Boris Dežulović o primeru nosečnice, ki ji na Hrvaškem odrekajo splav

N1/INDEX

Kakšno zvezo ima primer državljanke Mirele Čavajda s tristo triindvajset let starim primerom državljanke Kate Kozjak in njenih nesrečnih sotrpink? In kdo se pravzaprav norčuje in pretirava? Preberite kolumno Borisa Dežulovića.

Leta Gospodovega 1699, 4. marca, so v Zagrebu, znotraj obzidja in zidov tega mesta, v Zagrebški županiji, Kato Kozjak pred nami, spodaj podpisanimi odposlanci, po odločitvi sodišča strašno mučili.

Preden so jo mučili, so jo zasliševali o vseh točkah obtožbe. In prostovoljno, brez mučenja, je izjavila, da je bila eno leto čarovnica. Dejala je, da jo je hudič ponoči obiskal v njeni hiši, ko je spala ob možu. Nato je povedala, da je imela pred božičem na postelji razmerje s hudičem, tako kot z možem, in to v noči, ko je mož ležal bolan. S tem se je zavezala hudiču, da mu bo služila, hodila z njim in mu pomagala delati škodo. Pojasnjevala je še, da je na kvatrni petek pomagala narediti točo iz pepela. In da je bila dvakrat tam, kjer so točo delale, in da so se dvigale proti oblakom in letele s hudičem. Čarovnice so jo mazale, mazala jo je Sabolica. Mazilo so skuhale tako, da so ubile otroka v materinem trebuhu in ga vzele, kuhale in iz njega na razpotju naredile mazilo. Enkrat je bila na razpotju, ko so pripravljale mazilo. Da je bil otrok čevljarke Siverke. To je bilo okoli prejšnjega božiča.

Zapisnik o procesu in mučenju Kate Kozjak, ki se ga je od marca 1699 vodilo pred odposlancem in zagrebškim oblastnikom Ivanom Khayllom ter namestnikom notarja Đurom Skernićem na zagrebškem sodišču, je eden od številnih dokumentov o lovu na čarovnice iz kraljevega Hrvaško-slavonsko-dalmatinskega državnega arhiva, ki ga danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu.

Občanka Kata Kozjak, ki so jo takrat preiskovali po običajnih preiskovalnih tehnikah in najsodobnejši poligrafski tehnologiji – od “španskih čevljev” in stolov z žeblji do natezalnic in stiskalnic prstov – je z veseljem in velikim navdušenjem priznala vse, kar so preiskovalci želeli.

“Nato pove, da je tkalka Radić čarovnica toliko časa kot ona – eno leto. Pravi tudi, da sta pekovka in mesarka pravi čarovnici in da tudi letita. Seveda je tista šepava krmarka na Kaptolu prava čarovnica. Mara ji je ime. Tudi žena Jurja, mestnega stražarja, je čarovnica. Vajdovka je pred njo postala čarovnica. Pravi še, da je tudi snaha Lovreka Barikovića čarovnica, moža pa je pojedla. In vse so bile tam, ko se je to zgodilo. Čarovnici sta Urša Beneković Guliška, ki živi v Harmici, in vdova Kovačić. Tudi Dora, ki živi v Trnju, sestra pokojnega Pavlice Škornjaka.”

V nadaljevanju zapisnika, če povzamem, je nesrečna Kata častnemu sodišču mesta Zagreb na napravah za “strašno mučenje” razkrila imena vseh tridesetih “kolegic” iz zagrebškega čarovniškega kroga. To bo začetek množične histerije v Zagrebu, v kateri bo v naslednjih mesecih, do maja 1699, končalo najmanj štirinajst žensk z odsekanimi glavami in pohabljenimi telesi, sežganimi na grmadi.

Množični pregon zagrebških čarovnic ob koncu sedemnajstega stoletja je pomemben za zgodovino hrvaškega pravosodja, ker je sodna praksa po stoletju tavanja končno – kot se ji v današnjem jeziku reče – usklajena z zahodno zakonodajo in evropsko prakso. Kot bo v svoji znameniti knjigi “Ugovor s đavlom” (Pogodba s hudičem) ugotovil hrvaški odvetnik in akademik Vladimir Bayer, “se je dokončno uskladilo temeljna spoznanja vladajočih dejavnikov na Hrvaškem o zločinu čarovništva s kompleksnim teološkim razumevanjem tega zločina v evropskih zahodnih državah”.

Še več, lahko bi rekli, da Hrvaška še nikoli ni bila tako v koraku s časom in naprednimi idejami zahodnega sveta kot takrat, ko je lovila čarovnice v mračnem sedemnajstem stoletju: množični pregon čarovnic iz Agrama se je zgodil ravno sedem let po slavnem sojenju v Salemu leta 1692.

Sojenje čarovnicam iz Salema je bil razcvet tedanje histerije, ki se je začela trideset let prej v angleškem Bury St. Edmundsu, kjer sta bili dve vdovi iz Lowestofta obsojeni na smrt zaradi čarovništva. Ta proces bo zaznamoval tudi začetek briljantne kariere sodnika Matthewa Hala, bodočega vrhovnega sodnika Anglije in Walesa. Sir Matthew Hale je v tem času celo – in govorimo o sredini sedemnajstega stoletja! – veljal za konservativnega in zabitega. V pravosodno zgodovino se bo zapisal, na primer, s precedensom o pravni nezmožnosti posilstva v zakonu, ki bo v zahodnem pravu preživel naslednjih tristo let.

S smrtno obsodbo čarovnic v Bury St. Edmundsu je leta 1662 sodnik Hale postavil pravni okvir za takratni pregon čarovnic po vsem svetu, na podlagi katerega bodo, natanko po njegovem modelu, trideset let pozneje obesili devetnajst žensk v že omenjenem slavnem procesu Salem. In v daljnem odmevu iste histerije še štirinajst zagrebških nesrečnic.

Če bi imela Hrvaška svojega Arthurja Millerja, kot je poskušala imeti svoje čarovnice, in svojo Marylin Monroe, bi danes ves svet vedel za Kato Kozjak in “Čarovnice iz Agrama”.

Zakaj vam vse to pripovedujem?

Majhna in zaostala Hrvaška že mesec dni spremlja dramo Mirele Čavajda, pri kateri so na zdravniških pregledih odkrili, da ima otrok, ki ga nosi pod srcem, neozdravljiv in agresiven možganski tumor in je brez možnosti za preživetje. Obupana ženska je prosila za predčasno prekinitev nosečnosti, do katere ima, mimogrede, kljub prekoračitvi desettedenskega roka za splav, zaradi izjemno težke diagnoze vsakdo ustavno in zakonsko pravico. A od takrat obiskuje hodnike hrvaških bolnišnic in ministrstva za zdravje: nobena bolnišnica in noben zdravnik na Hrvaškem – vsi se sklicujejo na ugovor vesti in zakone katoliške biologije – noče pomagati prestrašeni državljanki Mireli.

Po sramotnem izogibanju je celo hrvaški minister za zdravje, seznanjen z grozljivimi podrobnostmi diagnoze, priznal, da državljanka nima izbire. Drugostopenjska komisija ji je dokončno odobrila prekinitev nosečnosti, vendar tega še vedno ne more storiti na ultrakatoliškem Hrvaškem – državljanka Mirela Čavajda bo naredila splav na račun hrvaške države, ampak v Sloveniji. Vztrajna v nameri, da bi svojega nesrečnega nerojenega otroka rešila strašnih muk in agonij, si je Mirela medtem nakopala vulkanski bes cerkve in katoliških združenj, ki že mesec dni divjajo v javnosti in pozivajo državljanko, naj z molitvijo in romanjem v Medžugorje reši sebe in svojega otroka, s čimer so jo praktično razglasili za čarovnico.

Kakšno zvezo ima primer državljanke Mirele Čavajda s tristo triindvajset let starim primerom državljanke Kate Kozjak in njenih nesrečnih sotrpink?

Če na primer napišem, da me ne bo presenetilo, če bo Mirela Čavajda končala na zagrebškem mestnem sodišču pred odposlancem in zagrebškim oblastnikom, obtožena, da je kot čarovnica podpisala pogodbo s hudičem, bodo rekli, da se neodgovorno zajebavam in pretiravam. Če k zapisniku spoštovanega katoliškega sodišča – kot glavni dokaz obtožbe – dodam znano dejstvo, da se čarovnice v obred uvaja z nanašanjem posebnega mazila, ki ga pripravijo s kuhanjem ploda iz maternice nosečnice, bodo rekli, da se brezčutno norčujem iz tragedije ženske in nerojenega otroka.

Toda, ali je res tako? Kdo se pravzaprav norčuje in kdo zajebava in pretirava?

Zdi se, da je prvič po slavnem letu 1699, po več kot tristo letih, majhna in zaostala Hrvaška znova dohitela napredni Zahod: preganjanje čarovnice Mirele Čavajda poteka vzporedno z dramo v ZDA, v kateri te dni nestrpno čakajo na revizijo odločitve vrhovnega sodišča v petdeset let starem, znamenitem primeru Roe proti Wadu, ko so leta 1973 legalizirali splav v ZDA. Ameriške ženske imajo vso pravico, da se bojijo mračne prihodnosti, ki jih čaka: nekdanji predsednik Donald Trump je vrhovno sodišče napolnil s konservativnimi sodniki. Osnutek njihove odločitve, ki jo je napisal sodnik Samuel Alito, da odpravijo precedens iz leta 1973 in ponovno kriminalizirajo splav, je te dni pricurljal v Politico.

V svojem osnutku odločbe namreč – in prišli smo do konca veličastnega, tristo petdeset let okroglega lupinga – sodnik Alito citira nič manj kot sira Matthewa Hala, tistega angleškega sodnika, ki je v anglosaško pravo uvedel tezo, da ženske ne more posiliti zakoniti mož, v Bury St. Edmundsu pa je obsodil dve čarovnici in tako postavil temelje za smrtno obsodbo za čarovnice iz Salema in na tisoče ameriških in evropskih čarovnic v naslednjih stotih letih.

Ta moški je iz globoke, temne preteklosti izšel kot zakonita avtoriteta, ki bo krojila usode Američank danes, ob zori tretjega tisočletja, pa v daljnih odmevih – o tem ni dvoma – tudi Hrvatic. Ja, drage moje, v razpravi o vaši pravici do svojega telesa danes, sredi ere MeToo (jaz tudi), se sklicuje na človeka, ki je smrtno resno, kot avtoriteta vrhovnega sodišča Anglije in Walesa, trdil, da čarovnice obstajajo, da res letijo na metlah, uročijo ljudi, ubijajo nerojene otroke in iz njih na razpotjih kuhajo čarovniško mazilo.

Kdo se torej zajebava in pretirava in kdo se brezčutno norčuje?

Ker vemo, da radikalne katoliške aktiviste – ki se te dni pripravljajo na zaslišanje Mirele Čavajda z “oživljanjem” natezalnic in stiskalnic prstov – financira in poučuje evropska skupina CitizenGo, ki jo podpirajo konservativni ameriški tajkuni in lobisti, je očitno, da imamo danes spet, kot leta 1699, tisto, kar se imenuje “dokončna uskladitev temeljnega razumevanja zločina čarovništva s kompleksnim teološkim razumevanjem tega zločina v evropskih zahodnih državah”.

Zato si lahko predstavljamo, da bodo spoštovani sodniki Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške že jutri povprašali zagrebškega odposlanca Ivana Khaylla ter namestnika mestnega notarja Đura Skernića o pravici Mirele Čavajda do svojega telesa in življenja. Kar zadeva Hrvatice – to nas učijo zgodovinske izkušnje – od danes imajo natančno sedem let za pripravo prepričljivih odgovorov.

Če že ni Marije Terezije, da bi ukinila lov na čarovnice, naj to stori vsaj “Arthur Miller”.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.