Menu Item
Kolumna novinarke N1 Zagreb Ivane Dragičević.
V šoli so nas učili, da je most nekaj, kar povezuje in združuje. Čudež človeškega uma je našel način, kako kamen za kamnom prestopiti na drugo stran, kako preskočiti reko ali morje, kako se povezati. Ko smo želeli nekaj pustiti za sabo in se nikoli več ozreti za nečim, smo rušili mostove. Sčasoma so nam ostala arhitekturna in tehnološka čudesa, ki so danes simbol krajev in mest po vsem svetu. Imena mostov so nam ostala v spominu iz filmov in zgodovinskih knjig. Njihovo uničenje in gradnja sta odločala o izidih vojn.
Leta 2018 sem prispela v Jekaterinburg na Uralu. Kraj usmrtitve cesarske družine Romanov, rojstni kraj Borisa Jelcina. Povabljena sem bila na konferenco o svobodi medijev v Rusiji. Koncept svobodnih medijev, ko je Putin že močno zategnil zanko okoli vratu nevladnega sektorja in so bombe in streli terjali življenja novinarjev v tej državi, je bila znanstvena fantastika. Prišla sem torej na konferenco, ki jo je organizirala Evropska unija in ki naj bi bila neke vrste most in razumevanje, bila pa je vse drugo razen napovedi boljših in svobodnejših časov. Ko sem vstopila v hotelsko sobo, sem prižgala televizijo. Ob prvih kadrih tistega, kar je predvajal prvi program nacionalne televizije, sem se usedla v fotelj in več kot eno uro skoraj nepremično spremljala posebno oddajo. Zrežirana slovesnost ob odprtju Krimskega ali Kerškega mostu je bila v polnem teku.
Štiri leta po priključitvi Krima je Vladimir Vladimirovič Putin – s kamerami, droni in helikopterji, ki so preletavali Kerški preliv – sam vozil tovornjak čez most, poleg njega je v kabini sedel voznik tovornjaka. Z njim je ruski voditelj sproščeno klepetal o pomenu novoodprtega mostu, prve neposredne povezave med rusko celino in priključenim Krimom. Kič in takšne državne ceremonije mi sicer niso bili neznanka, megalomanija in malikovalstvo takih razsežnosti pa sta bila vseeno preveč za zdrav razum.
Čeprav je propagando izumila papeška kurija, so jo Rusi izpopolnili. Po prihodu v Kerč, pristaniško mesto na Krimu, ki je dobilo ime po prelivu, ki povezuje Črno in Azovsko morje, je Putin, nizek, kot je, nonšalantno skočil iz ogromnega tovornjaka. Takoj zatem, prav tako spontano, je z mikrofonom predenj stopila novinarka, ki je bila videti, kot da je pravkar prispela s slavnostne pogostitve. Kar nekaj vprašanj se je porajalo o občutkih človeka, ki običajno jaha medvede, z rokami lovi postrvi in poje Blueberry Hill s hollywoodskimi zvezdniki, ki uživajo v njegovi družbi.
Takšen Vladimir Vladimirovič, poln čustev, je zgradil kult osebnosti in propagandni stroj, ki je vse spreminjal v njegovo zmago. Po odprtju mostu, o katerem so sanjali že od Sovjetske zveze, se je podal novim čustvenim trenutkom naproti.
Ko sem končno prišla na ulice Jekaterinburga, so bili povsod okoli mene okraski in maskote svetovnega nogometnega prvenstva. Manj kot mesec dni po odprtju mostu so na številnih stadionih po vsej Rusiji mostove gradili številni državniki. Vse je doseglo vrhunec v velikem finalu v Moskvi, kjer so se objemali in nazdravljali Emmanuel Macron, Kolinda Grabar Kitarović, Aleksander Lukašenko in Putin. Ker šport je šport, mostovi so mostovi, politika je kurba in stvari se spreminjajo. Medtem ko je bil nesrečni nogometaš Vid sredi Rusije kaznovan zaradi pozdrava “Slava Ukrajini”, se danes iz skandiranja istega pozdrava ne da razbrati, kdo in kdaj je brcnil katero žogo ter zgradil ali porušil kateri most.
Leta 2012 je bilo evropsko prvenstvo v nogometu na Poljskem in v Ukrajini. Mostove prijateljstva med Unijo in Ukrajino so želeli utrditi tudi na ta način. V Donecku, mestu Šahtarja in močnih fantov, so zgradili čudovito novo letališče, na katerem so reprezentance pristajale, da bi igrale v veličastni Donbass Areni, zgrajeni nekaj let pred tem.
Leta 2014, po ruski invaziji na Doneck, je bila najprej zadeta zgradba letališča. Most od uradnega Kijeva do njihove lastne vzhodne regije je nenadoma postal dolg skoraj 14 ur. Toliko časa namreč traja vožnja z vlakom iz glavnega mesta Ukrajine do razmejitvene črte, vzpostavljene po prvi fazi vojne v letih 2014–2015. Ko je bil zgrajen Krimski most, je Rusija prevzela popoln nadzor nad vstopom v Azovsko morje in na kolena spravila proizvodnjo ladij v Mariupolu. Mesto stare antike, mesto pontskih Grkov, kot je Tavrida, je postalo, z vso silo in propagando, le duh tega, kar bi lahko bilo brez te sile in propagande.
Dan po ekstatičnem moskovskem nogometnem deževnem finalu je Putin prispel v Helsinke. Takrat sem stala ob prelepi kongresni dvorani Finlandia arhitekta Alvarja Aalta, mimo mene je najprej pripeljala limuzina z rusko zastavo, kmalu zatem še limuzina z ameriško. Na novinarski konferenci Donalda Trumpa in Vladimirja Putina se je najmanj govorilo o Ukrajini. Je pa Putin Trumpu v dar prinesel uradno nogometno žogo svetovnega prvenstva, saj se je pred kratkim izvedelo, da ga bodo leta 2026 skupaj gostile ZDA, Kanada in Mehika. Trump je žogo vrgel v naročje Melanii Trump, ki je sedela v prvi vrsti, in dejal, da njun sin Barron obožuje nogomet, čeprav ga sam ne razume.
A je, kot kaže, človeka ob sebi dobro razumel. Most je bil zgrajen. Malo pred tem je Trump v Bruslju podrezal v kolege iz držav članic Nata, naj povečajo proračun za obrambo, in si prizadeval za strateške posle za prodajo ameriškega utekočinjenega plina in orožja. Je bil to tisti most med Ameriko in Rusijo, ki po hladni vojni, padcu berlinskega zidu in razpadu ZSSR ni bil nikoli vzpostavljen? Mogoče so bili vsi preveč zavedeni in zaradi megle niso videli pravega pogleda na most? Ko danes poslušamo Trumpova govora v Združenih narodih in Putinov govor po napovedi priključitve štirih ukrajinskih regij Rusiji, se zdi to neverjetno. “Prihodnost ne pripada globalistom, pripada patriotom.” Tako je Trump septembra 2019 rjovel z odra na East Riverju.
Demokracija, ta varljivi ljudski termometer, mu ni šla od rok, a ljudska vstaja in napad na Kongres po razglasitvi volilnih izidov še vedno svetita kot velika neonska osmrtnica sveta, kot smo ga poznali. Ali smo ga sploh poznali? Ali so vse zgodbe o rušenju zidov in gradnji mostov samo pravljice? Istega leta 2018, malo pred tem, sem v Helsinkih, v isti palači, kjer sta se srečala Trump in Putin, govorila s finskim predsednikom Saulijem Niinistom. Čeprav je bil zaskrbljen zaradi hibridnih groženj Rusije, se mu takrat vojna ni zdela mogoča, vendar je izrekel nekaj pomembnega: “Z Rusijo moraš biti zelo jasen. Reči ‘ne’ in jasno povedati, kje potegniti črto. To pomaga v situacijah, ko pričakujete, da bodo tudi oni jasni.”
Oni so bili jasni, ves ta čas in vsa ta leta. Je tisti “ne”, ki ga danes končno gledamo, dovolj, da le postane jasno, kje je črta potegnjena? Konec koncev, ali je mogoče zgraditi most proti tistemu, ki si mu tolikokrat popustil? Ker to druge strani nič več ne zanima, lahko na koncu le rečemo: “Škoda, to je bil lep most (…) Čez vodo, na svobodo.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje