V 96. letu starosti je umrl akademik in skladatelj Janez Matičič, so na Facebooku sporočili njegovi glasbeni kolegi. Bil je med vidnejšimi sodobnimi skladatelji. V njegovem opusu ima pomembno mesto klavirska glasba, ki jo je tudi sam interpretiral. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 2007 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Janez Matičič se je rodil leta 1926 v Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je končal študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari. Začel je z violino, potem ga je prevzel klavir, ki ga je zvesto spremljal ne le na ustvarjalni, temveč tudi na izvajalski poti, piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v kateri je bil od leta 2007 redni član.

Razpet med Ljubljano in Parizom

Bil je profesor na Srednji glasbeni šoli, Akademiji za glasbo in oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, zatem je v letih 1982-1996 na nekaterih pariških konservatorijih poučeval klavir, ki se ga je učil pri Hildi Horak in Antonu Trostu.

Njegovi skladateljski prvenci so bili pod vplivom klasike, romantike in tudi impresionizma, pozneje pa se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadji Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove.

Svoje ideje je raziskoval v skupini francoskega radia za glasbene raziskave, ki jo je vodil Pierre Schaeffer, nekatera elektroakustična dela pa je ustvarjal tudi v drugih studiih. Tako so nastala dela, kot so Tri vizije, Oscilacije, Fuzije ter Cosmophonie za klavir in magnetofonski trak.

Serialna kompozicija ga nikoli ni pritegnila. Kot je povedal v enem od intervjujev, je zato tudi nikoli ni podrobno študiral: “Seveda ni vseeno, kdo komponira serialno. Če je to Boulez, nekaj nastane, mnogi drugi skladatelji pa so s serijami delali zelo nezanimive reči. Nekateri so se serialnega komponiranja oprijeli samo zato, da so sploh lahko komponirali, ker sicer niso vedeli, kaj naj kot skladatelji počno. Navsezadnje lahko s serijami komponira vsakdo.”

Bogat opus

Ustvaril je dve simfoniji in več koncertantnih del, pa tudi mnoge komorne in solistične skladbe. V njegovem opusu so Preludiji, Dvanajst etud, Resonances, Palpitations, dva koncerta za klavir in orkester, Koncert za violino in orkester, Suita za godalni orkester, Intermittences, Utripi in Gemini za dva klavirja.

Matičič je prejel vrsto pomembnih nagrad na različnih tekmovanjih, natečajih in ob drugih priložnostih, denimo na mednarodnem natečaju za kompozicijo nagrado monaškega kneza Rainerja leta 1962 ter najvišjo oceno mednarodnega natečaja elektroakustične glasbe v Bourgesu leta 1990. Prejel je tudi nagrado Radia Beograd in nagrado Prešernovega sklada za Koncert za violino in orkester. Njegova dela so bila natisnjena doma in v tujini, izšla pa so na ploščah pri domačih in tujih založbah.

Večni notranji nemir in skoraj otroška igrivost

V utemeljitvi Prešernove nagrade leta 2007 so zapisali, da njegov opus določajo nepredvidljivost, izvirnost, nenehno iskanje ter tudi pri visoki starosti večni notranji nemir in skoraj otroška igrivost.

“Sem komponist. Komponiram vse od otroštva dalje. Kot komponist sem prehodil zelo dolgo pot: tako dolgo, da površni poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave. Vendar sem vsa ta dela skomponiral jaz, in čeprav so tako različna, jih enakovredno priznavam za svoja,” je povedal v enem od intervjujev.