Menu Item
Slovenski arhitekti na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah predstavljajo tudi več stoletij stare rešitve, ki bi jih lahko pri načrtovanju in gradnji upoštevali danes. Zakaj je pastirska koča na Veliki planini dober primer prakse, s katero lahko prihranimo energijo, in zakaj so krušne peči nudile veliko več kot le toploto?
V Benetkah vrata v soboto za javnost odpira 18. mednarodni arhitekturni bienale (La Biennale di Venezia), ki bo pod geslom Laboratorij prihodnosti potekal po zamislih gansko-škotske arhitektke in kuratorke Lesley Lokko.
Na razstavišču Arsenale, nedaleč stran od znamenitega Trga svetega Marka, si lahko obiskovalci vse do 26. novembra ogledajo tudi slovenski paviljon. Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) tam predstavlja projekt +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture.
Komisarka slovenskega paviljona in kustosinja MAO Maja Vardjan je za kustose slovenskega paviljona na odprtem razpisu izbrala skupino arhitektov mlajše generacije iz dveh arhitekturnih birojev, Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti. Ti so se ukvarjali zlasti z ekologijo v arhitekturi.
Na številne stroke, arhitektura pri tem ni izjema, je v preteklem desetletju močno vplivala ekologija, ob tem poudarjajo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Za domnevno večjo ekološkost arhitekture so tako s toplotnimi črpalkami, tehnologijo ničenergijskih hiš in prezračevanjem z rekuperacijo poskrbele druge inženirske stroke. To pa naše domove preobraža v visokotehnološke stroje, ki naj bi pripomogli k ekonomičnemu ravnanju z energijo.
V iskanju alternative so arhitekti in kustosi slovenskega paviljona v Benetkah Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič začeli iskati primere iz vernakularne arhitekture – gre za arhitekturo naših prednikov, ki je bila že v samem principu ekološka. Zakaj? Kot je dva dni pred uradnim odprtjem bienala pojasnil Grohar, so bili viri takrat skromni, energijo (toploto ali hlad) pa je bilo treba ohraniti kar najbolj učinkovito.
Snovalci paviljona so se zato odločili, da k sodelovanju povabijo 50 arhitektov in drugih kreativcev oziroma skupin iz vse Evrope. Ti so nato vsak z območja, na katerem delujejo ali od koder prihajajo, predlagali enega ali več (vernakularnih) primerov, pri katerih lahko arhitekturno rešimo vprašanje ohranjanja energije. Kot je pojasnil Grohar, so dobili več kot 50 zelo različnih primerov oziroma nabor idej, ki lahko inspirira kritičen premislek in kritično delovanje arhitekta danes.
Krušna peč je nudila veliko več kot le toploto
Kustosi slovenskega paviljona so nato iz te množice izbrali pet primerov iz Slovenije in tujine, ki jih predstavljajo v Benetkah in s katerimi so poustvarili abstraktni bivalni prostor. V središče slovenskega razstavnega prostora so poleg “sobe v sobi” (več o tem v nadaljevanju) postavili kmečko peč iz opeke, ki je bila središče tudi v hišah naših prednikov in tudi v nekaterih drugih državah.
Jure Grohar je ob tem pojasnil, da je danes grelno telo toplotna črpalka, radiator ali peč – torej kos tehnologije, ki je skrit in nas greje. V preteklosti pa je to vlogo opravljala kmečka peč. Kot je dodal, je bila ob krušni peči nekoč črna kuhinja, v kateri so naši predniki pripravljali hrano, okoli peči pa se je družilo, jedlo, spalo ter sušilo obleke in pridelke.
“Kmečka peč je bila socialni in večaktualni center doma. In to je za nas zanimivo, kako arhitekturno rešimo energetski odziv,” je povedal.
Zgledi z Velike planine, s katerimi lahko prihranimo pri ogrevanju
Pri instalaciji sobe v sobi (Room within a room, op. p.), primera vernakularne arhitekture, ki ga lahko vidimo še danes, so se kustosi slovenskega paviljona ozrli v pastirske koče na Veliki planini. Pastirji so tam živeli v manjših lesenih hišah, velikih približno osem kvadratnih metrov, okoli njih pa je bil pokriti hlev z ovcami.
Grohar, ki je zbrane na četrtkovem odprtju popeljal po prostoru, je na primeru pastirske koče na Veliki planini povedal, da je med človekom in živalmi takrat vladal simbiotski odnos. Ta je postal energetski princip in tipološki koncept, ki je naredil posebno hišo. Te živali so pastirja grele, je pojasnil.
Z mislijo na to so kustosi v paviljonu vzpostavili dve sobi z “dvema različnima temperaturama”. Kot so pojasnili, lahko z vzpostavitvijo manjših sob v večjih ustvarimo temperaturni gradient. Z ogrevanjem vseh prostorov na enako temperaturo pa se je ta princip danes izgubil. Zakaj je to pomembno? Ker podatki kažejo, da zmanjšanje gretja za eno stopinjo na drugi strani pomeni prihranek energije pri ogrevanju za sedem odstotkov. To pa kaže, da lahko razlika v temperaturi zares spreminja arhitekturo.
V slovenskem paviljonu so predstavljeni še trije primeri tako imenovane vernakularne arhitekture, med drugim poljski način zmanjšanja prostora, ki prinese toplino in boljšo energetsko učinkovitost prostora. S kokonom so kustosi ustvarili manjši prostor za spanje, ki omogoča lažjo organizacijo drugih prostorov in ogrevanje – človeško telo je odličen vir toplote, ki jo lahko uporabimo za ogrevanje manjših prostorov. Z gankom pa so ustvarjalci ponazorili vmesen prostor oziroma cono, ki ščiti pred zunanjimi (vremenskimi) vplivi.
Pri postavitvi vseh primerov so kustosi uporabili tri izolativne materiale: ovčjo volno, proizvedeno na Koroškem, lipov les iz Slovenije in opeko, ki so jo zaradi logističnih razlogov – ta je za transport precej težka – dobili v bližini Benetk. Po bienalu bodo vse materiale demontirali in jih uporabili na novo. Tlak bodo donirali za študentske delavnice, iz filca in lesa pa bodo naredili pohištvo.
Odprtja slovenskega paviljona v Benetkah, ki je potekalo dva dni pred uradnim odprtjem bienala, se je udeležila tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Po njenih besedah so arhitekti opravili izjemno delo in predstavili pomembno in aktualno problematiko, s katero se spoprijema tudi Slovenija. “Pravičen prehod in uporaba gradbenih materialov ter razmišljanje o trajnostni arhitekturi je nekaj, kar moramo ponotranjiti vsi na vseh področjih, ne le znotraj arhitekture, ampak tudi znotraj državnih politik, odločevalci in vsak posameznik, ki se s tem ukvarja,” je povedala. Dodala je, da se moramo vprašati, kaj je tisto, kar nas lahko nauči iz zgodovine, in kaj so tiste stvari, ki nas peljejo v prihodnost.
Beneški bienale ni le razstava dobre arhitekture
Komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan je ob tem dejala, da beneški bienale že dolgo ni več zgolj razstava dobre arhitekture, na kateri države prikazujejo zgrajene projekte, ampak deluje kot spodbujevalnik novih oblik prostorske in kulturne produkcije. “V tovrstnih projektih mnogi arhitekti in ustvarjalci arhitekturo obravnavajo kot del širšega družbenega, političnega, kulturnega in ekonomskega konteksta, pri čemer jim bienale pomeni možnost za raziskovanje, testiranje idej in razvoj alternativ, ki premikajo meje ustaljenega razumevanja arhitekture. Mednje spada tudi instalacija slovenskega paviljona, ki združuje prvine tako raziskovalnega kot arhitekturnega projekta.”
Kustosi, ki so zasnovali slovenski paviljon, pa projekt dojemajo kot odlično platformo za preizpraševanje situacije sodobne arhitekture in obravnavo problematik, s katerimi se vsakodnevno srečujejo pri svojem delu. “V arhitekturni praksi je spekulativno delovanje zaradi konkretnih projektnih pogojev pogosto zahtevno in oteženo. Bienale je priložnost, da stopimo korak nazaj in z distance kritično artikuliramo svoje delovanje. Z obravnavanjem problematike ekologije v arhitekturi skozi primere vernakularne arhitekture želimo vernakularno zapuščino prikazati kot živo in za sodobnost še kako aktualno, saj lahko njene koncepte abstrahiramo in kreativno uporabimo pri snovanju arhitekture,” so dodali.
Projekt slovenskega paviljona je sestavljen iz treh delov: prostorske instalacije v merilu 1 : 1 v beneškem Arzenalu, medresorske konference, ki bo jeseni 2023 v Ljubljani obravnavala vprašanje ekologije in trajnostnega razvoja skozi povezovanje arhitekture, gospodarstva in znanosti, ter publikacije.
Oglejte si še paviljone nekaterih drugih držav in sodelujočih arhitektov
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje