Porazne ocene za Sneguljčico: so res upravičene?

Prizor iz filma Sneguljčica, ki ga je režiral Marc Webb. (foto: Profimedia)

Nov Disneyjev film Sneguljčica je sodeč po kritikah in ocenah na spletnih bazah eden od najslabših vseh časov. Zdi se, da kritiki in javnost kar tekmujejo v negativnih komentarjih nad sodobno priredbo te pravljice, ki je nastala davnega leta 1812. Ali je porazna ocena res upravičena?

Nova filmska adaptacija Sneguljčice in sedmih palčkov, pravljice, ki sta jo davnega leta 1812 napisala brata Grimm, leta 1937 pa je Disney iz zgodbe ustvaril svoj prvi celovečerni animirani film, je začela buriti duhove še pred prihodom v kinematografe. Glavna igralka Rachel Zegler, ki je upodobila glavno junakinjo – in je, mimogrede, vse prej kot bela kot sneg – je bila v intervjuju leta 2022, kmalu po tem, ko je steklo snemanje filma, zelo kritična do originalne zgodbe. Dejala je, da ta na skrajno zastareli način obravnava temo žensk na pozicijah moči in da se osredinja na ljubezensko zgodbo z moškim, ki Sneguljčico dobesedno zalezuje.

Napovedala je, da nova Sneguljčica ne bo nekdo, ki ga bo moral rešiti princ, in da njene sanje ne bodo zgolj najti pravo ljubezen. “Ona sanja o tem, da bo postala vodja, kakršna ve, da je lahko; vodja, ki mora biti po besedah njenega pokojnega očeta neustrašna, poštena, pogumna in resnična.”

Združevanje feminističnih pogledov glavne igralke in zastarele arhetipske pravljice pa se ni izkazalo kot preprosta naloga.

foto: Profimedia

Val kritik z vseh strani je sprožila tudi izbira obeh glavnih igralk. Rachel Zegler, ameriška igralka kolumbijskega rodu, ki ji večina priznava, da je velik pevski in igralski talent, je v eni od svojih objav na omrežju X namreč podprla svobodno Palestino. Kljub pritiskom objave ni izbrisala. Gal Gadot v vlogi zlobne kraljice pa je bila tarča kritik, ker je večkrat javno izrazila podporo izraelski vojski, kjer je kot izraelska državljanka tudi sama služila.

Namesto princa aktivist

Ustvarjalci so rdečo nit zgodbe ohranili: Sneguljčica – ki tokrat imena ne dobi po snežno beli polti, ampak po snežni noči, v kateri se je rodila – po smrti matere in odhodu očeta postane sirota. Njena zlobna mačeha, obsedena z lastno lepoto, jo zasužnji in maltretira, podobno kot zasužnji in ustrahuje celotno kraljestvo. Čarobno ogledalo, od katerega znova in znova zahteva potrditev, da je najlepša, ji nekoč odgovori, da jo v lepoti prekaša Sneguljčica (tej za lepoto, na srečo, ni mar).

Mačeha besna naroči njen umor, a se ji ne izide po načrtih. Sneguljčica se tako znajde na begu v začaranem gozdu in zatava v hišico sedmih palčkov. Ko mačeha ugotovi, da je osovražena pastorka še vedno živa, se začarana v starko odpravi v gozd in jo zastrupi z zastrupljenim jabolkom. Iz globoke kome Sneguljčico reši poljub resnične ljubezni.

Sneguljčičina prava ljubezen sicer tokrat ni princ, ampak nekakšen bojevnik za družbeno pravičnost v stilu Robina Hooda, kar je vznejevoljilo del javnosti, posebej desničarsko in antiprebujensko skupnost. Junaka upodobi simpatični Andrew Burnap, ki ima, podobno kot tudi Zegler, izkušnje z broadwajskih odrov, zaradi česar ima tudi film nekoliko broadwajski priokus. A če je bil Disney dovolj pogumen, da je moškemu odvzel krono, pa se mu ni drznil odvzeti vloge rešitelja. Sneguljčico namreč, enako kot leta 1812, iz globoke kome reši njegov poljub, ki je, jasno, nekonsenzualen.

Zadrega s palčki

Daleč največ neodobravanja kritikov pa so poželi palčki. Namesto da bi jih igrali resnični igralci, so to računalniško animirani liki. Kot osnovo za like so uporabili igralce, a so jih v postprodukciji obdelali, da so videti manjši in bolj “palčkasti”. Kot so zapisali pri reviji Time, se ob njihovi podobi ni mogoče izogniti nelagodju, saj spominjajo na skorajda, a ne povsem živa bitja.

Ustvarjalci pa so se ob tem znašli še pod plazom kritik oseb z motnjo rasti, saj večina igralcev, ki so jih uporabili za modele, ni bila nizke rasti. Očitali so jim tudi, da so z odločitvijo, da like animirajo, odvzeli možnost dela igralcem nižje rasti. Igralec Peter Dinklage, ki ima motnjo rasti, pa je bil zgrožen nad samim prikazom sedmerice. “Želite biti progresivni, pa še vedno delate to prekleto zastarelo zgodbo o sedmih palčkih, ki živijo v jami.”

