Menu Item
Živeti z dvema ali tremi epizodami covida letno ni enako kot imeti dva ali tri prehlade. Tako "življenje z virusom" je verjetno bolj podobno temu, kot da pokadimo zavojček ali dva cigaret dnevno, v kolumni za N1 med drugim pravi imunolog in eden najboljših razlagalcev epidemije dr. Alojz Ihan.
Po prebolelem covidu-19 žal skoraj desetina zbolelih ne doživi olajšanja, kot smo ga vajeni po prebolelih prehladih, ko lahko nenadoma spet zadihamo, se nato s širokimi pljuči sprehodimo na bližnji hrib in smo spet enaki kot prej.
To pomeni, da je do danes že milijone ljudi doživelo težave, ki jih opredeljujemo kot postcovidni sindrom in ga najenostavneje opišemo kot težave, ki se vlečejo več kot mesec dni po začetku bolezni. Pri tem ločimo težave, ki se zaradi hujše oblike bolezni pričakovano vlečejo dlje časa kot “normalno”, po drugi strani pa gre lahko tudi za težave, ki se tipično pojavijo po že na videz umirjeni bolezni in so povezane predvsem s patološkim delovanjem protivirusnega vnetja in imunskega odziva na centralno živčevje.
Pri bolnikih s težjimi oblikami bolezni so zaradi obsežne okvare tkiv pričakovane podaljšane težave z dihanjem, motenim krvnim obtokom in delovanjem srca – gre za vnetne poškodbe pljuč, žil in srca, ki nastanejo ob hudi obliki bolezni in seveda ne morejo izzveneti čez noč. Kadar covid-19 povzroči vnetje srčne mišice, je pričakovano, da bo imel bolnik še nekaj mesecev težave zaradi posledic virusnega miokarditisa – zasoplost, bolečino v prsnem košu, zmanjšano telesno zmogljivost, povečan serumski nivo troponina. Podobno velja tudi za težave z dihanjem in zasoplostjo po pljučnih poškodbah zaradi covida-19 (brazgotinjenje pljuč, trombembolija).
A večina težav, ki se vlečejo še več kot tri mesece po prebolelem covidu-19, ni posledica organskih okvar pljuč, srca in žilja. Za to vrsto postcovidnega sindroma je značilna predvsem izčrpavajoča utrujenost, ki se poglobi ob vsakem poskusu fizičnega ali tudi miselnega napora. Bolnik je brez energije, izčrpan, ne zmore se koncentrirati, praviloma ga mučijo tudi glavoboli in motnje spanja – nespečnost ali pa spanje, po katerem se ne zbudi spočit.
Pogoste so depresije in tudi samomorilne misli in poskusi samomora. Ta vrsta postcovidnega sindroma ni povezana s težo prebolelega covida-19, niti ne gre za enostavno nadaljevanje bolezni, pač pa se težave pogosto pojavijo že po na videz umirjeni bolezni.
Opisana postcovidna “utrujenost” najbolj spominja na do danes slabo opredeljeno bolezen, ki jo pri nas največkrat imenujemo “sindrom kronične utrujenosti”, v strokovni literaturi pa se uveljavlja ime “mialgični encefalomielitis/sindrom kronične utrujenosti” (ME/CFS). Obe obliki bolezni, postcovidna in ME/CFS, imata veliko skupnega, med drugim to, da spadata med vnetne in imunološke zaplete prebolelih sistemskih virusnih bolezni. Pri ME/CFS se kot verjetna vzročna virusna okužba največkrat pojavlja infekcijska mononukleoza, ki jo povzroča virus EBV.
