Menu Item
Čeprav je covid-19 za večino ljudi postal le nekoliko bolj neprijetna oblika prehlada, se med potekom "prehlada" zaradi posebne narave SARS-CoV-2 žal pri delu okuženih dogajajo specifične interakcije z imunskim sistemom, živčevjem in ožiljem in povzročijo trajnejše okvare, v tokratni kolumni za N1 piše dr. Alojz Ihan.
V času, ko se zaradi povečanega kroženja virusa SARS-CoV-2 (kljub poletju) spet uvajajo zadrževalni ukrepi v bolnišnicah (omejitve obiskov, maske), je v reviji Lancet 31. julija 2024 izšel izvrsten klinični pregled oxfordske profesorice Greenhalgh in sodelavcev o dolgem covidu – mučni in zaradi velike pojavnosti še kako pomembni bolezni, ki nam jo je zapustila pandemija.
Čeprav je covid-19 za večino ljudi postal le nekoliko bolj neprijetna oblika prehlada, se med potekom “prehlada” zaradi posebne narave SARS-CoV-2 žal pri delu okuženih (približno 5 odstotkov) dogajajo specifične interakcije z imunskim sistemom, živčevjem in ožiljem in povzročijo trajnejše okvare (kronično vnetje, spremenjen imunski odziv, nevrološke okvare).
Te okvare niso povezane s covidnim “prehladom” (tj. okužbo dihalnih sluznic), ampak s trajnejšim vdorom virusa v nekatera tkiva (živčevje, črevo, kostni mozeg). Tak trajnejši stik zlasti dolgoročno (tudi za leto in več) spremeni delovanje imunskih celic, ki začnejo pospeševati vnetja in avtoimunske odzive. Posebej nesrečno je tako podaljšano vnetje v centralnem živčevju, kjer se po vdoru v vohalni živec podaljšano zadrževanje virusa žal pogosto zgodi.
Dolgotrajne bolezenske posledice, ki jih ob na videz nedolžnem prehladu sprovocira SARS-CoV-2, imenujemo dolgi covid (ang. Long Covid – LC). Definicija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) dolgi covid opredeljuje kot nadaljevanje ali pojav novih simptomov in znakov tri mesece po okužbi s SARS-CoV-2 ob pogoju, da te težave trajajo vsaj dva meseca in da zanje ni drugih medicinskih vzrokov.
Med pandemijo je bilo zaradi hudih kliničnih potekov covida-19 (zlasti z različicami alfa in delta), ki je puščal nepovratne okvare tkiv in organov (pljuča, obtočila), težko razločiti med posledicami zaradi covidne pljučnice pridobljenih okvar in med boleznijo “dolgi covid”, ki nastane zaradi sprememb v delovanju živčevja (disavtonomija) in imunskega sistema po stiku z virusom (disregulacija imunskega sistema, avtoimunost, avtoimunske mikrotromboze).
Po prevladi različice omikron, ki praviloma ne vdira več v pljuča, so postale trajne okvare zaradi akutne bolezni (covidne pljučnice) redke, saj je covid-19 postal “prehlad” (vnetje dihalne sluznice). Tudi pogostnost dolgega covida je po omikronu 2–3-krat manjša glede na različico delta in znaša “samo” 4–5 odstotkov med prebolevniki covida-19. Vendar je po drugi strani omikron mnogo bolj nalezljiv in je okužil že praktično vsakega človeka in vsako leto se zaradi kratkotrajne imunosti velik del ljudi ponovno okuži.
Zaradi velikega števila okuženih je zato dolgi covid postal velika zdravstvena težava, saj je njegova pojavnost med odraslimi primerljiva s pojavnostjo “velikih bolezni” – astme ali raka ali kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Žal se zdravstveni sistemi na novo realnost še ne znajo odzivati, saj še ni enostavnih diagnostičnih in terapevtskih protokolov, ki bi umestili dolgi covid med običajne “zdravstvene storitve”. Zato so bolniki precej prepuščeni sami sebi.
Diagnoza dolgega covida je danes klinična. Značilne so dokaj tipične težave, ki se vlečejo več kot tri mesece po prebolelem covidu-19 in jih ni mogoče pojasniti z izbruhom drugih bolezni. Danes v času omikrona, ko mnoge akutne epizode covida-19 potekajo kot “prehladi”, ki jih redkokdo še testira na SARS-CoV-2, se za diagnozo dolgega covida ne zahteva več potrjen covid-19 v preteklosti, se pa bolniki navadno spomnijo hujšega prehlada z dolgotrajnejšim kašljem, zadihanostjo, izrazito utrujenostjo, izgubo voha ali okusa, glavobolom, bolečinami v sklepih in mišicah ali kožnimi izpuščaji.
Zelo pogost simptom dolgega covida je izjemna in svojevrstna “utrujenost”, ki se poslabša že po manjšem fizičnem ali duševnem naporu. Utrujenost je lahko povezana z motnjami spanja (zbujanje z občutkom nenaspanosti, občutek “preutrujenosti” za spanje), bolečinami v sklepih in mišicah, kognitivno otopelostjo (“možganska megla”, spominske motnje).
Utrujenost je lahko tako huda, da se bolnik praktično ne more premikati, niti hraniti, ampak ves čas brezmočno leži, ob tem ima neredko vrtoglavice, hude glavobole in občutek neznosnega “mačka” vključno s slabostjo, neenakomernim razbijanjem srca (palpitacije) in zasoplostjo. Utrujenost, ki se ne popravi po počitku ali spancu, traja nekaj dni, potem se rahlo izboljša, a že po majhnem naporu se težave znova ponovijo (“crash”). Objektivno je pri dolgem covidu pogosto mogoče izmeriti sindrom posturalne ortostatske tahikardije (ang. Postural Orthostatic Tachycardia Syndrome – POTS) – bolniki, ki se usedejo ali vstanejo, dobijo napad hitrega bitja srca s pogosto posledično omotico (sobno vrtenje) in omedlevico.
Bolnike z dolgim covidom zaradi spremenjenih lastnosti njihovega imunskega sistema pogosto spremljajo simptomi alergije – izpuščaji (npr. koprivnica), solzenje ali zamašen nos. Spremeni se glas, oteženo je požiranje, pojavlja se slabost ob hranjenju. V kombinaciji s spremenjenim okušanjem in vohom to povzroči spremembo prehranjevanja z izgubo ali povečanjem telesne teže ter prehranskimi primanjkljaji. Zaradi tega in okvare avtonomnega živčevja (ob vnetju v možganih) se pojavijo prebavne težave (driska, napenjanje) in oslabelost mišic (sarkopenija). Bolniki pogosto ugotovijo, da ne morejo več opravljati svojega siceršnjega dela (bolniške odsotnosti, izgube zaposlitve), v hujših primerih pa niti nujnih vsakodnevnih osnovnih rutin (umivanje, oblačenje).
Trajanje bolezni je raznoliko, pri dveh tretjinah bolnikov trajajo težave manj kot tri mesece, pri 85 odstotkih bolnikov se simptomi umirijo v enem letu, pri preostalih (15 odstotkov) so prisotni več kot eno leto.
Dolgi covid se pogosteje pojavlja v starosti 35–50 let, pogosteje pri ženskah (verjetno povezano z njihovo večjo nagnjenostjo k avtoimunosti), pogosteje pri ljudeh, ki so “prehlad” preživeli na delu, kot pri tistih, ki so ga vzeli resno in počivali. Večjo verjetnost za dolgi covid imajo tudi bolniki z nekaterimi predhodnimi kroničnimi boleznimi, zlasti imunskega sistema (astma, alergije, kronične bolezni pljuč, srca in ledvic, sladkorna bolezen), več ga je tudi pri povečani telesni teži in pri necepljenih ljudeh proti covidu-19.
Ker dolgi covid nastane po prebolelem covidu-19, je logično, da večkrat prebolel covid-19 pomeni tudi večje tveganje za nastanek dolgega covida. Večjo možnost za dolgi covid imajo tudi ljudje, ki so jih že v preteklosti mučile pogoste reaktivacije”spečih virusov” – virusa Epstein-Barr (okrajšava EBV), citomegalovirusa (okrajšava CMV) ali drugih herpes virusov. Pravzaprav covid-19 zaradi vpliva na imunski sistem pogosto povzroči reaktivacijo virusov, zlasti EBV in CMV, in potem je težko reči, kateri virus je pravzaprav povzročil bolezen.
Tudi sicer je novi bolezni dolgi covid iz obdobja pred pandemijo še najbolj podobna bolezen, ki jo pri nas imenujemo “sindrom kronične utrujenosti”, v strokovni literaturi pa se uveljavlja ime “mialgični encefalomielitis/sindrom kronične utrujenosti” (ME/CFS). Obe obliki bolezni, postcovidna in ME/CFS, imata veliko skupnega, med drugim, da spadata med vnetne in imunološke zaplete prebolelih sistemskih virusnih bolezni. Pri ME/CFS se kot verjetna vzročna virusna okužba največkrat pojavlja infekcijska mononukleoza, ki jo povzroča virus EBV ali CMV.
Tudi za sindrom kronične utrujenosti so značilne mišična oslabelost, nemoč, bolečine v sklepih in mišicah, kognitivna otopelost, depresivnost, vrtoglavice, slabosti. In tudi pri tem sindromu stanje traja mesece in tudi leta. Zelo verjetno gre v obeh primerih za zelo podobna patološka dogajanja po nekaterih virusnih okužbah, ki pustijo trajnejše posledice v delovanju imunskega sistema in vnetnih mehanizmov.
Pač pa je med dolgim covidom in kronično utrujenostjo pomembna količinska razlika – pojavnost dolgega covida je vsaj desetkrat večja, in če se je zdravstveni sistem do zdaj nekako izogibal bolnikom s kronično utrujenostjo, se pri dolgem covidu ignorance ne bo več mogel iti – na kocki je preveč potencialnih izgub delovnih mest, družinskih stisk in osebnih tragedij. Zato se bo zdravstveni sistem moral organizirati, da bo bolnikom pomagal prebroditi bolezen, ki je lahko sicer mučna in dolga, vendar mine.
Glede naših razmer z dolgim covidom je v januarju 2023 prof. dr. Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC na spletnih straneh zdravniške zbornice jasno opisal nekatere stranpoti pri zdravljenju dolgega covida.
Ker glede zdravljenja bolezni še ni na voljo standardnih protokolov in ni kontroliranih kliničnih raziskav, stiske bolnikov pogosto skušajo unovčiti podjetniki z odpiranjem “postcovid-19 centrov”, v katerih se poleg pavšalnih in večinoma vsaj neškodljivih “zdravljenj” (vitamini, minerali, različne masaže, hladne prhe, savne, bioresonanca, hiperbarična komora, akupunktura) ukvarjajo tudi z nevarnimi “zdravljenji”, kot so zdravila proti strjevanju krvi (klopidogrel, heparin, direktna oralna antikoagulantna zdravila, kot je apiksaban) – včasih kombinacija vseh treh (nevarnost krvavitev!), plazmaferezo in imunoabsorpcijo (odstranjevanje avtoprotiteles iz krvi) ter “pranje krvi” s HELP aferezo (odstranitev lipidov in proteinov iz krvi) – nevarnost dodatnih okužb zaradi slabljenja imunskih odzivov. Vsa omenjena “zdravljenja”, katerih namen je zgolj prodajanje lažnega upanja, pa predvsem razkrivajo stisko bolnikov, ki so pripravljeni privoliti v drage in povsem nepreverjene terapije, ker se želijo rešiti mučne bolezni, ki jih je nenadoma zadela.
Tudi v najnovejšem članku v reviji Lancet ni navodil za vzročno terapijo bolezni, ker je še ne poznamo. Je pa jasno napotilo upravljalcem zdravstvenih sistemov, da zaradi velike teže bolezni oblikujejo smernice in klinične poti, da bodo bolniki z dolgim covidom glede na stopnjo bolezni ustrezno diagnosticirani in bodo na najprimernejših mestih vstopili sistem, ki jim bo med mučno, a minljivo boleznijo stal ob strani, da bodo posledice čim manjše.
Gre za sistem, ki ga tvorijo centri za samopomoč (pri nas bi bili tem še najbolj podobni centri za krepitev zdravja), po drugi strani osebni (družinski) zdravniki, po tretji strani pa specializirane ustanove s specialisti za dolgi covid, ki s programi okrevanja in rehabilitacije koordinirajo čimprejšnje izboljšanje telesnega in mentalnega zdravljenja bolnikov.
Pomemben je interdisciplinarni pristop. Številni težji pacienti potrebujejo kardiologa, pulmologa, nevrologa, psihiatra, kliničnega psihologa, socialnega delavca itd. – in vse to jim je treba omogočiti, da ne bo mučna, a minljiva bolezen postala trajna usoda za bolnika in tudi njegove najbližje.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje