Menu Item
Kolumna novinarke N1 Zagreb Ivane Dragičević.
Pred devetimi leti sem sedela na kavču v Centru za čezmorske družbene in filozofske teorije v Pekingu. Gledala sem v zemljevid sveta, ki je visel na steni. Nekaj mi je bilo čudno.
“Gledate zemljevid? Zdi se nenavaden, kajne?”
Hairong Laj, direktor centra, je pristopil k meni s širokim nasmehom in skodelico mlačne vode, ki jo Kitajci pijejo vsak dan. Navajeni smo na svojo evropsko perspektivo, da je Atlantski ocean približno v središču vseh zemljevidov, desno od njega je Evropa, nato Azija, pod Evropo je Afrika, levo pa Amerika. Na tem zemljevidu pa je bil središče sveta Tihi ocean. Na levi strani Kitajska, Japonska, Koreja, vzhodnoazijski del Rusije, na desni strani Amerika in spodaj Avstralija. “Da. Kitajci gledajo na svet s te perspektive.”
Laja sem srečala na predvečer partijskega kongresa, na katerem je bil Ši Džinping “izvoljen” za kitajskega predsednika. V devetih letih od izvolitve kitajskega predsednika se je v svetu marsikaj spremenilo, Šijeva moč pa se je utrdila s spremembo pooblastil, po katerih lahko ostane na čelu države do smrti.
Covid-19, ki je v svetu naredil kaos brez primere, se je razširil iz Kitajske, in danes drugo najmočnejše svetovno gospodarstvo, tovarna globaliziranega sveta, na kongresu znova poudarja, da gre za družbo, ki je brez popolnega nadzora ne bi bilo, družbo, ki gradi svoj kitajski nacionalizem, krepi vojsko, a se spopada tudi z demografskimi in gospodarskimi izzivi, ker je pobuda En pas, ena cesta zdaj prekinjena in ogrožena.
Na forumu Boao, sinocentrični različici Davosa, je Ši nekoč rekel: “Kitajska ne razmišlja v letih, Kitajska razmišlja v stoletjih.” V državi, kjer se je TikTok pojavil in navdušil svet, še vedno ni dostopa do Googla ali Facebooka. Kitajska kroji svoj svet in se ne ozira na druge. Ko je prevzel krmilo stranke in države, je Ši napovedal, da bo začel velik pohod naprej, uresničil kitajske sanje in zatrl virus. Takrat je bil virus korupcija, ki je razjedala stranko in družbo. Nenehna vprašanja Zahoda – kaj bi bilo, če bi se na Kitajskem zgodil narod? – so ostala brez odgovora, saj se to ni zgodilo in je težko pričakovati, da se bo v bližnji prihodnosti.
Danes je v svetu, v katerem se je teža že zdavnaj premaknila na Tihi ocean, nihalo ideološkega razkola, ki ga je, na podlagi dogajanja na Zahodu še od Donalda Trumpa in brexita, potisnil Vladimir Putin, tudi Kitajsko vrglo iz ravnovesja. Ampak vse je stvar perspektive. Evropa in Velika Britanija sta Kitajsko razglasili za strateškega tekmeca ali sovražnika, ruski napad na Ukrajino in kaos v svetovni trgovini, transportu, surovinah in energentih pa jo je po pandemiji vrgel v orbito, kjer se družbeni sporazumi bogatega, demokratičnega in svobodnega sveta na tej strani Dnepra zlahka prezrejo.
“Ste v redu, gospod Borrell?” je pred ponedeljkovim srečanjem evropskih zunanjih ministrov v Luksemburgu visokega komisarja za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije vprašal Jack Parrock, dopisnik Deutsche Welle iz Bruslja.
Španski diplomat, sicer socialist, je bil nekoliko presenečen in je novinarju blago osorno odvrnil, da mu še nikoli ni bilo boljše. Tako je tudi videti, saj se zadnje čase vede, kot da jutri ne obstaja. V svetu, v katerem je Vladimir Putin s priključitvijo ukrajinskih regij Rusiji že zakoličil narativ zahodnega kolonializma ter sebe in svoje poteze opravičil s skoraj novim križarskim bojem proti satanu in sprevrženim vrednotam, je Josep Borrell igral igro in niz v skladu s popolnim kremeljskim scenarijem. Dvoboj je še vedno zelo napet. A vse je stvar perspektive.
“Evropa je vrt. Zgradili smo vrt. Vse dela. To je najboljša kombinacija politične svobode, gospodarske blaginje in socialne kohezije, ki jo je človeštvo lahko zgradilo (…) Velik del preostalega sveta je džungla in džungla bi lahko napadla vrt,” je Borrell dejal 10. oktobra v Bruggeju ob inavguraciji Evropske diplomatske akademije, odprte z namenom oblikovanja “pravega evropskega diplomatskega zbora”. Med občinstvom so bili udeleženci iz različnih institucij in držav EU, bili so z Zahodnega Balkana in iz Ukrajine, te dni pa se v Bruggeju mudijo tudi gostje iz Afrike.
Ob boku svoje predhodnice Federice Mogherini, ki zdaj vodi Evropski kolidž v Bruggeju, najprestižnejšo šolo za evropsko politiko in pravo, ki so jo končali številni ugledni evropski politiki in birokrati, je Borrell 10. oktobra nadaljeval: “Lep majhen vrt, obdan z visokimi zidovi, ki preprečujejo vdiranje iz džungle, ne bo rešitev, saj se džungla hitro razrašča in zid nikoli ne bo dovolj visok, da bi zaščitil vrt. Zato morajo vrtnarji v džunglo. (…) V nasprotnem primeru nas bo preostali svet napadel na različne načine in z različnimi sredstvi.
Verjetno vodja evropske diplomacije ni na plačilnem seznamu Moskve, kot je bil šef nemške tajne službe, ki je na položaju ostal še iz časov plinske kanclerke Angele Merkel, a je takoj po Borrellovih izjavah Kremelj na ves glas ponavljal, da je prav ta evropski vrt zgrajen z ropanjem džungle. Borrell se je včeraj dodatno zapletel, in namesto da bi z raja in džungle prešel vsaj na kakšen citat iz Alighierijevega Pekla, je vodja evropske diplomacije objavil blog, v katerem je sporočil, da ga niso razumeli, in nas vprašal, ali hočemo mednarodni red, ki temelji na zakonu ali pravilih džungle.
Zdi se, da nam ni pomoči. Bruselj, v katerem sedi, je rezultat ropanja džungle. To je dejstvo, sploh pa ne Putinov narativ. In to ozadje bo vedno tam, ko se bodo nekdanje kolonialne evropske sile pogovarjale s svojimi sedanjimi partnerji z juga. Belgijski kralj je obžaloval, a se ni opravičil, vračajo se ukradeni artefakti, ki so bili stoletja razdeljeni po evropskih muzejih. Je mednarodni red, ki temelji na pravu, tudi ta evropski, rajski? Tisti Orbanov, tisti iz francoskega predmestja in džungle v Calaisu. Za senegalskega režiserja Ousmana Sembeneja je bila Evropa vedno periferija.
V recidivih kognitivnega aparata moje generacije v teh naših ozkih prostorih onstran stare Evrope je ostal zgodovinski spomin na čas dekolonizacije.
V tem spominu ni velike vloge Rusije, ki si jo danes želi pripisati Vladimir Vladimirovič, pri predrugačevanju zgodovine in norem pohodu retrogradnega in propadlega imperija. Iz kraja, ki so ga nekoč stereotipno imenovali “sod smodnika”, so v zgodovini prihajale ideje, ki so lahko s premešanimi zgodovinskimi kartami, svobodo in željo po njej le “asset” teh prostorov za prihodnost, za drugačno komunikacijo, za bolj humano zunanjo politiko do sveta. Ki ni džungla proti vrtu, ampak razume, da velik del okolice na svojih vrtovih goji različne rastline pri različnih temperaturah in z različnimi plodovi. Naša pripoved nekako naravno in razvojno ne bi smela biti Borrellova. Čeprav smo vsi Evropa, nismo ista Evropa. Ta kognitivni aparat je izginil in izginja. Zgodovina in okoliščine se spreminjajo. Danes imamo vojno. Raj in džunglo. Vse je stvar perspektive.
Manj kot tri tedne pred ruskim napadom na Ukrajino je predsedovanje Afriški uniji prevzel senegalski predsednik Macky Sall. Kmalu zatem je skupaj z drugimi afriškimi voditelji prispel v Bruselj na vrh Afriške in Evropske unije.
Evropa na jugu išče svoje alternative blokiranemu vzhodnemu energetskemu koridorju in počasnemu prehodu. Afrika zahteva spoštovanje, Evropa ponuja pogodbe. Pridobivanje delovnih vizumov za Evropo je še vedno misija nemogoče, čolni, polni migrantov, pa še vedno tonejo v Sredozemskem morju. Afrika ima danes svojo perspektivo. Svoje interese. Svoja stališča v mednarodnih organizacijah. Močna, mlada celina z ogromnimi razlikami, ki na eni strani kar poka od razvoja in ustvarjalne energije, na drugi strani pa se duši v konfliktih in posledicah podnebnih sprememb, korupcije in zadolženosti.
Ko sem bila pred devetimi leti na vsekitajskem kongresu, ki je potrdil Ši Džinpinga za predsednika, je bila ena od zgodb, o katerih sem pisala, ta o Afričanih na Kitajskem. Prvo mesto, kamor je Ši odpotoval, ko je prevzel oblast, je bila Afrika. Že takrat je bila Kitajska nova najpomembnejša gospodarska partnerica na celini, ki je bila leta postkolonialno bojno polje. Afrika ima surovine, najhitreje rastoče gospodarstvo pa jih potrebuje. Medtem ko so z Zahoda, pa tudi iz same Afrike deževale kritike, da so Kitajska in druge države članice BRICS, Indija, Rusija in Brazilija, postale novi kolonizatorji, se drugi niso pritoževali.
Prvo afriško restavracijo v Pekingu je odprl Thuraya iz Sierre Leone. Kitajske kuharje je usposabljal za raznolike kulinarične tradicije z vseh delov celine. Takrat mi je rekel, da je razen jezikovne ovire življenje na Kitajskem dobro. Sierra Leone je država, ki je šla skozi enega najbolj krvavih konfliktov na afriški celini. “Danes ne moremo govoriti, če ne izmerimo vpliva Kitajske na razvoj Afrike. Končno je nekaj otipljivega, ne pa tisto, kar nam je zapustil Zahod. Tukaj smo lani odprli največjo bolnišnico v državi. Ali poznate njeno ime? Bolnišnica prijateljstva med Kitajsko in Sierro Leone,” je dejal Thuraya v Pekingu leta 2013.
Takrat je nastala nova beseda – Sinofrika. Afriški glasovi nove emancipacije pa so govorili, da je končno treba na celini, ki bo imela v naslednjih petdesetih letih najmlajše prebivalstvo na svetu, ustvariti afrocentrično gospodarstvo, saj je Kitajska sposobna enakih oblik izkoriščanja kot Zahod, in še huje, ker ji ni mar za vprašanja demokracije in človekovih pravic. Ampak vse je stvar perspektive.
Evropsko novinarsko nagrado, poimenovano po raziskovalni novinarki Daphne Caurani Galizia, katere umor sta priznala storilca po intenzivnih letih sodnih postopkov, sta letos prejela dva francoska svobodna novinarja, ki sta pisala zgodbo o novem vplivu Rusije in zloglasnih Wagnerjevih plačancev v Srednjeafriški republiki. V tednu pred začetkom vojne v Ukrajini so se Francozi pod pritiskom protestov umaknili iz Malija, ki so ga markirali Rusi. Nedavni državni udar v Burkina Fasu je scenarij iz novega ruskega imperialnega učbenika. Še libijski primer je pokazal, kako Moskva uveljavlja svoje geostrateške cilje v Afriki, enako pa je bilo videti v Siriji. Plačanci prihajajo na krizna območja, strateška ozka grla, ki bi lahko ogrozila Nato, kot je vzhodno Sredozemlje. Asimetrična taktika nato uporabi vse možne polarizacijske učinke. Od manipulacije begunske krize z Evropo leta 2015 in naprej. Ta strategija se je od leta 2014 in mednarodne izolacije po priključitvi Krima dejansko stopnjevala.
Skozi kremeljsko prizmo se vsiljuje vizija t. i. postliberalne svetovne ureditve, s katero ruski voditelj, kot je poudaril tudi v svojem govoru po aneksiji ukrajinskih regij, želi vreči rokavico in morda tudi jedrsko bombo pred takšen svet, ki temelji na pravilih, o katerih nejasno govori Borrell na voleju Putinovim izjavam. Ta z dezinformacijami nenehno zamegljuje sliko in ustvarja narativ, da obstajajo alternativni modeli, ki so veliko učinkovitejši od demokratičnih oblik vladanja. To je njegova Rusija, to je tudi Šijeva Kitajska. Uporaba takšnega narativa, in to je tudi zapisano v analizah centra za Afriko, je za to celino globoko destabilizirajoča, saj uničuje družbeno tkivo v še vedno krhkih državah. Ponovno poglejmo primera Malija in Burkina Fasa.
Poleg tega si Rusija prizadeva pridobiti afriške glasove v Generalni skupščini ZN, kar se je pokazalo pri glasovanju o resolucijah o Ukrajini. Občutljiva na zahodni kolonializem, ki določa kolektivni spomin, je tudi Afrika v zelo občutljivem položaju zaradi prehranske varnosti, glede na vpliv Rusije na Evropo. Ni vam treba odpotovati globoko v džunglo, da vam zlati lističi na stavbah v središču Bruslja vzamejo dih – nekomu zaradi lepote, drugim pa zaradi groze ob pomisleku, kaj vse so Belgijci naredili v Kongu. Vse je stvar perspektive.
Sredine že zdavnaj ni več, a v boju za preživetje oziroma raj ne bi smeli imeti džungle za odliko. Džungla je bogat kraj, poln kisika, s svojimi jasnimi pravili in vlogo v ekosistemu. Džungla je resnična, v njej je veliko rastlinskih in živalskih vrst, medtem pa v raj človek lahko le verjame. Vse je stvar perspektive.
Sedela sem v galeriji Velike dvorane ljudi na Trgu nebeškega miru v Pekingu, predvajala se je tiha glasba, medtem ko je napovedovalec s prijetnim glasom delegate kongresa pozival, naj oddajo svoje glasovnice v skrinjice. Navidezna demokracija je trajala ure in ob glasbi sem po dolgem dnevu zaprla oči. Ko sem se zganila, sem pogledala okoli sebe, vzela list papirja in nanj s flomastrom napisala: PIPL MAST TRAST AS. Z znakom v rokah sem posnela sliko z ozadjem kitajskega partijskega kongresa za seboj. Razmišljala sem, da nikoli ne bi mogla živeti v sistemu, v katerem ne moreš povedati svojega mnenja. V preteklih letih sem se pogovarjala s prijatelji, ki so zdaj vsi ruski disidenti, in ugotovila, da nikoli ne bi mogla živeti v sistemu, v katerem bi bila zaprta zaradi tega, kar si mislim. Ko sem potovala po Afriki, sem vedno gledala celino, polno življenja, lepote, moči, ljubezni in žalosti. Na celino našega izvora in naše prihodnosti. Ko sem takrat držala v rokah to, kar se mi je zdelo kot dobra fora, tisti vic PIPL MAST TRAST AS, sem ugotovila – medtem ko so delegati v škatlo vstavljali papirčke z enim samim imenom – da iz strahu nikoli ne pride zaupanje. In to je mogoče prostor za vero v naš skupni raj. Vse je stvar perspektive.
***
Ivana Dragičević je zunanjepolitična novinarka N1 Zagreb.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje