Menu Item
Poletni čas je običajno obdobje miselnega miru, mentalnega počitka in telesne regeneracije. Kolektivni in individualni dopusti so na vrhuncu, ljudstvo pa se načeloma raje kot z vsakodnevno službeno, družinsko in medijsko-politično kolektivno problematiko ukvarja z logistiko prevoza na dopust in nazaj.
A nič ni več, kot je bilo. Konec koncev je to le 21. stoletje.
Povprečen uporabnik tako skorajda s strahom med jutranjim pitjem kave odpre svoj, za zdaj povečini še 4G žepni komunikator, saj količina “za življenje nujnih“ informacij kar butne iz ekrana in ugrizne naravnost v čustveni del možganovine. Za ogrevanje se tako spodobi prebaviti kakšen tvit desne politične opcije, ki ga moramo potem hitro poplakniti z anarhističnim odgovorom ultra levega kulturnika, da slučajno ne zbezljamo na teraso v rumenem jopiču izobesit črnega panterja. Seveda lahko uberemo tudi drugo pot in kliknemo na mnenje kakšnega uporniškega revolucionarnega kolesarja, ki nas ob sledenju niti, ki jih čivkanje ponuja, pripelje do iskanja tiste najljubše cheguevarovske majice s faksa in rolanja jointa v sinovi sobi (seveda na skrivaj, da mulo ne bi opazil, ko mu kradeš štof).
A takšno je stanje in verjetno se bo tak način komunikacije samo še stopnjeval. Morda ne bi bilo napak, če bi učitelji začeli razmišljati o šolski obravnavi uporabe družbenih omrežij, ker morda smo ljudje načeloma pismeni, a kar zadeva uporabo teh elektronskih opcij, smo – vsaj v etičnem in kulturnem smislu – popolni analfabeti. In kar zadeva kulturo izražanja, je prav gotovo zmagovalec v izvabljanju tistega najslabšega v človeku Twitter. Tipično ameriški produkt, ki – podobno kot fast food na področju prehrane – ponuja nekakšen mentalno miselni fast think produkt ter ga servira novic in mnenj lačnemu življu, a enako kot restavracije s hitro hrano postreže predvsem z navadnim junkom. Avtor teh vrstic se nikakor ne čuti sposobnega, da bi kakršnokoli tehtnejšo misel poskušal spraviti v tistih nekaj znakov, ki jih ta programski paket omogoča, vsaj na redni bazi ne, a mojih pomislekov prav gotovo ne deli horda delilcev in snovalcev mnenj s prvim ministrom na čelu. A to je pač sedanjost in tudi z junk thinkingom se bomo morali naučiti živeti.
Da ne bo letelo samo po neokusnih tviteraših: zaradi predvidenega referenduma o vodah se trese tudi FB. Vsi poklicani in nepoklicani opozarjajo, da bo morebitno glasovanje za predvideni zakon o vodah pomenilo izgubo pravic do pitne vode in neokrnjenih naravnih virov ter habitatov. Načeloma lepa premisa je v večini argumentacij podkrepljena z mislijo, da moramo ohranjati resurse v javnem dobrem, ker je to v najboljšem javnem interesu in ker če je nekaj javno, to ni od nekoga – ki bi se s tem mastno okoriščal – ampak je od vseh nas. Sliši se lepo, a je seveda precej naivno.
Javno ni od vseh nas. Javno je od države. Od njenih agencij, uradov in ostalega aparata. Od občin. In predvsem od zakonodaje, ki pokriva javni sektor. In kako je s to zakonodajo, borci za javno dobro pozabljajo. Zasebni kapital predstavljajo kot zlo, ki bo zaoralo po naših dobrinah in si polnilo žepe na naš račun. Morda je to sicer na prvi pogled res, a če kdo misli, da kapital in investitorji ne znajo najti poti prek javnih agencij in države kot lastnika, se motijo. Za kapital je javni sektor banja. Tam je zakonodaja, ki ščiti investitorje kot izumirajoče medvede. Vsi posli, ki potekajo pod črko zakona o javnih naročilih, so verjetno vsaj za tretjino dražji, kot če jih sklepa zasebnik. In tudi način sklepanja je sorazmerno z višino zneskov progresivno zapleten in dolgotrajen. Zato se tudi žal nemalokrat zgodi, da nas – davkoplačevalce – vzdrževanje javnega dobrega stane več, kot če bi bilo zasebno, ali pa je to javno dobro zaradi pomanjkanja sredstev občine ali države na koncu tudi nesanirano ali neurejeno. Je pa ‘naše’.
Morda je predlog zakona res slabo napisan in dopušča zlorabe, a vtis je, kot da gre pri referendumu bolj za izražanje odpora proti trenutni oblasti kot tehtno ugovarjanje. Ta revolt je namreč že vsesplošen. A zaradi tega ljudje počenjajo tudi neumnosti, se združujejo kljub nevarnostim prenosa okužb, se ne cepijo, iščejo ideale v komunizmu, za vse pa je kriv janšizem. Na družbenih omrežjih pa se že kažejo indici, da se bodo množice, ki se sedaj borijo za pitno vodo, že v naslednji sapi borile proti zakonu o nalezljivih boleznih. Iz vsega tega sledi, da je verjetno največja napaka te vlade preslaba komunikacija z od covida nadraženimi množicami, in to se ji sedaj maščuje.
Seveda prihaja zaradi navzkrižnih interesov in zaradi novih digitalnih načinov komunikacije do zmedenih situacij tudi v zdravstvu. Pred kratkim so pobudniki na spletni strani zdravstvo.si javno objavili svoje pomisleke ob začetku izvajanja perkutane (brezoperativne) vstavitve aortnih zaklopk v SB Celje, čeprav so ob vstavitvi vselej prisotni strokovnjaki iz obeh kliničnih centrov. V oči ne bode toliko dejstvo, da so izrazili svoje pomisleke ob začetku zahtevne dejavnosti v centru, ki nima lastnega oddelka za kirurško oskrbo teh bolnikov ter bo stežka dosegal dovolj veliko število procedur za zagotavljanje ustrezne kakovosti posegov. Moti to, da so zaobšli ustaljene postopke in obstoječe institucije (vključno z Združenjem kardiologov Slovenije) ter svoje pomisleke naslovili direktno na laično javnost, ki seveda ne more drugače, kot da takšnemu iskrenemu izražanju skrbi za bolnike verjame. A seveda je stvar malce bolj zapletena. Trenutni obstoječi zavodi najverjetneje tudi ob hipotetično neomejenem financiranju vstavljanja zaklopk preprosto ne morej(m)o zagotoviti dovolj kapacitet za vse bolnike, ki bi tak poseg potrebovali. Covid je naredil (in še bo naredil) svoje, medicinske sestre odhajajo in v takšnih na pol vojnih razmerah ob že v osnovi načetih razmerah v slovenskem zdravstvu je pač treba sprejemati kompromisne rešitve. Verjetno je za bolnike vseeno bolje, da dobijo zaklopko v manjšem centru, kot da umrejo čakajoč na poseg v etablirani ustanovi. Da se ob tem seveda v ozadju porajajo tudi interesi po razrezu vsakoletnega finančnega kolača, ki se mu reče ‘Splošni dogovor v zdravstvu’, mi verjetno ni treba posebej poudarjati. A kakorkoli, vseeno menim, da takšne izrazito strokovne debate sodijo v temu namenjena okolja in ne v javni prostor.
Morda pa se le preprosto motim in me je čas povozil. A na koncu je vseeno pomembno le to, kar določa črka na za zdaj še tiskanem zakonodajnem papirju. Vse ostalo, kar nam pestri ali greni te poletne dni prek virtualnega dostopa, pa je treba jemati – cum grano salis.
**
Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje