Zanimiva poročna šega iz Prekmurja na seznamu nesnovne kulturne dediščine

Foto: Kulturno društvo Beltinci

Tradicionalno vabljenje na poroko, ki izvira iz Prekmurja, je po novem vpisano na seznam nesnovne kulturne dediščine. To je že četrta šega iz Prekmurja, ki je vpisana na ta seznam, poleg sotiša, majoša in šamarjenke.

Beltinsko kulturno društvo, zavod za turizem in šport ter soboški pokrajinski muzej so ministrstvu za kulturo predlagali, da je tradicionalno vabljenje na poroko v Prekmurju vpisalo v register nesnovne kulturne dediščine. Šego, ki je živa in prisotna v Beltincih, Turnišču in Črenšovcih, opravlja pozvačin. Edini evidentirani je Franc Jerebic.

“V Prekmurju je ohranjeno vabljenje na poroko, ki je bilo v preteklosti del tradicionalne poroke. Pozvačin v značilni opravi na prošnjo ženina in neveste obiskuje njune sorodnike, sosede, znance ter prijatelje in jih s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom vabi na poroko,” je zapisano v slovenskem registru nesnovne kulturne dediščine.

Župan Beltincev Marko Virag je za STA povedal, da so beltinski kulturniki v “pozavanju”, torej tradicionalnem vabljenju na poroko, videli dodano vrednost, združili vsebinski in slikovni material in ga poslali na komisijo ministrstva za kulturo. Ta je ocenila, da je to nekaj posebnega in da si klicanje na poroko ter lik pozvačina zaslužita prostor med nesnovno dediščino. Virag pravi, da je občina na to zelo ponosna. “Tudi ker je to še eden od vpisov nekih šeg in navad v ta register; poleg sotiša, majoša in šamarjanke je torej zdaj iz naše občine v nesnovni dediščini slovenske kulture še pozvačin.”

Ena poroka vzame tri tedne

Edini nosilec tega prekmurskega običaja, trenutno vpisan v register nesnovne kulturne dediščine, je Franc Jerebic, ki je personaliziran pozvačin. Kjerkoli je fotografija pozvačina, je na njej v tradicionalni pozvačinski opravi. Prisoten je tudi, kjer ta lik potrebujejo za protokolarne namene. Še vedno ga ljudje prosijo, da hodi “pozavat” na njihove poroke. To vlogo z veliko veselja in odgovornosti opravlja že 45 let. Virag verjame, da je bistveno prispeval k temu, da je običaj pristal v registru nesnovne dediščine.

Jerebic pravi, da je bila prva poroka, na kateri je nastopil v vlogi pozvačina, poroka ženine sestre. “Za pozvačina so ljudje vedno iskali koga, ki je navihan in živ. Pa so pogosto našli mene in me potem enkrat povabili tudi na folklorni festival. Tako je to postal moj način življenja.” Kar dejansko tudi je, ker za klicanje na poroko človek potrebuje kar nekaj časa. Odvisno od tega, koliko gostov par povabi, a ena poroka mu vzame približno tri tedne.

Na prvo svojo poroko je šel “pozavat” skoraj v civilu, pravi. Sicer je imel ježevko, sekiro in črn klobuk s pisanimi trakovi, a je bil brez predpasnika. Za pozvačina je značilna posebna noša. Njen sestavni del so visoki usnjeni škornji, “gosposke” hlače, bela lanena srajca, preko vsake rame pa obešeni dve izvezeni brisači. Na te pripne barvne trakove iz krep papirja oziroma “cmere”. Na levem boku ima vrečko z bonboni za otroke in čutarico, “kulač” s “snejinim mlejkom” oziroma prosom, na desnem boku pa čutarico z vinom, ki ga ponudi na koncu govora v hiši, v katero pride vabit.

Brez ježa ni pozvačin

Ima tudi kravji rog, klobuk, okrašen s cvetjem iz krep papirja, nad klobukom pa pavovo, petelinje in fazanovo perje. “V roki ima pozvačin ježevko na leseni sekiri. To je obvezno, brez ježa ni pozvačin. Če mu ga kje skrijejo, ne more od hiše,” pripoveduje Jerebic. Okrog vsake noge ima pripeta dva zvonca, dva pa tudi na ježevki. Oprava pozvačina je zahtevna za pripravo, Jerebic si “cmere” šiva sam, klobuk mu s cvetjem že 30 let krasita Hedvika Križanič in Gančanov in Anica Crnkovič iz Beltincev.

Pozvačin hodi po kraju, kjer vabi na poroko, peš. Ob tem pleše in skače, preganja otroke, jim deli bombone, vriska, pozdravlja mimoidoče, jim ponuja pijačo, ženske pa praska z ježevo kožo.

Vsak pozvačin ima tudi svoj pozvačinov govor. Del Jerebicevega govora je tudi legendarni stavek “Zatou prijte fsi, šteri ste od kolena vekši, od poplata menjši, s trdimi mošnjami, glasnimi kotami ino friškimi petami!”, ki je postal zaščitni znak vabljenja tudi na beltinski folklorni festival.

Jerebic dodaja, da je v registru sicer vpisan kot edini nosilec tega običaja, v realnosti pa to vlogo odigrajo tisti, ki jih pari prosijo za klicanje na poroko.