Vsaka nova različica omikrona za širitev na razpolago dobi domala vso človeško populacijo. Kot bi šlo za povsem nov virus. To je pojav, ki je epidemiološko nekaj povsem novega, in v tem trenutku ni epidemiologa in še manj infektologa, ki bi si upal trditi, da je tak način "življenja z virusom" dolgoročno zdravstveno vzdržen, v kolumni za N1 med drugim opozarja imunolog in eden najboljših razlagalcev epidemije dr. Alojz Ihan.
Poletni val omikronskih podrazličic BA.4 in BA.5 v Evropi je odraz svojevrstne evolucije omikrona, ki se je že s predhodnima podrazličicama BA.1 in BA.2 usmeril v razvoj mutacij za “imunski pobeg” pred protitelesi, nastalimi po okužbah s preteklimi omikronskimi (pod)različicami. Trenutna omikronska evolucijska strategija je torej predvsem beg pred samim sabo.
To pomeni, da imunost, ki jo pusti okužba s prejšnjo (pod)različico, zelo malo in kratkotrajno preprečuje okužbo z naslednjo (pod)različico. Enako velja za vpliv cepljenja, ki zlasti pri trenutnih cepivih (z vuhansko različico) ne zmanjšuje možnosti okužbe z omikronom. Pač pa cepljenje preprečuje težjo obliko omikronske bolezni, in to celo bolj in za dalj časa kot predhodna okužba z omikronom.
Omikronske podrazličice namreč po okužbi pustijo šibko in kratkotrajno imunost celo proti lastni ponovni okužbi. Tudi to je del evolucijske strategije omikrona, ki za bliskovito širjenje in ponovno okuževanje že prekuženih ljudi na svojih začasnih gostiteljih potrebuje pustiti minimalni imunski odziv.
Imunski odziv, ki ga po okužbi vzbudi omikron proti samemu sebi, je bistveno manjši in kratkotrajnejši, kot je bila imunost po okužbi s prejšnjimi različicami. Človek, ki se je okužil s “staro” alfo ali delto, je bil pred enako okužbo varen še pol leta do eno leto. Pri omikronu se tovrstna zaščita najmanj prepolovi.
Zaradi teh imunoloških prilagoditev (imunski pobeg in šibek imunski odziv) vsaka nova (pod)različica omikrona dobi za širitev na razpolago domala vso človeško populacijo, kot bi šlo za povsem nov virus. S tem pa smo dobili virus, ki lahko v dveh ali treh valovih letno okuži večino ljudi. To je pojav, ki je epidemiološko nekaj povsem novega, in v tem trenutku ni epidemiologa in še manj infektologa, ki bi si upal trditi, da je tak način “življenja z virusom” dolgoročno zdravstveno vzdržen.
Samo primerjava: za gripo zbolimo v povprečju enkrat na pet let, za omikronom bi bila torej za posameznika povprečna pogostnost zbolevanja desetkrat večja. Zato je težko verjeti, da bi bilo to dolgoročno zdravstveno vzdržno, saj že prebolela gripa ljudem z zdravstvenimi tveganji za nekaj desetkrat poveča umrljivost. Covid-19 pa tudi zdaj, ko zanj nihče več ni imunološko naiven (zaradi prebolelosti ali cepljenja), starejše in zdravstveno ogrožene prizadene bolj kot gripa, velja tudi za omikron.
Z vidika virusne evolucije je omikron povsem prevzel življenjski prostor drugim različicam povzročiteljev covida-19, ki niti približno niso zmožne slediti omikronu pri njegovi nagli širitvi. Deloma smo k velikemu “uspehu” omikrona pripevali tudi ljudje, ko smo zaradi njegove manjše patogenosti večinoma opustili protivirusne zaščitne ukrepe, s katerimi smo zadrževali različice pred omikronom.
Glede patogenosti omikrona je namreč že prvi mesec po njegovem odkritju v Južni Afriki postalo očitno, da je njegova toksičnost za sluznične celice manjša od prejšnjih različic, prav tako ne povzroča zlivanja sluzničnih celic v skupke, ki bi vodili v hudo poškodbo sluznice. Omikron tudi mnogo manj aktivira vnetje, ki je bilo usodno za prehod covida-19 v težko obvladljivo sistemsko bolezen.
Posledično se je pojavil velik razkorak med silovitim širjenjem okužbe in hkratnim izostankom polnjenja bolnišnic in intenzivnih enot, kot smo ga bili vajeni pri prejšnjih različicah. To je bil poglavitni razlog, da so najprej na Danskem, potem pa po vsej EU zelo hitro po vrhu omikronskega vala na začetku 2022 sklenili, da gre za okužbo, ki ne ogroža zdravstvenih razmer do mere, ki bi silila bolnišnice v izredne razmere.
Pri ljudeh do petdesetega leta je smrtnost omikrona za večino ljudi, ki so bili že v stiku z virusom (cepljeni ali prebolevniki), primerljiva s smrtnostjo gripe, po šestdesetem letu pa se ta faktor z leti povečuje do petkrat.
Omikron si je kot preveč uspešen virus začel sam sebi prehitro krčiti življenjski prostor in si ustvarjati lastno ekološko katastrofo. Ker v nekaj mesecih okuži večino ljudi, mu začne primanjkovati prostora za nove in nove naselitve človeških sluznic. Koronavirusi zaradi interferonske zaščite, ki jo okužene sluznice v nekaj dneh po okužbi polno razvijejo, namreč ne morejo postati stalni podnajemniki naših dihal.
Zato morajo stalno skakati z enega na drugega človeka, sicer se njegova življenjska črta prekine. Zato mora omikron za dolgoročno preživetje sam pred seboj bežati v razvoj (evolucijo) novih in novih podrazličic (BA.1, BA.1.1, BA.2, BA.3, BA.4, BA.5). Te podrazličice so z imunološkega vidika ravno dovolj spremenjene, da se lahko virus uspešno naseli na sluznici tudi, če je bil na njej pred kratkim že naseljen omikron, vendar drugačne “serijske številke”.
Številne podrazličice omikrona so torej tudi znak, da je začel virus zaradi svojega prevelikega uspeha “izrivati” celo samega sebe in se mora zato s spremembami izogibati lastne imunološke sence. Zato vedno nove omikronske “serijske številke”. In še več jih bo, ker drugače omikron ne more preživeti.
Najnovejša “modela”, BA.4, BA.5, sta na primer pri imunološkem pobegu od prejšnjih podrazličic tako uspešna, da lahko brez težav okužita prebolevnika z BA.1 ali BA.2 komaj mesec dni po preboleli bolezni. Novejše študije kažejo, da po prebolevanju okužbe z BA.1 ali BA.2 samo dvajsetina protiteles deluje tudi proti BA.4 ali BA.5.
In kaj to pomeni za nas? Na prvi pogled je vtis, da imamo lahko srečo, če bi se omikron zaradi svoje dominance še naprej izkazal kot uspešen zaviralec drugih, bolj patogenih virusnih različic. Kar pa ne pomeni, da se pojav nove, omikronu konkurenčne različice nikakor ne more več zgoditi, evolucija je polna malo verjetnih naključij, ki se nenadoma uveljavijo v prevladujoč trend. In po drugi strani je tudi povsem mogoče, da omikron mutira v obliko, ki bo spet prodirala globlje v pljuča, nobenega razloga ni, da se tako naključje ne bi smelo zgoditi.
A tudi če ostanemo pri optimistični hipotezi, da bomo imeli v prihodnje opraviti samo s številnimi serijskimi številkami omikrona, kot ga poznamo, perspektive niso samo svetle, kot se nam morda dozdeva. Res je, da se bo politika po vsem svetu oddahnila, ker se ji ne bo treba več ukvarjati s krizo zdravstvenega sistema – s prenapolnjenimi bolnišnicami z dušečimi bolniki in s kolapsom intenzivnih oddelkov, ki je hkrati tudi kolaps večine zahtevnejših zdravstvenih storitev, ki v ozadju potrebujejo tudi možnost intenzivnega zdravljenja in nege.
A če se politiki ne bo več treba ukvarjati s kolapsom zdravstvenih institucij, za katere odgovarja pred volilci, to ne pomeni, da ni skrbi pri posledicah omikrona za zdravje ljudi. Že glede akutnih nevarnosti okužb ne bo enostavno zaščititi tistih, ki se sami ne bodo mogli. Omikronski način virusne eksistence pomeni nekajkratletno prekuževanje večine ljudi in zato ogromno kroženje virusa. Kako pred njim zaščititi imunsko oslabljene ljudi, teh pa je v današnji družbi zelo veliko? Spomnimo se, da nam to ni uspevalo niti pri koronavirusnih različicah, ki so bile mnogo manj kužne od omikrona. Niti v bolnišnicah, da ne govorim o domovih za ostarele.
Starejši od 65 let imajo v povprečju že iztrošen in počasi odziven imunski sistem in se omikronu slabo upirajo. Njim bo treba jasno predstaviti, da bo jesenski omikron huda nevarnost za njihovo zdravje, če se ne bodo pravočasno cepili, idealno še v kombinaciji s cepivom proti gripi. Pri čemer bodo imeli pri gripi morda srečo, da se ji bodo izognili, pri omikronu pa se to skoraj ne bo moglo zgoditi.
Največja preizkušnja pa bo v prihodnje naš odnos do zaščite imunsko oslabljenih bolnikov, ki se proti vseprisotnemu virusu ne morejo zaščititi niti s cepivi. Zlasti v zdravstvenih ustanovah bi morali doseči raven zavesti, zaposlenih in obiskovalcev, da je prav vse zaščitne ukrepe in navodila ustanove nujno dosledno izvajati in mora biti vsakomur to samoumeven avtomatizem.
Ljudje, ki v teh ustanovah načrtujejo higienske ukrepe, natančno vedo, po katerih hodnikih hodijo veliki in mali onkološki bolniki ter v katerih čakalnicah so ljudje, ki bodo v kratkem na infuziji svoje redne biološke terapije.
Grozljivo je namreč v dvigalu pediatrične klinike videti obiskovalca, ki si po vratarjevi kontroli uporniško potegne masko pod usta in z bedastim zanosom gleda drugega starša, čigar otrok pa žal ni samo na banalni operaciji slepiča, ampak je zaradi transplantacije kostnega mozga praktično brez imunskega sistema.
V dobi omikrona zlasti v zdravstvenih ustanovah nujno potrebujemo neko samoumevno obzirnost do soljudi in dosledno spoštovanje higienskih navodil ob zavedanju, da ne vemo vsega in nismo središče sveta. Ker zlasti v zdravstvenih ustanovah omikron ogroža in bo še naprej ogrožal velike skupine krhkih ljudi, ki jih bo treba pred omikronom načrtno in dosledno ščititi, če si bomo hoteli kot družba še pogledati v oči.
Dolgoročno pa zlasti imunologi težko sprejmemo, da se bo “življenje z virusom” v obliki dva ali trikratnega letnega prekuževanja z omikronom razpletlo brez dolgoročnih zdravstvenih posledic. Bilo bi lepo, ni pa zelo verjetno.
In ne delajmo si iluzij, politika bo poskrbela za epidemijo le do meje, ko ne bosta več ogrožena delovanje in logistika zdravstvenega sistema. O dolgoročnih zdravstvenih posledicah, ki bi bile na primer podobne kajenju 20 cigaret dnevno, pa bomo lahko sodili, ko se bo nabralo dovolj zanesljivih podatkov o porastu kroničnih bolezni ali krajšanju pričakovane življenjske dobe.
Vse, kar trenutno vemo, so torej še vedno samo podatki o akutnih posledicah epidemije.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje