Menu Item
Ob vedno bolj neverjetnih zgodbah dopustnikov, ki so na Hrvaškem morali dodatno plačati za rezervacijo mesta na plaži z brisačo, ali pa za rezanje pice v restavraciji, pohlep turistične Hrvaške karikira in komentira legendarni kolumnist N1 Zagreb Boris Dežulović. Njegovo kolumno objavljamo v celoti.
Potem ko se je pred leti lastnik neke picerije v naselju Milna na Braču domislil zaračunavati postavitev mize in rezanje pice, so v moji ljubki betonski vasici ob morju šli še korak dlje. Od letošnjega poletja zaračunavajo tudi deljenje pice. Ne morem si pomagati, da ne bi opazil velikanskega vprašaja nad vašo glavo, zato vam bom poskušal pojasniti, za kaj gre: v lokalni restavraciji v moji mali betonski vasici pica stane 14 evrov, če pa si isto pico iste velikosti želite z nekom razdeliti, stane 18 evrov.
Vprašaj, napolnjen s helijem, še vedno lebdi nad vašo glavo in zdi se celo večji kot pred nekaj trenutki, zato ponavljam: da, deljenje pice stane štiri evre. Če boste poleg dveh porcij ocvrtih kalamarov s Filipinov za odrasla člana družine naročili še nekaj za svoje tri malčke in se odločite, da bo ena klasična dalmatinska pica iz industrijske gavde in sive šunke z okraskom konzerviranih gob dovolj, boste plačali 14 evrov plus štiri evre plus štiri evre … Samo trenutek, da izračunam, torej 122 evrov.
Kako 122 evrov? Da, oprostite, 22 evrov. Kako 22 evrov, vztrajate z vprašanjem, če pa na meniju piše 14 evrov? Poglejte drobni tisk na dnu jedilnega lista, kjer piše, citiram: “Za osebe, ki si pico razdelijo, zaračunavamo štiri evre! Für weitere Personen die sich eine Pizza teilen, berechnen wir Couver vier Euro! We charge Couver four Euros for additional people sharing a pizza! Za další lidi kteří sdílejí pizzu, účtujeme Couver čtyři eura! Za dodatkowe osoby dzielące się pizzą pobieramy Couver czterech euro!”
Helijev vprašaj nad vašo glavo je zdaj še večji: kaj to pomeni, kako je takšno zaračunavanje videti, ali bo gostinski gestapo opazoval goste in pazil, da se na teraso ne bo infiltriral kakšen komunistični ilegalec, ki bo naročil pico in jo delil drugim? O ja, v majhni prijetni betonski vasici ob morju se boste s svojim ljubimcem usedli v lokalno restavracijo, vi boste naročili pico in točeno pivo, vaš ljubimec pa samo gemišt. Ampak simpatični natakar, ki bo stražil ob robu terase, bo pazil, da se v navalu romantične nežnosti — saj veste, kakšna je Dalmacija: sončni zahod, morje, valovi, Mladen Grdović — slučajno ne spotaknete in ljubimcu v usta ne porinete trikotnika svoje pice. Torej pice, ki je ljubimec ni naročil.
“Kako 33 evrov, če pa pica stane 14?” boste vprašali, ko bo simpatični natakar prinesel račun. Na dnu plastificiranega jedilnega lista vam bo pokazal aneks k pogodbi, v katerem jasno, čitljivo in na majhno piše, da deljenje pice stane štiri evre. Predložil vam bo še fotografijo iz nadzorne kamere — “stroški snemanja znašajo dodatnih 10 evrov” — na kateri se lepo vidi, kako čez mizo ponujate trikotnik pice, usta vašega ljubimca pa so odprta kot v filmu Žrelo 3.
“Ampak to je še vedno 28 evrov, od kod potem 33?” se ne boste dali, natakar pa bo z vidno dolgočasnostjo na obrazu na dnu jedilnega lista pokazal na 27. postavko v 2. in 3. odstavku, kjer je z malimi črkami zapisano, da je “vnos plastičnih vprašajev in klicajev, ki so napolnjeni s helijem, v restavracijo prepovedan” in da se “za vsako kršitev prepovedi zaračuna pet evrov”.
Da, gospodje, drobni tisk na dnu menija. Zloglasni drobni tisk, ki je več sto tisoč ljudi stal hiš, stanovanj, življenjskih prihrankov in življenja kot takega, se je iz bančnih pogodb za kredite razširil na menije dalmatinskih gostiln in v ekskluzivne ponudbe gurmanskih izkušenj jadranskih Kurace Palace hotelov. To, kar ste nekoč zgolj preleteli tako, kot če bi lakonsko podpisali hipotekarni kredit za 200.000 švicarskih frankov ali pa naročili mešano pico za dvanajst evrov, danes natančno preučujete z očali na konici nosu in z debelim učbenikom dr. Marka Verovića “Osnove gospodarskega in obligacijskega prava” poleg krožnika.
