnovali filmski program s projekcijami grozljivk. Na slednje se naslanja tudi umetnik Vid Koprivšek, ki je svojo instalacijo postavil v del sanatorija, kjer je bila nekoč temnica za razvijanje rentgenskih posnetkov.
EKO 9 je nastal pod okriljem evropskega projekta EMPACT, ki pod sloganom Umetnost razmišljanja kakor gora naslavlja teme ustvarjalna trajnost, sočutje do narave ter sočutni in odporni umetniki. V okviru tega projekta, ki povezuje sedem evropskih partnerjev, je razstava Oči v skali zastavljena kot primer dobre prakse trajnostno zasnovane razstave sodobne umetnosti. Na ogled bo do 28. julija.
#related-news_3
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!