Menu Item
Lani smo pri založbi Litera izdali roman Zadnji gozd. V spremni besedi je urednica zapisala, da gre za distopično pripoved o migrantih. Distopija je nekaj, kar nekoč mogoče bo, a upamo, da se vseeno to ne bo zgodilo. Nezaželena prihodnost. Obratno od utopije. Za katero vemo, da ni mogoča, a vseeno postavi izhodišče temu, kam bi v prihodnosti radi prišli. Zadovoljni smo, če se čas kotali nekako v smer med obe skrajnosti.
Roman je požel nekaj ugodnih kritik in mnenj, bilo pa je tudi nekaj pripomb na težo povedanega. Za literaturo morda ni dobro, da je preveč direktna. Da ugasne luč tam, kjer je mogoče smiselno malce posvetiti in na stvari pogledati nekoliko bolj lahkotno. Z distance. O tem sem veliko razmišljal. In tudi preigraval druge scenarije, ki bi mogoče vsebino zgodbe obrnili v nekoliko bolj optimistično smer. Malce bolj prebavljivo. Tako bi dosegel širši krog bralcev, sem si rekel. Mogoče resnica tudi ni tako grozna. Ni distopična. Ljudje le nismo živali. Dodatno oviro za resno jemanje vsebine so predstavljali tudi takratni sočasni pohodi naših vard, ki so bili na meji smešnega in burkaškega. Ne nazadnje sem razmišljal tudi o naslovu. Nekoliko preveč determinističen se mi je naenkrat zazdel. Sicer je bil nekako namenjen metaforičnemu označevanju tistega skrajnega, kar se še najde v izgubljenih dušah, poklicanih za branjenje naroda, a v resnici iščočih lastne izgubljene iluzije. A je na koncu precej bolj dobesedno označil usodo tistih drugih, ki so v romanu skušali migrirati v naš distopični svet, pa jim to ni uspelo.
Kakorkoli, črnilo v knjigi se še ni povsem posušilo, ko je prihodnost udarila v našo urejeno sedanjost. Ni bila tista vmesna varianta, še manj utopična. Bilo je, kot da bi listal strani svoje za marsikoga preveč temačne domišljije. Začelo se je na Hrvaškem. Poročila o pretepenih in mučenih migrantih so začela kapljati po medijih. Šlo je za takšne in drugačne interference oblasti, ki je prek policijske roke izražala svoj pogled na begunsko zadevo. Popotniki, ki se odpravijo na pot brez izpolnjevanja osnovnih postulatov popotništva – torej potrošnje, ogleda turističnih znamenitosti in pošiljanja razglednic nekoč ali instagramskega narcisiranja danes – ne morejo pričakovati, da jih bo aparat pričakal s konfeti in kapitalistično ljubeznijo. Namesto tega žal pridejo batine, arest in degradacija. Svoje seveda doda človeška narava. Ki je takšna, kot je. Ko tolčeš s pooblastilom, je roka še posebej težka. Vest namreč peče tiste nad tabo.
Čez nekaj mesecev se je zadeva na severu Evrope ponovila. Aparat je tokrat stopil korak naprej. Migrantov ni obravnaval le kot naključno zlo, temveč jih je aktivno uporabil za udejanjanje svojih mrakobnih planov. Poslal jih je kot žive zombije v napad na bodečo žico. Pri tem se ni oziral na ranljivost posameznikov, ni ločil med otroki, ženskami in moškimi. Samo da je človeško meso. Ker samo to šteje. Lahko bi se vprašal, zakaj beloruski spin doktorji nad uboge, a prav tako šovinistično in rasistično nastrojene Poljake niso poslali volkov ali medvedov, če že niso želeli žrtvovati svojih mladih fantov. A za gozdno favno bi jim bilo verjetno žal. Zakaj bi jih streljali drugi, če jih lahko sami. Z begunci, v kastnem razredu človeškega nezavednega skoraj najnižjo vrsto ljudi, tik nad sužnji, teh težav niso imeli. Le pritovorili so jih do meje in z njimi zasuli zoprne sosede, Evropejce. Kot s smetmi.
Ni minil mesec in ponovna tragedija se je pripetila na domačem pragu. Kurdska mama, sinonim zapostavljanja, zatiranja, izbrisanosti in degradacije državnega aparata, je iskala luč zase in za desetletno hčer, zato je prepotovala več tisoč kilometrov do naše ljubke Slovenije. Brez ustreznih papirjev je morala kreniti v ledeno mrzlo reko in pri tem doživela to, kar je lahko za starše najhuje. Otroka je spustila v smrt. Za tolažbo so jo nato naši organi, potem ko so jo rešili in oskrbeli, vrnili na Hrvaško. Neke vrste cinično darilo, bi lahko rekli. In pa obenem v poduk ostalim. Tudi če poskušate plačati vstopnino v Evropo z življenjem lastnega otroka, vas žal v svoj park doživetij ne moremo spustiti. Niste prave barve, ne znate pravega jezika, niste iz pravega naroda in nimate dovolj denarja. Plačilo z življenjem pa žal nima nobene vrednosti. Uboga deklica je močno potrkala na vest Slovencev. Ob tem smo morda nezavedno celo podoživeli arhetip uboge Urške, ki jo je odnesel povodni mož, a pri tem spregledali drobno razliko, da smo tokrat, v tej moderni verziji Prešernove pesmi, sami prevzeli vlogo tistega, ki ne mara za gosli in bas.
Če pod opisane nedavne prakse, ki niso več distopične, ampak povsem realne, potegnemo črto, vidimo, da je predvsem pristop vladajočih v Evropi stopil korak naprej. Nove politike niso več sramežljive, ko gre za brutalnost možnega. Kljub načelno lepi resoluciji EU, ki je bila spisana lansko leto in naj bi ustvarjala podlago za pravičnejše sprejemanje drugačnih in boljšo integracijo v naše evropsko okolje, so prakse lokalnih politik krenile v povsem drugo smer. Epidemija je pri tem seveda samo dobrodošla. Ob povečanem nadzoru nad domačimi, potencialno bioterorističnimi množicami je toliko lažje izražati odkrito agresijo na obrobju, daleč od oči in čustev.
A na srečo nobena politika ne zmore povsem izničiti dobrega v ljudeh. Tudi to je, tako kot zlo, neuničljivo. In veliko ljudi razume begunce kot soljudi. In tudi razume, da bodo družbe prihodnosti pač drugačne, kot so bile družbe preteklosti. Preprosto zato, ker se vedno vse spreminja. Seveda je nujno, da se bodo tisti, ki se bodo priseljevali k nam, spremenili. Prilagodili. A obenem je nujno, da se bomo spremenili in prilagodili tudi sami. In kljub temu ostali Slovenci. In Evropejci. Tisti, ki spreminjanja ne razumejo ali ne sprejmejo, pa ne bi smeli voditi politik. In strašiti ljudi.
Za kurdsko deklico žal prihodnosti ni več. Končala je v hladni vodi. Dejstvo, da s svojo žrtvijo ni veliko dosegla pri naših političnih praksah, je boleče. A morda je kaj dosegla pri ljudeh. Kar pa je v bistvu bolj pomembno.
**
Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!