Menu Item
"Takšno afero, kot si jo je zakuhala iz oblastniške nadutosti, si lahko privoščijo le uspešni ali zelo priljubljeni ali močni politiki. Stojmenova Duh ni bila nič od tega," v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič. In dodaja, da je bila pri premierju, ki je nemudoma sprejel njen odstop, očitno odpisana že nekaj časa: "Golobovo pripravljenost, da se odkriža ministrov, ki jim je še nekaj dni pred tem izražal podporo, se pripisuje premierjevi impulzivni naravi. A Golobova ljubezen do improvizacije je hrbtna plat njegovega makiavelizma. Vsak kader je potencialni kmet, ki nevede čaka na trenutek, ko bo žrtvovan v igri, ki je ne usmerja strategija, temveč instinkt."
Gotova je. To je bil moj odziv, ko sem slišal za zadnjo afero zdaj že nekdanje ministrice Stojmenove Duh. Moje sumnje so se potrdile med pisanjem teh vrstic: novica o ponujenem odstopu me je ujela nekje na sredini, novica o sprejetem odstopu pa ob koncu pisanja.
Odzivnost, s katero je premier nemudoma sprejel ponujeni odstop – ne da bi si vzel običajni “čas za premislek”, s katerim rad potipa, ali nemara še ima kaj manevrskega prostora, da si z menjavo ministra izboljša pozicije moči znotraj vlade in koalicije – je potrdila moje teze. Pri Golobu je bila že nekaj časa odpisana.
Kardinale, katerih imenovanje si papež pridrži do zadnjega trenutka, vatikanologi označujejo kot “in pectore”, saj naj bi papež njihova imena hranil le “v svojem srcu”. Po analogiji se zdi, da v Golobovi vladi obstajajo ministri, ki jih je premier “v svojem srcu” že odpisal, in čaka le še na pravi trenutek, da to oznani urbi et orbi.
To smo videli pri Bešiču Loredanu, Ireni Šinko, Sanji Ajanović Hovnik (ki je do zadnjega “uživala premierjevo zaupanje”), Urošu Brežanu in še pri kom. Golobovo pripravljenost, da se odkriža ministrov, ki jim je še nekaj dni pred tem izražal podporo, se pripisuje premierjevi impulzivni naravi. A Golobova ljubezen do improvizacije je hrbtna plat njegovega makiavelizma. Vsak kader je potencialni kmet, ki nevede čaka na trenutek, ko bo žrtvovan v igri, ki je ne usmerja strategija, temveč instinkt.
“Siamo dei cadaveri che camminano” (“smo hodeča trupla”), je s trpkim stoicizmom izjavil protimafijski sodnik Paolo Borsellino le nekaj tednov, preden ga je raznesla avtomobilska bomba. Če bi premogla malo ironije in samokritičnosti, bi lahko zase podobno rekla Emilija Stojmenova Duh.
A če bi premogla ti lastnosti, bi danes morda še vedno zasedala ministrski stolček. Avtomobilsko eksplozijo (figurativno, hvalabogu), ki je raznesla njo, bi lahko namreč enostavno preprečila, če bi se zavedala skrajne prekarnosti svojega položaja. Takšno afero, kot si jo je zakuhala iz oblastniške nadutosti, si lahko privoščijo le uspešni ali zelo priljubljeni ali močni politiki. Stojmenova Duh ni bila nič od tega.
Marsikomu se zdi perverzno, da je ministrico med vsemi napakami odnesel prometni prekršek v avtomobilu, ki ga niti ni sama vozila. Toda to je bila le kaplja čez rob. Politiki z mnogo hujšimi grehi so se ohranili na položaju bodisi zato, ker so jih volivci še naprej vztrajno podpirali, ali ker so jim kolegi priskočili v bran – bodisi iz strahu bodisi zato, ker so si od njih obetali koristi, ali pa zato, ker so preveč sposobni, da bi se lahko odrekli njihovemu znanju ali veščinam.
Stojmenova Duh pa je bila breme za koalicijske partnerje. In ker se do zadnjega dne ni zavedala, zakaj jo lahko takšna afera odnese in da more temu primerno postopati skrajno previdno, zelo verjetno tudi političarka ne bo več. Kakršenkoli comeback je zanjo, po tako nedostojanstvenem odhodu, izključen.
Njen položaj v vladi je bil že dolgo majav. Deležna ni bila le napadov opozicije in posmeha vse večjega dela javnosti, temveč so se nad njo zmrdovali tudi ministri in funkcionarji obeh manjših koalicijskih partnerjev.
Ko sta pred tremi tedni tako Matjaž Han kot Matej Vatovec javno dala vedeti, da bi rada videla ministričin odstop (Han je bil pri tem precej ekspliciten, Vatovec pa bolj diplomatski), sem na družabnem omrežju X zapisal: “Mislim, da je Stojmenova Duh že na listi za odstrel. Moja ocena: Golob le še čaka na primeren trenutek, ko bo lahko za to, da ugodi partnerjem in jo odstavi, lahko iztržil največjo protiuslugo.”
Kako velike protiusluge nazadnje ni mogel iztržiti. In morda je prav to razlog, da je ministričin odstop nemudoma sprejel, razdražen, da od nje nazadnje ni imel čisto nobene politične koristi.
Slovenska politika zna biti muhasta in kruta. Stefano Lusa, novinar italijanskega programa Radia Koper – Capodistria, ki na slovensko stvarnost gleda z neobičajno empatično distanco, ki mu omogoča izjemno lucidnost, je nekoč rekel, da je slovenska politika mašinerija za uničevanje talentov.
Ambiciozni, pogosto pošteni in včasih celo sposobni politični novinci vstopijo na sceno, a so nemudoma soočeni z gluhim mastodontom državne birokracije, istočasno pa, vsaj na levici, praviloma nimajo potrebne strankarske infrastrukture, ki bi njihova prizadevanja mogla prevesti v politično voljo.
Takšna, polprofesionalna politika ni kos dobro organiziranim interesnim skupinam, pa tudi ne medijem, ki so v zadnjih petnajstih letih (zaradi menjave generacij in tudi kot odgovor na hude pritiske političnih strank) začeli veliko bolj neusmiljeno gledati pod prste nosilcev oblasti. Res je, da se nekaterih, kot sta Zoran Janković ali Janez Janša, ne prime nič.
A tudi teflonska odpornost sledi Paretovemu načelu neenakomerne porazdelitve: velja le za majhen delež politikov. Napaka Stojmenove Duh je bila, da je mislila, da spada mednje. Ko je ugotovila, da ni del kluba nedotakljivih, se je skušala prikazati kot žrtev: kot eden izmed tistih nekoliko naivnih, a dobronamernih političnih talentov, ki jih je povozila kruta realnost slovenske politike.
A tudi ta vloga se ji slabo prilega. Nekateri so jo v zadnjih mesecih, ko se ji je že resno majal stolček (sama pa je še kar verjela, da si lahko privošči neumnost in nadutost, kot da ne bi imela nobenega sovražnika, ki ju bo prej ali slej uporabil proti njej), skušali prikazati kot dobronamerno političarko, ki je hotela pomagati revnim, a je zabredla v živo blato birokracije in zakonodaje, za katero ni sama odgovorna.
Toda Stojmenova Duh je prevzela skoraj povsem novo ministrstvo. Iz njega bi lahko storila marsikaj, prioritete zasnovala, kot je hotela (pač znotraj proračunskih omejitev). Da je preprosto prevzela populistično, a vsaj uspešno izvedeno redistributivno politiko prejšnje vlade, ji skušala dati bolj socialno noto in pri tem klavrno propadla – za to je kriva sama.
Pa tudi če se ji je zdelo, da mora šenkanje računalnikov nujno ostati eden od programskih stebrov ministrstva, bi to lahko zastavila povsem drugače. Zakaj jih denimo ne razdeliti nadarjenim študentom iz socialno šibkejših družin? Zakaj jih ne darovati mladim glasbenikom ali oblikovalcem, ki potrebujejo dražje računalnike z boljšo akustično in grafično opremo, a si jih težko privoščijo? Zakaj jih ne dati neprofitnim organizacijam, ki so se že izkazale s kakovostnimi projekti, ali mladim nadobudnim podjetnikom, da se jih razbremeni zagonskih sredstev, ali pa medijskim ali kulturnim platformam, ki že opravljajo dragoceno delo? In zakaj najprej nabaviti računalnike in šele nato iskati porabnike, ki bi jih potrebovali, namesto, da bi porabniki sami artikulirali svoje potrebe in dobili podporo ministrstva tam, kar jo zares rabijo? V tem pogledu je bila njena akcija korak nazaj od logike bonov, ki je vsaj izhajala iz potreb porabnikov in ne predstav ministrice.
Mar ne bi takšna strategija, ki ne bi zgolj metala denarja “tistim, ki so ga zares potrebni” v upanju, da bo od tega kdo imel kako korist, temveč bi nagrajevala že vloženi trud, šibkejšim pomagala, da dosežejo realistične cilje, ki si jih sami zastavijo in pri tem sledila njihovim dejanskim potrebam, bolje odražala obljubo o “malo levih in malo desnih” politikah, ki jo je pred volitvami izrekel Robert Golob?
A njegova nekdanja ministrica si je to sintezo očitno zamislila drugače: malo razmetavanja proračunskega denarja v imenu “pomoči najšibkejšim”, ki je značilno za levico, in malo oblastniške arogance ter udrihanja po medijih, vrednih najbolj zadrte desnice. A če ji je bil prvo še marsikdo pripravljen odpustiti, je bila druga zanjo usodna.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje