Menu Item
Zadnji mesec tega leta na velika platna prihaja celovečerni prvenec Perice Raia. Kot je pojasnil režiser, je želel s trilerjem Pa tako lep dan je bil v filmski žanr vrniti protagonistke, s tem pa spremeniti trend zastopanosti žensk v slovenskem filmu. Čeprav se zgodba odvije v enem samem dnevu, je filmski proces trajal desetletje. V vmesnem času se je spremenil žanr, filmska ekipa se je soočala s številnimi ovirami, ker z besedami režiserja v Sloveniji težko prejmeš sredstva za žanrsko produkcijo, so se igralci odrekli honorarju, film pa so ustvarjalci financirali iz lastnih sredstev.
V začetku decembra na velika platna kinematografov po Sloveniji prihaja ženski triler, s katerim je režiser Perica Rajčič z umetniškim imenom Perica Rai želel opozoriti na neenakopravnost žensk v filmskih žanrih, pa tudi v filmski industriji kot taki.
Čeprav smo vajeni, da v žanrih, kot je triler, običajno v glavnih vlogah dominirajo predvsem moški junaki, imajo v novem filmu, naslovljenem Pa tako lep dan je bil, glavne vloge štiri uveljavljene slovenske igralke. Katarina Čas, Ula Furlan, Nina Ivanišin in Tina Vrbnjak so se poglobile v vloge štirih najboljših prijateljic, ki se želijo soočiti s težko preteklostjo, pri tem pa naletijo na nenavadno družino iz bližnje vasi, nakar se situacija začne vse bolj zapletati.
“Film odlikujejo močni ženski liki, ki rušijo ustaljene vzorce žanra, v katerem običajno dominirajo moški junaki, in postavljajo ženske v središče dogajanja ter jih izpostavljajo kot nosilke moči, vztrajnosti in rešitve,” so ob tem pojasnili ustvarjalci filma. Režiser je ob tem še dodal, da je imel velik vpliv na odločitev, da v središče zgodbe postavi štiri protagonistke, dokumentarni film Urše Menart Kaj pa Mojca, ki je v slovenskem filmskem prostoru načel pomembno vprašanje o zastopanosti žensk v glavnih vlogah slovenskega filma.
S filmom Pa tako lep dan je bil je tako želel aktivno prispevati k spremembi na tem področju, ob tem pa ustvariti zgodbo, kjer so ženske ključne in ne zgolj osrednje nosilke dogajanja. Kot je še povedal režiser, je želel, da se po več kot 20 letih, kolikor je minilo od Varuha meje režiserke Maje Weiss iz leta 2002, tj. tako rekoč zadnjega filma z ženskami v glavni vlogi, v žanr vrnejo protagonistke in se na koncu rešijo same.
Začelo se je že pred desetletjem
Kot so pojasnili ustvarjalci, se je snemanje filma začelo že pred desetimi leti. Ker so se projekta lotili brez finančne podpore, pa so bili primorani projekt financirati izključno iz lastnih sredstev. Pomanjkanje virov je ves čas prinašalo dvome, ali bodo sploh lahko dokončali film in ali bo ta kdaj ugledal filmsko platno.
Igralci za svoje delo niso prejeli honorarja, zato je veselje, da bo film vendarle zaživel na velikem platnu, toliko večje. “Ta projekt je ves čas stal na trhlih temeljih, saj nikoli nismo imeli zagotovila, da ga bomo sploh lahko dokončali. Začeli smo iz čiste strasti, snemali pa smo predvsem poleti, v juniju in juliju, ker se zgodba filma odvija v enem samem dnevu,” je pojasnil režiser.
Ob tem je dodal, da so sicer uspeli posneti glavni del filma, pomanjkanje sredstev za postprodukcijo pa je filmski proces zaustavilo, zato je film več let ostal nedokončan. “Šele s pomočjo produkcijske hiše VERTIGO smo dobili priložnost, da ga končamo,” je pojasnil.
Poleg finančnih ovir so filmski ustvarjalci v desetletju ustvarjanja premostili tudi številne druge ovire. Ker so bili prizori posneti v različnih letih, je velik izziv postalo tudi povezovanje posameznih sekvenc. Ekipa se je soočala z mankom osnovne tehnične opreme ter drugih potrebščin, na samem snemanju pa jih je preizkušala tudi mati narava. Med snemanjem prizora v gozdu so člani ekipe utrpeli 82 ugrizov klopov, med snemanjem v hiši pa so naleteli na modrase.
V filmu sicer nastopajo sama velika imena slovenskega filma – poleg že omenjene četverice protagonistk so zaigrali še Jure Heningman, Janez Starina, Uroš Fürst, Barbara Ribnikar in Gorka Berden –, ki jih je z besedami režiserja k projektu privabila predvsem “drugačnost scenarija in izzivi vlog”.
“Njihova predanost in zavezanost projektu me je skozi leta navdihovala, saj nihče od njih nikoli ni zahteval plačila. Vsi igralci, ki jih vidite v filmu, so sodelovali iz srca in brezplačno, kar izjemno cenim,” je ob tem še poudaril Rai.
Slovenska javnost si je sicer film prvič lahko ogledala že v sklopu letošnjega 20. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina. Kot je na filmskem festivalu v Ljutomeru po poročanju STA pojasnil režiser, ki je sicer po izobrazi kriminalist, ima triler kot žanr pri nas velik potencial, in to ne zgolj zaradi gozdnate pokrajine naše dežele. Čeprav so film začeli snemati že pred 10 leti, se zgodba odvije v enem samem dnevu. V vmesnem času se je spremenil žanr, iz grozljivke so prešli v triler. Snemali so več poletij, nato je prišla pandemija, potem so iskali producenta. Film je namreč nastal mimo razpisov, saj po mnenju režiserja v Sloveniji težko prejmeš sredstva za žanrsko produkcijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!