Slovenski skladatelj navdušil in prejel nagrado za najboljšo glasbo za nemi film

Kot je sporočil glasbenik Andrej Goričar, so njegovo glasbo za najboljšo izbrali glasovi poznavalcev, kritikov in ljubiteljev nemega filma iz vsega sveta, ki so izbirali med številnimi glasbenimi izvedbami, tako samostojnimi kot festivalskimi od San Francisca (San Francisco Silent Film Festival), prek Bologne (Il Cinema Ritrovato), Züricha, Hippfesta na Škotskem, Slapsticka v Bristolu do Bonn Stummfilmtage in Dnevov nemega filma v Pordenoneju.

Pianist in skladatelj Goričar je glasbo za ameriški film Naše gostoljubje, ki je nastal leta 1923 v režiji Busterja Keatona in Johna G. Blystonea, napisal leta 2023 po naročilu Slovenske kinoteke, kjer deluje kot hišni pianist. Pod njegovim vodstvom jo je Orchestra of the Imaginary premierno izvedel istega leta v Cankarjevem domu. Projekt je bil lani izbran za zaključek 44. Dnevov nemega filma v Pordenoneju, ki velja za najstarejši, največji in najpomembnejši festival nemega filma na svetu.

Diplomant ljubljanske glasbene akademije se je v svet nemih filmov poglobil leta 1996. Od takrat je s svojimi skladbami za klavir ali z improvizacijo na klavirju pospremil bogat repertoar neme filmske klasike: več kot 150 različnih filmskih naslovov na več kot 200 izvedbah doma in v tujini.

Kot je pojasnil, je njegov pristop k "ozvočevanju" nemih filmov odvisen od vsakega nemega filma posebej, sta pa vsaj dve glavni vodili, v kateri verjame: "Prvo je, da ima glasba svoje življenje, svojo invencijo, svojo logiko in svojo estetiko, kljub temu, da biva skupaj s filmom. Pravzaprav menim, da je prava mera te 'oddaljene bližine' nujno potrebna, da lahko glasba in film zaživita skupaj kot enovito umetniško delo. Drugo vodilo pa je, da želim, da me pri komponiranju vodi iskren in oseben pogled, nekakšen dialog, kontrapunkt, s samim filmom."

Na vprašanje, kje črpa navdih, je Goričar povedal, da navdih za glasbo za posamezen film ponavadi začuti v tistem elementu filma, ki ga najbolj nagovori v smislu bodočega dvogovora z glasbo. "Do tega pride običajno po nekakšnem akumulacijskem procesu v meni, ko se film, ki sem ga pred tem že večkrat gledal v tišini, predvaja še v moji glavi. Ko začutim, kateri glasbeni elementi so tisti, ki bodo pripomogli k enoviti umetniški predstavi, stvar steče sama od sebe."

Pri tem ga pogosto zanese v zelo različne kompozicijske smeri. Vendar pa želi vso raznolikost glasbenega izraza in sloga, ki je na voljo, preoblikovati v svojo zgodbo, na svoj način. "Lahko rečem, da je moj vzor katerakoli glasba, pri kateri začutim tisto, kar želim v svojo glasbo vnesti sam," je še povedal Goričar.

Silent London je sicer objavil še več nagrajencev, med njimi velja omeniti vsaj dve. Nagrado za najboljše restavriran nemi film leta je prejel San Francisco Film Preserve za film The Garden of Eden (Rajski vrt) iz leta 1929. Nagrado za najboljši festival nemega filma v živo pa so prejeli Dnevi nemega filma v Pordenoneju.