Menu Item
Za N1 piše imunolog dr. Alojz Ihan.
Petnajstega februarja je ministrstvo za zdravje na Brdu sklicalo “posvet slovenskega zdravstva o epidemiji”. Bilo nas je 34 strokovnjakov in direktorjev zdravstvenih ustanov, pa seveda minister za zdravje in člani vladne Strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije covida-19. Po krajšem uvodu, ki so ga pripravili minister za zdravje, vladna strokovna skupina in dr. Fafangel kot vodja epidemiološkega kolegija NIJZ, se je razvila nekajurna, zelo kakovostna razprava, izrečenih je bilo veliko dobrih idej o nuji po dostopnosti primarnega zdravstva, nesmiselnosti PCT glede na lastnosti omikrona, še posebej veliko pa smo govorili o nepotrebnosti in ukinitvi nošenja mask v razredih in prenehanju samotestiranja v šolah.
Med odmorom za kavo smo bili vsi udeleženci zadovoljni, da smo dočakali neki odprti način strokovnega razpravljanja o epidemiji skupaj z odločevalci. Na koncu drugega dela sestanka pa se je v splošno zadovoljstvo vrinilo nekaj nelagodja, saj nikjer ni bilo moderatorja, ki bi naše izrečene misli začel usklajevati do oblike, ki bi jih lahko imenovali za skupna stališča in sporočila. Namesto tega je sledil nenaden poziv v avlo na skupinsko fotografiranje.
In to je bilo to. Potem sem med vožnjo z Brda poslušal izjave s tiskovne konference, ki so bile v resnici natančno enake izjave, ki smo jih udeleženci sestanka poslušali kot uvod v naš sestanek. Ves sestanek je bil torej povsem v prazno, šlo je samo za skupinsko sliko, preostala sporočila za javnost so bila napisana že pred sestankom. Pa iz tega nočem delati nekega posebnega cirkusa, nič usodnega ni v vsem skupaj, vendar kaže na neko pomanjkanje bontona – če skličeš več kot trideset strokovnjakov iz vse države, jim res ni olikano že pet minut po sestanku demonstrirati, da so bili poklicani samo zaradi skupinske slike.
Potem so me med vožnjo z Brda poklicali še iz “Odmevov”, če bi prišel v oddajo. Malo nejevoljen zaradi pravkar slišanega na radiu sem “pozabil” na neprijetnosti, ki sledijo takim nastopom, in se strinjal; potem pa na Odmevih povedal o dostopnosti do zdravnikov in odvečnih maskah in testiranjih v šolah. Čez nekaj dni je sledila odločitev vlade, ki ni imela zveze niti z našo razpravo na sestanku niti z uvodnim stališčem vladne strokovne skupine. V šolah so odpravili testiranje, maske pa so ostale, “dokler se ne bo pokazalo izboljšanje”. Jasno, da se bo pokazalo, če prenehaš testirati – čemu sploh čakanje?!
A ta drobni osebni vtis sestanka na Brdu ne bi bil vreden zapisa, če ne bi nato v naslednjem tednu na Zdravniški zbornici Slovenije imeli zanimivega pogovora s predstavniki Pravne mreže za varstvo demokracije (PMVD), ki so pripravili svoj predlog sprememb Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) – namesto vladnega, ki je bil 16. 7. 2021 zavrnjen zaradi “preohlapnih in preširokih pooblastil vladi za sprejemanje odlokov o zamejevanju nalezljivih bolezni”.
Pravna mreža za varstvo demokracije namesto vladanja z odloki, ki jih je med epidemijo večkrat problematiziralo ustavno sodišče, predlaga sprotno potrjevanje posameznih ukrepov v parlamentu. Po drugi strani pa PMVD tudi predlaga, da morajo vladni ukrepi temeljiti na strokovnih ocenah, ki jih oblikuje neodvisna strokovna skupina, katere sestava po strokovnih področjih je opredeljena z zakonom.
Tu ne bom razpravljal o bojazni, da bi bilo ob nuji hitrih ukrepov morda tvegano čakati na parlamentarno večino, preden bi, na primer, ob pojavu nevarne bolezni v pristanišču Koper, lahko odredili karanteno pristanišča ali celega mesta. Za okoliščine, ko se zares mudi z ukrepi, in pri epidemijah je to skoraj pravilo, bi bilo morda varnejše za omejen čas zdravstvenemu ministru dati proste roke in ga zakonsko obvezati, da naknadno v parlamentu dobi strokovno in politično zaupnico za odločitve, ki jih je sprejel.
Se mi zdi pa zelo upravičena ideja PMVD, da bi se o epidemiji morala strokovno izrekati neodvisna strokovna skupina. To je nekaj, kar med dvoletno pandemijo v Sloveniji ni delovalo in je povzročilo veliko nezaupanja javnosti v stroko in posledičnega neenotnega odzivanja javnosti na epidemijo.
Ko je na začetku epidemije vlada oz. ministrstvo za zdravje ustanovilo strokovno skupina za zajezitev in obvladovanje epidemije covida-19, je bila to, kot se je izkazalo, zelo nedomišljena poteza. Seveda je normalno, da vlada ob začetku epidemije pridobi svetovalce, ki ministru pomagajo sprejemati operativne odločitve. Taki svetovalci so dolžni po najboljših močeh ministru predstaviti svoje strokovne poglede, a hkrati so zavezani tudi lojalno molčati ob političnih kompromisih, ki jih politika nujno dela pri upravljanju tako kompleksnega dogajanja, kot je epidemija. Taka je pač vloga vladnih svetovalcev v vseh državah in političnih sistemih.
Nikakor pa ni konstruktivno in normalno, da vlada svoje svetovalce vsili celotni državi in javnosti kot “stroko”. To je že na daleč viden konflikt interesov in logično je, da potem javnost izgubi zaupanje v “stroko”, ki v resnici ni stroka, ampak so samo ministrovi svetovalci. Ki molčijo in morajo molčati tudi, ko vlada sprejme ukrepe mimo njihovih strokovnih nasvetov. Videlo se jim je na obrazih, zato so bile vladne tiskovne konference strup za zaupanje javnosti v vodenje epidemije.
Stroke ne more “izbrati” minister ali predsednik vlade, stroka ima lastne mehanizme za izbiro kompetentnih ekip in strokovnih skupin. Še zlasti v medicini je oblikovanje strokovnih skupin vsakdanja rutina, saj bolniki od nas, zdravnikov, pričakujejo “enoumna”, enotna in zanesljiva mnenja o diagnozah in najboljših načinih zdravljenja. In ker nihče ne zna vsega o medicini, smo zdravniki vajeni nenehnih strokovnih usklajevanj, od ad hoc konzilijev o posameznem bolniku do kolegijev, odborov, komisij in različnih združenj za oblikovanja nacionalnih in mednarodnih strokovnih smernic. In seveda imamo svoja stalno delujoča strokovna združenja, v katerih imamo natančen pregled, kaj kdo zna in koliko velja.
Zato se mi zdi tako zelo utemeljena ideja PMVD, da bi glede na naše slabe izkušnje s strokovno komunikacijo epidemije covida-19 za primer nove epidemije zakonsko formalizirali oblikovanje neodvisne strokovne skupine. Če nimamo zdrave pameti, imejmo vsaj napisana pravila.
Pri tem velja opozoriti, da je novo strokovno skupino težko izbrati in aktivirati na kratek rok, in ob pojavu epidemije so roki za pravočasne odločitve navadno zares kratki. Zato je bolje v novih, kriznih okoliščinah uporabiti že utečene strokovne skupine in jih samo razširiti v skladu s potrebami epidemije. Dober primer je posvetovalna skupina za cepljenje (PSC) pri NIJZ, ki je delovala že več kot desetletje pred epidemijo in na rednih mesečnih sestankih odločala o cepilnem programu, uvedbi novih cepiv, analizi stranskih učinkov cepiv in podobnem. S prihodom cepiv proti covidu-19 je vlada v ihti po “epidemijski operativnosti” najprej ustanovila novo skupino za cepljenje pri ministrstvu za zdravje, vendar se je po nekaj nerodnih in v javnosti slabo sprejetih nesporazumih (npr. prioritetno cepljenje za diplomate in učitelje) izkazalo, da je bolje stroko pustiti, da odloča po svoji presoji in svoja stališča javno zapiše. Minister pa naj s svojimi svetovalci prebere javno zapisana stališča strokovne skupine in udejanji tisto, za kar je pripravljen prevzeti odgovornost.
Ta vzorec je verjetno optimalen, če želimo pri naslednji epidemiji imeti večje zaupanje ljudi v stroko. Močno potrebno bi bilo, da NIJZ že v tem trenutku po zgledu PSC ustanovi še skupino eminentnih zunanjih strokovnjakov v stalno delovno telo za sprotno spremljanje nalezljivih bolezni in ukrepanje zoper njih. Tako skupino lahko Zakon o nalezljivih boleznih vnaprej opredeli kot jedro prihodnje strokovne skupine za obvladovanje morebitne nove epidemije, kadar bo to potrebno. S pridruženimi strokovnjaki (odvisno od narave naslednje epidemije) bi taka, resnično strokovna skupina oblikovala in sporočala javnosti strokovna stališča o epidemiji, ki bi jim javnost mnogo lažje verjela, kot je verjela govorcem na vladnih tiskovnih konferencah o covidu-19.
Vlada pa bi bila s stališči neodvisne strokovne skupine seznanjena enako kot vsa javnost, potem pa bi lahko s pomočjo svojih svetovalcev odločila, katere ukrepe bo sprejemala in kot politični odločevalec stala za njimi. Na ta način bi bile vloge stroke in vladnih svetovalcev jasno ločene in bi se tako izognili grenkemu občutku mnogih strokovnjakov, da na koncu služijo samo kot obrazi za skupinsko fotografiranje z epidemijo.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje