Menu Item
Medtem ko je na filmskem festivalu v Cannesu prisoten odmev v Franciji obnovljenega gibanja #MeToo, ostaja italijanska filmska industrija zaradi kulture molka in še vedno močnega patriarhata zavita v molk. Gibanje je v Franciji povezano z znanimi obrazi, kot sta igralki Adele Haenel in Judith Godreche, v Italiji zvezdnic, ki bi podprle gibanje, ni.
A po pisanju francoske tiskovne agencija AFP počasi vendarle prihaja do sprememb. “#MeToo v Italiji deluje drugače kot v drugih državah,” je povedala Cinzia Spano, predsednica organizacije Amleta, ki so jo leta 2021 ustanovile igralke v boju proti nasilju na podlagi spola v zabavni industriji. Dodala je, da imena in pričevanja težko pridejo v javnost, saj obstaja kultura molka, žrtve napadov so deležne agresije.
Po zgledu ameriškega gibanja #MeToo je nastal italijanski #quellavoltache (Takrat, ko…), na družbenih omrežjih pa so se pojavila pričevanja z obtožbami režiserjev in producentov. Vendar po besedah Domizie de Rosa iz združenja Ženske pri filmu, televiziji in v medijih Italija “niso sprožile pričakovanega razmisleka ali odziva industrije in institucij”.
Več moških je bilo sicer zaslišanih, a se ni zgodilo nič. Le Claudio Marini, ki se je izdajal za filmskega režiserja in mlade igralke vabil na lažne avdicije, na katerih jih je napadel, je bil leta 2023 obsojen na 11 let in 9 mesecev zapora. Zaradi takšnega poteka dogodkov so ta prva pričevanja pravzaprav odvrnila številne ženske, ki so tako opustile poskuse pregona svojih napadalcev, je še povedala Domizia de Rosa.
Organizacija Amleta je med letoma 2021 in 2023 zbrala pričevanja 223 žrtev spolnega nasilja v zabavni industriji, od tega 207 žensk. Vendar nobena od njih ni želela javno spregovoriti.
Italija še vedno precej nazadnjaška
Virginia Dascanio, odvetnica, ki zastopa žrtve spolnega nasilja, obžaluje, da pojem privolitve ni vključen v italijanski kazenski zakonik. “Vsakič znova dokazovati odsotnost soglasja ali protest je zelo zamudno,” je povedala. Poudarila je, da kljub temu obstajajo pravna orodja in da je treba predvsem spremeniti odnos.
Po besedah igralke Francesce de Martini je Italija na tem področju še vedno precej nazadnjaška. Vendar upanja ne izgublja. “Vidim, da je mlajša generacija veliko bolj pozorna do teh vprašanj,” je povedala.
Tudi večja prisotnost žensk v filmski industriji je po mnenju asistentke režiserja Valentine Vincenzini spodbuden znak. “V produkciji je več žensk in celo režiserk,” je povedala in dodala, da se v svojem delovnem okolju počuti veliko bolje kot pred desetimi leti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!