“Vse skupaj je popolna zmeda, a bodimo realni – kaj pa so sploh pričakovali?” je za Guardian dejal Stephen Galloway, dekan fakultete za film in medijske umetnosti na univerzi Chapman v Kaliforniji in nekdanji izvršni urednik revije The Hollywood Reporter. “Lotiš se filma, katerega naslov je Sneguljčica (v angl. Snow White, bela kot sneg, op. a.). Težko si je predstavljati film, ki bi bil v tej dobi DEI (raznolikosti, enakosti in vključevalnosti) – ali post-DEI, ‘post-woke’ dobi – bolj sporen in razdvajajoč.”

Animacija zlošči patologijo

Da Sneguljčica ni mogla biti presežek, se strinja tudi najbolj znani slovenski filmski kritik Marcel Štefančič Jr. “V trenutku, ko risanko narediš v film, v živo obliko, to postane problem. Vse postane toksično, vse zazeva. Animacija neke problematične stvari prikrije, vse se zdi ljubko. Zasenči in preglasi vse, kar je toksičnega, spornega, kontroverznega. Lažje se prikrije ves seksizem in vsa patriarhalna patologija – animacija jo zlošči, da se blešči, tako da niti ne vidiš, za kaj gre.”

“Ko pa je to film, ko gre v živo, vse zazeva. In nenadoma se marsikaj začne zdeti preveč zastarelo. Neločljivo od te mračne preteklosti, iz katere prihaja. In potem se tega lotiš, kot so se tudi ustvarjalci filma: na primer tako, da skušaš umakniti čarobni poljub, spremeniti princa, spremeniti palčke. A kaj se s tem zgodi? Film Sneguljčica pravzaprav postane kritika originalne pravljice o Sneguljčici. Postane dobesedno več kot 250 milijonov evrov vredna recenzija tiste Sneguljčice. Prizna, da so se takrat zmotili. Da se je original motil,” je dejal Štefančič.

Svoje trapaste postelje naj si pospravijo kar sami

Film Sneguljčica torej nikoli ni zares imel možnosti, ne v primeru, če bi religiozno sledil stari Grimmovi pravljici, ne če bi se povsem odmaknil od nje. Zato tudi kritike letijo z vseh strani, od antiprebujencev, ki čutijo, da novodobni pristop ogroža tradicionalne vrednote, do feministk, ki menijo, da bi morala biti novodobna Sneguljčica bolj navdihujoča, namesto tega pa se samo trudi biti politično korektna.

Eden od (legitimnih) očitkov je, da se film na trenutke zdi počasen in statičen, glasbeni vložki nekoliko predolgi. Nikakršne usluge mu ne dela niti dejstvo, da verjetno vsak v kinodvorani ve, kako se bo zgodba razplet(a)la.

A če pustimo ob strani že omenjene težave s politično korektnostjo in mešanimi sporočili, je novodobna verzija Sneguljčice v primerjavi s svojimi predhodnicami pogumna in plemenita, feministična, močna, osvobojena obsedenosti z moškim in ljubeznijo. Drži, da nekateri elementi, denimo palčki, delujejo zastarelo, a za razliko od Grimmove Sneguljčice ta palčkom ne postilja postelj in ne pometa drobtin. Sneguljčica 2025 ima dovolj dela z osvoboditvijo svojega kraljestva. Palčki pa si lahko svoje trapaste postelje pospravijo kar sami, kot je slikovito zapisala novinarka revije Time.

Zelena luč za izživljanje

Zato je nekoliko presenetljivo, da ima film na IMDb oceno pičlih 1,6, kar je daleč najslabša ocena katerega koli Disneyjevega filma. Tudi Štefančič meni, da ocena filmu dela krivico. “Sam imam problem s tovrstnimi igranimi verzijami animiranih filmov, a se mi ta ne zdi takšna katastrofa.” Za tako slabe ocene krivi v prvi vrsti antiprebujence, ki, kot pravi, dobesedno posiljujejo ta film.

“Tukaj je zdaj prižgana zelena luč, da se Sneguljčico lahko posiljuje. Ženske se ne more več, saj imaš potem probleme. Na Sneguljčici izživljajo frustracije za vse tisto, za kar menijo, da so prikrajšani zaradi kulture črtanja, prebujenosti, politične korektnosti. V nos jim gre, da je Sneguljčica voditeljica, namesto da bi čakala svojega princa, da jo reši. Dobrodošli v 21. stoletju! Na živce jim gre, da ni takšna, kot je bila takrat, ko je bila Sneguljčica napisana. To je bilo v času, ko je bila Amerika velika, ko so obstajale rasne hierarhije, spolne hierarhije. Želijo si torej, da bi bila Sneguljčica takšna, kot je bila včasih. Kot je bila leta 1937. Pa kdo bi to zares hotel?!” se sprašuje Štefančič.

Ob tem dodaja, da prav ti ljudje pozabljajo, da so pred leti s svojimi otroki gledali filme, v katerih je bila tema opolnomočenosti žensk že obdelana, denimo Mulan, Ledeno kraljestvo, Pogum in druge. “Vse to so že obdelali, to ni nič posebnega, vsi so jo že prehiteli. Zakaj je torej tukaj problem?”

Disney bi se moral zavedati, da bo njegov projekt, ki naj bi bil s približno 270 milijoni dolarjev med najdražjimi doslej, naletel na mešane odzive. Očitno so ocenili, da se kljub temu splača. A računica se jim za zdaj ni izšla. Do začetka aprila so z novim filmom zaslužili približno 69 milijonov dolarjev na domačem trgu in 145 milijonov na tujih trgih, kar je precej pod pričakovanji. Zaradi slabih rezultatov naj bi Disney celo začasno ustavil projekt igrane priredbe Zlatolaske, so poročali nekateri mediji.