No, šele po pol ure, ko boste brali 89. točko splošnega menija, vam bo postalo jasno, zakaj je simpatični natakar poleg vas tako sproščen: “Gostinski lokal je prostor za pripravo, strežbo in uživanje hrane in/ali pijače, vsaka minuta nezaužitja hrane in/ali pijače pa se zaračuna pet evrov.”
In že naslednji dan bosta znova vstopila v restavracijo v majhni, prijetni betonski vasici ob morju, a tokrat skupaj s še enim parom. Sedli boste, se udobno namestili in vzeli menije. “O, tokrat ste pa brez tistih plastičnih vprašajev, napolnjenih s helijem,” vas bo veselo pozdravil prijazni natakar, nato pa rutinirano zapisal naročilo.
“Torej, za vas ena pica s kozicami, za mladega gospoda samo gemišt. Kaj pa za vas?” se bo obrnil k drugemu paru — obilnemu moškemu in njegovi dami. “Ah, ne ozirajte se nanju, pila bosta zgolj mineralno vodo,” boste pojasnili in dodali, “to sta Čedo in Jadranka, najina odvetnika.”
Tako bodo v prihodnosti videti romantične večerje v čudovitih betonskih vasicah ob morju: polne bodo prepirov, podobnih kot v napetih ameriških odvetniških serijah in sodnih dramah. In ko bosta vidva v tisto famozno picerijo v Milni na Braču vstopila skupaj z Miro, Đinom, Krešem, Tihanom, Jakovom in Lucio in boste vsi naročili samo eno pico, bo simpatični natakar z ogromnim helijevim vprašajem nad glavo doumel, da ste na pico prišli s celotno odvetniško družbo Leko & partnerji.
Medtem ko bo pico rezal na osem kosov, naj prijazni natakar vašim odvetnikom pojasni, kaj točno pomenijo tiste male črke na dnu jedilnega lista. Kaj pomeni “Priprava mize dva evra” in še posebej, kaj pomeni “Razrez pice pol evra na kos”. Ali rezanje pice na osem kosov pomeni 8-krat pol evra, kar je enako štirim evrom, ali preprosto rezanje kosa enega pice za pol evra?
Po krajšem posvetu vam bo odvetniška pisarna Leko & partnerji predlagala, da se natakarju preprosto zahvalite, sami pogrnete mizo in razrežete pico.
Tisti večer se boste s svojimi novimi prijatelji imeli lepo, dokler ne boste poleg računa za odvetniško družbo Leko & partnerji na mizo dobili še računa za pico. Takrat boste začutili, kako se vam je nad glavo pojavil lep in velik plastičen vprašaj, napolnjen s helijem. Na računu bo namreč pisalo: pica 12 evrov, priprava mize dva evra, rezanje pice pol evra na kos.
To pa zato, ker je prav to — nategniti gosta — bistvo in smisel dalmatinskega gostoljubja. Ne rečem, kje drugje se morda gostinski lokali štejejo za prostore za pripravo, strežbo in uživanje hrane in/ali pijače, v Dalmaciji pa gostinski lokali praviloma služijo samo in izključno za nateg gostov.
In niti niso edini: nategovanje gostov je osnovna dejavnost dalmatinskih trgovcev, hotelirjev, najemodajalcev, koncesionarjev, vodnikov, skiperjev, obrtnikov, vinarjev, oljkarjev in družinskih kmetij; torej celotne industrije, ki se zaradi manka boljše hrvaške besede imenuje turizem.
Vi se, seveda, ne boste pustili nategniti. A ne gre za denar, temveč za princip. Čez tri mesece bo vaša draga odvetniška ekipa sodišču zmagoslavno predložila posnetek iz varnostnih kamer z igralnice, ki stoji nasproti picerije. Posnetek prikazuje, kako sami pripravljate mizo, režete pico in kose delite odvetnikom.
Lastnik picerije pa bo na sodišču preprosto pojasnil, da temu nikoli ni oporekal in da nikjer v jedilnem listu ne piše, da dodatno plača za postavitev mize in rezanje pice osebja picerije. Piše le, da se “dodatno plača postavljanje mize in rezanje pice”, njega, cenjenega sodnika, pa ne zanima, ne kdo bo to mizo postavil in ne kdo bo pico razrezal.
“I rest my case.”*
Pa vi plačujte drage odvetnike in jih vozite na pico v Milno. Kot ste ugotovili, se tisti, ki je nategnil dalmatinskega gostinca, še ni rodil.
Boris Dežulović je kolumnist. Zapis je bil prvotno objavljen na N1 Zagreb.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
*To je vse, kar bom rekel
BONUS VIDEO:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje