Novinarstvu je nemogoče dati več. Javnosti je nemogoče dati več, kot ji je dal David. Kajti David Beriain, "mi mejor amigo", je umrl za resnico.

Mednarodne novinarske organizacije druga za drugo opozarjajo, da se – globalno in tudi lokalno – raven svobode medijev krči. Vzporedno se krepijo napadi na novinarje, ki smo v zadnjih letih postali neposredna tarča napadov nosilcev moči, a tudi dela anonimne javnosti, ki na spletu brez vsakršnih znanj, vedenja, izkušenj, dostopa in razmisleka aktivno sodeluje v razbijanju našega poklica, enega poslednjih branikov svobodne in odprte družbe; enega temeljev demokracije.

A kričanja, šumov, žalitev, laži, izsiljevanj, podtikanj, blebetanja, klevet in preostanka diskurza, ki je v svoji celostni omejenosti imun za argumente in dejstva, smo novinarji vajeni: to je del (to bi moral biti del) naše psihofizične priprave in, seveda, vsakdanjika. Naš (po)klic dejansko veliko bolj ogroža območje udobja kot pa stalno konfliktno stanje. To je pogoj za profesionalno in osebnostno rast.

Kot nekdo, ki je več kot dvajset let poročal iz vojn in kriznih žarišč, konfliktno stanje razumem morda malce preveč dobesedno: tudi moj bolečinski in vzdržljivostni prag je posledično višji. V vseh teh letih sem namreč po vsem svetu spoznal veliko novinarjev (fotografov, snemalcev …), ki so bili za resnico pripravljeni umreti. Med poročanjem iz vojn – le zakaj to počnemo, ko pa se praktično nobena vojna, ki se je začela v tem tisočletju, (še) ni končala? – sem izgubil veliko prijateljev in znancev. Številni so bili ugrabljeni, nekateri so se, tako ali drugače, povsem izgubili. Plačali so strašno visoko ceno (po)klica, ki ga vse bolj avtoritarni oblastniki skupaj s svojimi uslužnimi podizvajalci, banalnost zla, poskušajo spremeniti v klečeplazno manufakturo.

Mislil sem, kako bedasta iluzija, da so me izgube – skupaj z doživetim; preživetim – utrdile. Podobno kot prijatelje alpiniste, ki vedo, da lahko tako rekoč vsak dan izgubijo nekoga, ki jim je neskončno blizu. Nekoga, ki je zaradi ljubezni do gora – zaradi ljubezni kot take – živel do smrti. Tudi takšne izgube so mi, žal, prekleto dobro znane: potem ko se je v Himalaji v Pakistanu pred leti ubil moj plezalni mentor in prijatelj, si nikoli več nisem nadel plezalnega pasu. Bilo bi prehudo.

Toda novica, kako prazno in strojno zveni ta beseda, o smrti najboljšega prijatelja Davida Beriaina, ki so ga konec aprila v Burkina Fasu zverinsko ubili z Al Kaido povezani divji lovci, me je udarila s takšno silo, takšno bolečino, da bodo posledice nedvomno dolgotrajne. David, s katerim sva v zadnjih osemnajstih letih skupaj prepotovala velik del sveta in delila vse mogoče strahove, tesnobe in tudi veselja (predvsem do ponovnega preživetja), je bil eden tistih ljudi, za katere sem kljub izrazito delujočemu racionalnemu umu čutil (ne mislil), da je nedotakljiv.

Ravno zato, ker so njegove tankočutne oči videle vse. Ravno zato, ker je njegovo zaradi neverjetnega velikega odmerka od stvarstva podarjene strasti dodobra predimenzionirano srce čutilo vse. Ravno zato, ker je njegova nemirna, a igriva duša ob koncu dneva vselej iskala mir in zadoščenje. Ravno zato, ker je njegov ostri eruditivni um znal načrtovati, ocenjevati, predvidevati. Ne, ravno zato ni bil nedotakljiv. Ne, ravno zato se ni (z)mogel – ni smel – ustaviti. Ne, ravno zato niti za trenutek ne bi smel podvomiti o njegovi dotakljivosti.

Irak, Afganistan, Libija, Darfur, mehiški in perujski narkokarteli, kolumbijski uporniki, tihotapci ljudi in droge, preprodaja orožja, mafije in milice vseh vrst in podvrst, talibanski voditelji, podzemlja, divji lovci, prve frontne črte okoljevarstvenih spopadov … Zgodba za zgodbo. Fantastičen dokumentarec za fantastičnim dokumentarcem. Nora serija za noro serijo. Najboljše novinarstvo brez predaha. Jedro, esenca, pogum, neposrednost, brezkompromisnost, stalno učenje in rast, empatija, humanizem, pripadnost, čudežna artikuliranost, prisotnost, odgovornost, natančnost, resnicoljubnost, premočrtnost, analitičnost, tovarištvo, razdajanje, neprizanesljivost, (samo)refleksija, poetika, da, strast in ljubezen. Strast in ljubezen!

David se je domov le vračal. Na kratko. Da poljubi in premisli. Vmes pa sta minili skoraj dve desetletji. A življenje v pospešku in velikokrat skrajno moteča (javna) prepoznavnost – televizija vzame najvišji davek – njegove substance nista niti malo načela. Ne samo da je bil najboljši novinar, ki sem jih (s)poznal, in da je bil, brez konkurence, najbolj pogumen človek, s katerim sem kdaj skupaj popil pivo; bil je tudi moj prijatelj z največ prijatelji. Iskrenimi, večnimi. Da, najboljšimi prijatelji.

Po njegovi smrti – ubili so ga skupaj z izjemnim snemalcem Robertom Frailejem in irskim rangerjem in okoljevarstvenikom Roryjem Youngom – smo njegovi najbližji nemudoma ugotovili, da obstaja nekaj takega kot Davidovo pleme. To ima svoje “člane” praktično po vsem svetu. Čisto vsak član tega plemena je v dneh po strahoviti tragediji, ki nam je vsem skupaj vzela čudovito skupno prihodnost, a pustila popolno preteklost, skupaj s solzami nizal tudi silovite anekdote. David je bil namreč tako poln življenja, da ga je preprosto ves čas moral deliti. Neskončno hvaležen sem, da sem del tega plemena.

Tako kot sem neskončno hvaležen, da sem del novinarskega plemena, ki se je v zadnjih dneh po vsem svetu poklonilo mojemu bratu dvojčku – novinarstvu je nemogoče dati več. Javnosti je nemogoče dati več, kot ji je dal David.

Kajti David Beriain, “mi mejor amigo”, je umrl za resnico.

Naj živi novinarstvo!

**

Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.