Covid-19 je zaradi množičnega zbolevanja to postvirusno vnetno in imunološko bolezen centralnega živčevja naredil dovolj množično in očitno, da je od zdaj ne bo mogoče spregledati, kot se je do sedaj to dogajalo zaradi težavne diagnostike, ki ni temeljila na merljivih laboratorijskih parametrih, ampak na ocenjevalnih vprašalnikih (spanje, utrudljivost, bolečine, nevrološke, imunološke in endokrinološke motnje) in izključevanju nekaterih drugih, po simptomatiki podobnih boleznih (endokrinološke, avtoimunske, infekcijske, onkološke, presnovne, psihiatrične).
Misel, da ima covid-19 tudi dolgotrajne, zlasti nevrološke posledice, je prisotna že od začetka pandemije. Takrat je bil značilen simptom covida-19 izguba voha, kar je za medicince hud alarm. Vohalni del možganov je evolucijsko med najstarejšimi deli možganov in strukture, ki so evolucijsko najstarejše, so tudi najbolj temeljne za delovanje živčevja. Poleg tega je bila izguba voha znan pojav že iz časa španske gripe leta 1918, ko so po petih letih letih pri prebolevnikih začeli opažati porast Alzheimerjeve demence.
Pri večini izgub voha po covidu se je izkazalo, da je šlo za vnetno poškodbo vohalnega živca, ki se je zaradi vnetnih celic razširila iz nosne sluznice in take periferne živčne okvare se popravijo, ko živec regenerira, v nekaj tednih ali mesecih. Pač pa so nato pri obdukcijah opazili, da lahko virus pri nekaterih ljudeh prodre tudi v možgane in se dolgotrajno naseli v podpornih možganskih celicah, predvsem astrocitih.
V njih virus z delovanjem na znotrajcelične vnetne receptorje zažene vnetje z močno tvorbo interferonov tipa ena, kar je podobno tistemu vnetju, ki ga virusi RNK izzovejo tudi v sluznicah in žilnih stenah. A žal kaže, da ima tovrstno vnetje v možganih veliko hujše in predvsem dolgotrajnejše posledice kot v sluznicah in žilah, kjer mine takoj, ko virusa ni več.
Težo interferonskega vnetja v možganih smo na primer nedavno opazili in opisali tudi pri našem otroškem bolniku, ki je imel zaradi genske okvare izrazito interferonsko vnetje s prizadetim živčevjem in imunskim sistemom. Z zaviralci interferona je bilo pri otroku mogoče hitro normalizirati imunski sistem, medtem ko se nevrološke okvare še po letu dni terapije niso popravile.
Tudi pri številnih bolnikih z dolgim covidom možganska slikanja kažejo dolgotrajne spremembe z izrazito izgubo možganovine. Navzočnost interferonov v možganskem tkivu, kot kaže, dolgotrajno zmoti uravnavanje receptorjev možganskih celic, ki so pomembni za usklajeno stimulacijo in delovanje mišic.
Raziskovalci ne znajo odgovoriti, zakaj so posledice vnetja po covidu na možganih mnogo bolj dolgotrajne v primerjavi s posledicami na imunskem sistemu. Ena od možnosti je, da vnetje strukturno preoblikuje možganovino v primerjavi z imunskimi funkcijami, ki se hitro ugasnejo in nato obnovijo. Druga možnost pa je persistenca virusov v možganskem tkivu in posledično nenehno obnavljanje vnetja. Možgani so organ, v katerem so imunske celice zavrte v svojem delovanju, in zato vztrajanje virusov v živčevju ni nenavaden pojav.
Zaradi kroničnega vnetja v možganskem deblu nastane tudi okvara avtonomnega živčevja in posledično sindrom posturalne ortostatske tahikardije (SPOT). Pri SPOT bolnik težko prenese vstajanje iz ležečega v pokončen položaj, ob tem se mu srčna frekvenca poveča za več kot 30 udarcev na minuto in posledično lahko nastane občutek prazne glave, “megle v možganih”, omedlevice, utrujenosti, palpitacij (občutenje hitrega nerednega bitja srca), tresenja rok, zamegljenega vida.
Vse opisano omogoča zdravniku, ki se usmerjeno ukvarja z diagnostiko postcovidnega sindroma, zelo zanesljivo klinično diagnozo bolezni. Ob tem je tudi veliko raziskovalnih hipotez, da bi bilo mogoče diagnozo potrditi tudi z laboratorijskimi testi (hormonskimi, imunološkimi), vendar za zdaj nobeden od predlaganih testov ni dovolj široko preizkušen, da bi ga bilo že smiselno vključiti v klinične smernice.
Obstoj postcovidnega sindroma in zlasti njegova pogostnost pa pomeni, da “življenje z virusom” pri SARS-CoV-2 ne bo tako enostavno, kot bi si morda po dveh letih pandemije želeli. Seveda je res, da trenutna epidemija covida-19 zaradi blažje različice omikron in velike prekuženosti ali precepljenosti ni več primerljiva grožnja zdravstvenemu sistemu, kot je bila ob začetku pandemije.
Danes smo v razmerah, ko imamo vsi spominske imunske celice proti bolezni, ker je na neki način že vsak od nas prišel v stik s covidom, nekateri že večkrat – bodisi s cepljenjem, z okužbami, največkrat pa s kombinacijo obojega. Imunološko to pomeni, da se ljudem, ki niso v rizičnih skupinah (torej imunološko kompromitirani in starejši, oboji imunski spomin na covid v nekaj mesecih izgubijo), redko zgodi hujša oblika bolezni.
Vendar odsotnost hujše oblike bolezni pri večini ljudi še ne pomeni, da bo “življenje z virusom” v prihodnje tako varno, da se z njim ne bo treba več ukvarjati. Lahko bi bilo, podobno kot pri prehladnih virusih, lahko pa se izkaže tudi za izjemno obremenjujoče, kot je še danes obremenjujoče življenje z malarijo, za katero letno umre več kot 600.000 ljudi.
Tudi življenje z okužbami, kot so ošpice ali davica, bi bilo izjemno obremenjujoče, če ne bi bilo dobre precepljenosti otrok. Dvomim, da bi se starši danes sprijaznili z verjetnostjo, da morajo imeti čim več otrok, ker bodo izgubili vsaj enega ali dva otroka, ker moramo pač živeti z virusi in bakterijami – ampak včasih so morali ljudje z boleznimi živeti točno na tak način.
Covid-19 se tudi po dveh letih zaradi spreminjanja virusa vseeno množično pojavlja, čeprav v blažji obliki. Tudi blažja oblika bolezni pa lahko pri pomembnem delu ljudi vseeno pusti dolgotrajne posledice – postcovidni sindrom. Zato ne drži, da bo v prihodnje naše “življenje z virusom” pretežno neškodljivo.
Živeti z dvema ali tremi epizodami covida letno ni enako kot imeti dva ali tri prehlade. Tako “življenje z virusom” je verjetno bolj podobno temu, kot da pokadimo zavojček ali dva cigaret dnevno. Obdelave stotisočev zdravstvenih kartonov ljudi, ki so preboleli covid, žal kažejo, da imajo prebolevniki še več kot leto po bolezni zelo povečano tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in okvar živčevja, motnje spomina, depresijo, anksioznost, bolečine v mišicah, mišično šibkost, motnje srčnega ritma, utrujenost.
Več kot je epizod bolezni, bolj verjetne in izrazite so te motnje. Zato je prav, da se z dejstvi, ki prihajajo iz zdravstvenih statistik, čim bolj ažurno seznanjamo. Tako bomo kot družba postopoma izoblikovali optimalni način življenja z virusom – ali bomo z njim res lahko mirno živeli kot s prehladom ali z ustrezno precepljenostjo, podobno kot z ošpicami, ali pa sploh ne bomo hoteli živeti z njim, kot zdaj na srečo večinoma nočemo več živeti s tobakom in njegovimi zdravstvenimi posledicami.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje